Prispevki za novejšo zgodovino, Vol. 65, No. 1 (2025)

65 1 (2025) ZA NOVEJŠO ZGODOVINO PRISPEVKI 1 INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Letnik LXV Ljubljana 2025 Številka 1 Prispevki za novejšo zgodovino Contributions to the Contemporary History Contributions a l’histoire contemporaine Beiträge zur Zeitgeschichte UDC/UDK 94(497.4) "18/19 " ISSN 0353-0329 (tiskana izdaja) 2463-7807 (spletna izdaja); https://ojs.inz.si/pnz DOI https://doi.org/10.51663/pnz.65.1 Uredniški odbor/Editorial board: dr. Jure Gašparič (glavni urednik/editor-in-chief), dr. Mojca Šorn (namestnica glavnega urednika), dr. Andrej Pančur, dr. Marko Zajc, dr. Filip Čuček, Mihael Ojsteršek, Neja Blaj Hribar, dr. Ivan Sablin, dr. Martin Moll, dr. Adéla Gjuričová, dr. Andreas Schulz Lektura/Reading: dr. Andreja Jezernik (slov.), Dubravka Mamić (hr.) Prevodi/Translations: Studio S.U.R Bibliografska obdelava/Bibliographic data processing: Ana Cvek Izdajatelj/Published by: Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, tel. (386) 01 200 31 20, fax (386) 01 200 31 60, e-mail: jure.g[email protected] Sofinancer/Financially supported by: Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research and Innovation Agency Računalniški prelom/Typesetting: Studio Aleja d.o.o. Tisk/Printed by: Medium d. o. o. Cena/Price: 15,00 EUR Zamenjave/Exchange: Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana Prispevki za novejšo zgodovino so indeksirani v/are indexed in: Scopus, ERIH Plus, Historical Abstract, ABC-CLIO, PubMed, CEEOL, Ulrich’s Periodicals Directory, EBSCOhost Številka vpisa v razvid medijev: 720 Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji/ The publisher assumes no responsibility for statements made by authors Fotografija na naslovnici: Zavod za slepo mladino, Ljubljana, Jugoslavija. Otroci pri glasbenem dogodku. Slovenski šolski muzej, inv. št. 1234-4, fototeka 3 Vsebina Razprave – Articles Dekodiranje zgodovinskih vzorcev / Decoding the Historical Patterns – Uvodnik / Introduction (Dunja Dobaja) .........................................................................10 Dunja Dobaja, Zavodi za vzgojo senzorno oviranih otrok in njihovo izobrazbo v Sloveniji in na Hrvaškem v obdobju med obema vojnama – povezave s tujino in predstavitev širši javnosti / Educational Institutions for Sensory-Impaired Children in Slovenia and Croatia during the Interwar Period – Connections with Foreign Countries and Their Presentation to the General Public ......................13 Urška Lah, »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« Izobraževanje slepih in slabovidnih v Gradcu, Kočevju in Ljubljani od leta 1914 do leta 1945 / “We Will Not Close Down an Institution with Such Remarkable Cultural Accomplishments!” Education of the Blind and Partially Sighted in Graz, Kočevje, and Ljubljana Between 1914 and 1945 .............................................31 Marko Buljevac, Sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata / Care System for Children and Young People with Disabilities in Croatia Between the 2 World Wars ..........................................................53 Jelena Seferović, Sonja Dujmović, Challenges and Achievements in the Care and Education of Children with Sensory Disabilities in Bosnia and Herzegovina (from the Late 19th Century to 1941) / Izzivi in dosežki pri vzgoji in varstvu otrok s senzoričnimi okvarami v Bosni in Hercegovini (od konca 19. stoletja do leta 1941) ...................................................................................68 Mojca Šorn, Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja / The Blind and Partially Sighted in Slovenia from the Occupation to the 1960s .............................................................................................................................87 Marta Rendla, Uresničevanje standardov in izvajanje izobraževalnih programov za senzorno ovirane v zaostrenih gospodarskih razmerah v osemdesetih letih 20. stoletja v Sloveniji / Implementing Standards and Educational Programmes for the Sensory Impaired in the Difficult Economic Situation in Slovenia during the 1980s ....................................................... 104 Darja Zaviršek, »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« Življenje s senzorno oviro v času socializma: spominjanje in pripovedovanje / “A Person with a Disability Always Has to Show and Do More…” Living with Sensory Impairment under Socialism: Memories and Stories ........................................................................................................125 4 Ivana Žebec Šilj, Mislav Stjepan Žebec, The Role of the Vocational Counselling Centre/Department/Office in Laying the Foundations for Working with Children and Youth with Disabilities in Zagreb after World War II: a Historical and Psychological Perspective / Vloga centra/oddelka/urada za poklicno svetovanje pri postavljanju temeljev dela z invalidnimi otroki in mladostniki v Zagrebu po 2. svetovni vojni: zgodovinska in psihološka perspektiva .....................................149 Agnese Zviedre, Examining the Representation of Intellectual Disability during the Soviet Times and after Regaining Independence in Latvia: a Case Study of Children’s Care Home No. 2, Baldone / Preučevanje podobe motenj v duševnem razvoju v času Sovjetske zveze in po ponovni osamosvojitvi v Latviji: študija primera doma za otroke št. 2, Baldone .............................................175 Marta Rendla, Mojca Šorn, Andrej Pančur, Celjanke, Celjani in Celje kot žrtve druge svetovne vojne / The City of Celje and Its Inhabitants as Victims of World War II ................................................................................................191 Damjan Hančič, Okupatorjeve izselitve civilnega prebivalstva v okrožju Kamnik med drugo svetovno vojno / The Relocation of the Civilian Population in the Kamnik District by the Occupiers During World War II ...........209 Iva Jelušić, “The Mood in General Was Like at a Football Match”: Entertainment and Fun during the People’s Liberation Struggle / »Splošno vzdušje je bilo kot na nogometni tekmi«: zabava in razvedrilo med narodnoosvobodilnim bojem ......231 Razmišljanja in razpravljanja – Reflections and Discussions Slovenci v Bosni in Hercegovini, bosansko-hercegovski etnosi v Sloveniji in razkroj SFRJ / Slovenians in Bosnia and Herzegovina, Bosnian-Herzegovinian Ethnicities in Slovenia, and the Disintegration of Yugoslavia (Vera Kržišnik-Bukić) ................................................................................................ 249 5 Ocene in poročila – Reviews and Reports Carlos de la Torre, Populism and Fascism (Tjaša Konovšek) ............................................................................................................................................ 273 Borut Klabjan, Gorazd Bajc, Battesimo di Fuoco. L’incendio del Narodni dom di Trieste e l’Europa adriatica nel XX secolo (Vito Saracino) .................................................................................................................... 277 Paolo Fonzi, Sabine Rutar, Xavier Bougarel, ur., Food, Scarcity and Power in Southeastern Europe During the Second World War (Mateja Jeraj) .......................................................................................................................281 Damjan Hančič, Postati del velike nemške skupnosti. Kamniško okrožje v času nemške okupacije 1941–1945 (Klemen Kocjančič) ...........................................................................................................284 Veronika Aplenc, Imagining Slovene Socialist Modernity. The Urban Redesign of Ljubljana‘s Beloved Trnovo Neighborhood, 1951–1989 (Nina Vodopivec) ...............................................................................................................286 6Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 7 Uredniško obvestilo Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19., 20. in 21. stoletje) srednje in jugovzhodne Evrope. Od leta 1960 revijo redno izdaja Inštitut za novejšo zgodovino (do leta 1986 je izhajala pod imenom Prispevki za zgodovino delavskega gibanja). Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini. Arhivski letniki so dostopni na Zgodovina Slovenije - SIstory. Informacije za avtorje in navodila so dostopni na https://ojs.inz.si/pnz. Editorial Notice Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th, 20th and 21st century). It has been published regularly since 1960 by the Institute of Contemporary History, and until 1986 it was entitled Contributions to the History of the Workers’ Movement. The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English. The archive of past volumes is available at the History of Slovenia - SIstory web portal. Further information and guidelines for the authors are available at https://ojs. inz.si/pnz. 14 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 ABSTRACT EDUCATIONAL INSTITUTIONS FOR SENSORY-IMPAIRED CHILDREN IN SLOVENIA AND CROATIA DURING THE INTERWAR PERIOD – CONNECTIONS WITH FOREIGN COUNTRIES AND THEIR PRESENTATION TO THE GENERAL PUBLIC During the interwar period, the educational institutions for children with sensory impairment in the Yugoslav state placed significant emphasis on the regular professional education and training of the teaching staff. Teachers broadened their knowledge by reading foreign expert literature and visiting similar institutions abroad. Contacts with foreign countries also included visits by foreign experts. The contribution presents these activities using the example of the institutions in Ljubljana and Zagreb. In their efforts to eliminate societal prejudices and integrate children with sensory impairments into society, these institutions also focused on presenting their work to the general public. Keywords: the deaf, the blind, children, Ljubljana, Zagreb, integration Uvod Prispevek se na podlagi arhivskih virov in literature osredotoča na prikaz stikov zavodov za senzorno ovirane otroke v Ljubljani in Zagrebu s tujimi zavodi in strokovnjaki ter na predstavitev dela zavodov javnosti v kontekstu odpravljanja predsodkov in integracije v družbo. V uvodnem delu želim poudariti, da fond zavoda za izobraževanje slepih otrok v Državnem arhivu Zagreb (DAZG) ne hrani zapisnikov učiteljskih konferenc, ki so pomemben vir za raziskovanje sistema skrbi za slepe otroke in njihovo izobraževanje, torej tudi teme pričujočega prispevka, o čemer priča izkušnja iz Arhiva Republike Slovenije (ARS) v zvezi s fondom Zavoda za slepo in slabovidno mladino. Iz arhivskega gradiva omenjenega zagrebškega zavoda je sicer razvidno, da je ministrstvo za šolstvo oktobra 1934 zahtevalo, da vodstva šol za otroke s posebnimi potrebami pošiljajo ministrstvu prepise sej učiteljskih konferenc,1 kar sicer potrjuje obstoj konferenčnih zapisnikov, ki pa, po informacijah iz DAZG, niso ohranjeni. Glede na ohranjenost fonda ljubljanske Gluhonemnice v ARS v kvantitativnem in kvalitativnem smislu me je negativno presenetilo dejstvo, da je arhiv zagrebškega zavoda za gluhe otroke slabo ohranjen in ni vir informacij za temo prispevka. O dejavnosti omenjenega zavoda v povezavi z obravnavano temo izvemo posredno iz drugih virov, a tudi to v manjšem obsegu. Sistem skrbi za gluhe otroke in njihovo izobraževanje v Sloveniji v obdobju med obema vojnama je moje primarno raziskovalno področje, zato mu v prispevku namenjam večji poudarek. 1 HR-DAZG-959, t. e. 16, Zavodi za vaspitanje djece, 16. 3. 1935. 15 Dunja Dobaja: Zavodi za vzgojo senzorno oviranih otrok in njihovo izobrazbo ... S sprejetjem Zakona o narodnih šolah2 5. decembra 1929 je bilo v jugoslovanski državi šolstvo na novo pravno urejeno. Zakon je med ljudske šole prišteval tudi šole za otroke s posebnimi potrebami. Določal je, da te ustanove obiskujejo vsi tisti otroci, ki niso bili sposobni slediti pouku v ljudskih šolah, med otroke s posebnimi potrebami pa je prišteval gluhe, slepe, telesno ovirane otroke in otroke s težavami v duševnem zdravju.3 Prav tako je določal, da se šole za otroke s posebnimi potrebami vzdržujejo iz državnih, banovinskih ali skupnih stroškov. Program in način poučevanja v šolah je predpisal minister za prosveto s posebnim pravilnikom. Takšne šole so bile urejene internatsko. Ministrstvo za prosveto je pooblastilo svetnika omenjenega ministrstva in vodjo oddelka za otroke s posebnimi potrebami Antona Skalo, da organizira šolstvo za te otroke po vsej državi. Njegova naloga je bila sestaviti pravilnike in učne načrte za šole za otroke s posebnimi potrebami ter jih prilagoditi novim razmeram. Dolgoletni ravnatelj ljubljanske Gluhonemnice4 Franc Grm (1907−1939) in učiteljski zbor sta bila vira informacij in pomoči pri organiziranju šol za otroke s posebnimi potrebami.5 V okviru ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje je bil konec avgusta 1929 ustanovljen poseben oddelek, ki je obravnaval vsa vprašanja v zvezi s skrbjo za otroke s posebnimi potrebami. Vodenje oddelka je prevzel inšpektor ministrstva Veljko Ramadanović, sedež oddelka pa je bil v Domu slepih Kralja Aleksandra prvega v Zemunu.6 Internatsko urejene šole za senzorno ovirane otroke so bile v obdobju med obema vojnama v Ljubljani, Zagrebu. Zemunu in Jagodini. Najstarejša izmed omenjenih šol je bila šola za gluhe v Zagrebu. Leta 1891 je bil namreč ustanovljen Zemaljski zavod za odgoj gluhonijeme djece v Zagrebu.7 V letu 1895 je pričel delovati novooblikovani Zavod za odgoj slijepe djece, ki je bil prva specialna ustanova te vrste v državi.8 Oba zavoda je ustanovila Deželna vlada v Zagrebu, natančneje oddelek za bogočastje in izobraževanje.9 Odprtje Gluhonemnice v Ljubljani je bilo 28. oktobra 1900.10 Uradno se je imenovala Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme. Sprva je bila zasebni zavod za vzgojo in izobraževanje gluhih otrok, leta 1905 pa je postala državni zavod. Pouk je potekal v slovenščini. Namen zavoda je bil gluhe otroke naučiti glasovnega govora in jim s tem omogočiti integracijo v družbo.11 Poleg govora je bilo pomembno sredstvo integracije 2 »Zakon o narodnih šolah,« Uradni list kraljevske banske uprave Dravske banovine, 28. 1. 1930, št. 25. 3 Ibidem. 4 Uporabljam jezik vira, saj je bila ljubljanska šola za gluhe več generacij poznana pot tem neuradnim imenom, tako v sami šoli kot izven nje (op. av.). 5 Dunja Dobaja, Gluhi in svet: med odrinjenostjo in vključenostjo (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024), 26. 6 HR-DAZG-959, t. e. 11, Prepis, 27. 8. 1929. 7 Zvonko Juras, »Prilog povijesti školstva i surdo pedagogije u Hrvatskoj (1836–1918). Odgoj i obrazovanje gluhonijeme djece u Hrvatskoj,« Defektologija 15, št. 2 (1979): 199, pridobljeno 3. 1. 2025, https://hrcak.srce.hr/107997. 8 Franjo Tonković, »Pregled povijesti obučavanja slijepih u Hrvatskoj,« v: Redakcioni odbor, ur., Raskidamo okove tame--- : zbornik radova u čast kongresa / II. kongres slepih Jugoslavije, Beograd, 1952 (Beograd: Centralni odbor Udruženja slepih Jugoslavije, 1952), 31. 9 Juras, »Prilog povijesti,« 199. Tonković, »Pregled povijesti,« 31. 10 Dobaja, Gluhi in svet, 12. 11 Ibid. 16 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 izučitev obrti, ki je gluhim omogočila samostojnost tudi v materialnem smislu. Gojenci so se med šolanjem izučili pletarstva, rezljanja, mizarstva in strugarstva,12 gojenke pa so si pridobile spretnosti v gospodinjstvu in ročnem delu, denimo šivanju, pletenju, klekljanju in tkanju platna.13 Priprava na samostojno življenje je bila tudi glavna naloga zagrebškega zavoda za gluhe otroke. V okviru zavoda je začela s šolskim letom 1911/12 delovati vajeniška šola,14 ki je gojence izučila različnih obrti in jim omogočila integracijo v družbo. Zavod za slepe otroke je bil v Ljubljani ustanovljen šele po koncu prve svetovne vojne. Leta 1922 je poslopje Zavoda za slepe v Ljubljani kupilo ministrstvo za narodno zdravje in v njem uredilo bolnišnico za ženske bolezni. Zavod je bil preseljen v Kočevje,15 torej daleč od centra, kar je mogoče razumeti v kontekstu prostorske segregacije oviranih otrok na periferijo. Teženj po prostorski segregaciji je bila deležna tudi šola za gluhe otroke, saj si je splošna bolnišnica prizadevala razširiti svoje prostore na bližnjo šolo, kar se v obdobju med obema vojnama sicer ni zgodilo, verjetno zaradi začetka druge svetovne vojne, se je pa realiziralo po vojni.16 Predlogi za umik gluhih, slepih otrok in vedenjsko problematičnih dečkov kot »motečih« daleč stran od oči javnosti so bili prisotni tudi na ravni banovine, takšne so bile težnje posameznih banskih svetnikov. Svoje predloge so upravičevali z varčevanjem pri vzdrževanju upravnega aparata.17 Zagrebški zavod za slepe otroke je bil prav tako podvržen prostorski segregaciji, saj je bil leta 1920 preseljen v Popovačo v Moslavini, kjer je ostal do leta 1928.18 Konkretni razlogi za preselitev iz vira niso razvidni,19 vendar pa to tudi ni tema prispevka. Odmik zavoda na periferijo je pomenil njegovo stagnacijo v izobraževalnem in vzgojnem smislu. V zavodu je delovala samo osnovna šola, nadaljevalna obrtna šola je bila ukinjena, primanjkovalo je učiteljskega kadra.20 Prostorsko segregacijo v obdobju med obema vojnama lahko razumemo v kontekstu prevladujočega medikaliziranega odnosa do oseb s posebnimi potrebami. Okolje je bilo do teh oseb izključujoče. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v segregirane oblike izobraževanja z vidika sistemiziranja skrbi za otroke s posebnimi potrebami in strokovnega ukvarjanja z omenjenimi otroki je sicer pozitivno, toda prav ta vzgojno- -izobraževalna segregacija je verjetno v javnosti ustvarjala mistifikacijo. 12 Jože Zakovšek, »Šolska doba gluhonemega otroka,« v: Rudolf Dostal in Drago Supančič, ur., Štirideset let Gluhonemnice v Ljubljani 1900−1940 (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani, 1940), 54. 13 Drago Supančič, »Iz življenja naših gojencev,« v: Rudolf Dostal in Drago Supančič, ur., Štirideset let Gluhonemnice v Ljubljani 1900−1940 (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani, 1940), 119. 14 Juras, »Prilog povijesti,« 201. 15 Mojca Šorn, »Zavod za slepe otroke in mladino v Kočevju,« Kronika 57 (2009): 266. 16 Dunja Dobaja, »Otroci s posebnimi potrebami v Sloveniji (1918−1990): od segregacije do integracije,« Družboslovne razprave 38, št. 101 (2022): 120. 17 Ibid. 18 Tonković, »Pregled povijesti,« 36. 19 Širše je problematika preselitve zavoda obravnavana v Vjekoslav Mršić, »Društvene, političke, gospodarstvene i kulturne prilike vremena u kojem sazrijeva ideja utemeljenja cjelovitog sustava skrbi za hendikepirane,« v: Slavica Jelić, ur., 110 godina rada zemaljskog Zavoda za gluhonijemu djecu (Zagreb: Centar za odgoj i obrazovanje »Slava Raškaj«, 1995), 32. 20 Tonković, »Pregled povijesti,« 36. 17 Dunja Dobaja: Zavodi za vzgojo senzorno oviranih otrok in njihovo izobrazbo ... Če je ponovni preselitvi kočevskega zavoda za slepe otroke v Ljubljano v letu 1944 botrovala poškodba šolske stavbe zaradi vojnih dogodkov, je ponovno preselitev zavoda za slepe otroke iz Popovače v Zagreb sprožilo prizadevanje Udruženja samostalnih i izobraženih slijepaca.21 Vrnitev v Zagreb je pomenila za zavod novo obdobje, v katerem je, zlasti v obdobju ravnatelja Josipa Očka (1932–1941), dosegel največje strokovne dosežke.22 Vsi štirje zavodi, oba ljubljanska in zagrebška zavoda za senzorno ovirane otroke, so v obravnavanem obdobju delovali v smeri nenehnega strokovnega izpopolnjevanja učiteljskega kadra, pridobivanja znanj in izkušenj iz tujine in predstavitve zavodskega dela javnosti. Stiki s tujino Zanimanje za razvoj sistema skrbi za senzorno ovirane otroke in njihovo izobraževanje v drugih evropskih državah je bil v jugoslovanski surdopedagoški in tiflopedagoški23 stroki vseskozi prisoten. Strokovnjaki teh področij so pisali o razvoju te stroke v drugih evropskih državah in spodbujali strokovno učiteljstvo k branju tuje strokovne literature, obisku tujih zavodov in mednarodnih konferenc, ki so se tematsko osredotočale na sistem skrbi za otroke s posebnimi potrebami. Strokovnjak na področju izobraževanja gluhih na Hrvaškem, strokovni učitelj na Zemaljskom zavodu za gluvonemu decu v letih 1895−1908 ter v letih 1908−1926 ravnatelj Zavoda za gluhonijemu djecu i mladež u Zagrebu Josip Medved,24 je v svoji strokovni monografiji zapisal: »Da nam ne bodo očitali, da ‚letimo previsoko‘, se ne bomo sklicevali na Francijo, Anglijo in druge velike in stare kulturne dežele v Evropi, ker se tudi v drugih smereh z njimi ne moremo meriti; čisto dovolj bo, če se ozremo po sosednjih državah. Kaj bomo videli?«25 Upoštevajoč zapisano, naj bi sosednje države vprašanje izobraževanja gluhih uredile do stopnje, ki je gluhim otrokom in mladini omogočila ne samo osnovnošolsko, ampak tudi nadaljnje izobraževanje, medtem ko naj bi jugoslovanska država na tem področju zaostajala.26 Medved je kot zgled držav pri ureditvi izobraževanja gluhih otrok poudaril predvsem Češkoslovaško, Madžarsko, Avstrijo in Italijo.27 Jugoslovanska država je imela za izobraževanje gluhih otrok le tri šole (Ljubljana, Zagreb, Zemun/Jagodina), kar je bilo glede na potrebe veliko premalo. Medved je navedel podatek iz uradne statistike, da je bilo v jugoslovanski državi na vsakih 10.000 prebivalcev povprečno 14−15 21 Ibid., 37. 22 Ibid. 23 Uporabljam strokovno terminologijo obdobja, ki ga obravnavam (op. av.). 24 Z. J., »Josip Medved,« v: Redakcioni odbor, ur., Prva decenija rada Saveza gluvih Jugoslavije 1944–1954 (Beograd: Naš glas, 1954), 125. 25 Josip Medved, Podižimo škole za gluhonijemu djecu! (Zagreb: Društvo za pripomoć gluhonijeme djece u Zagrebu, 1926), 24. 26 Ibid. 27 Ibid. 18 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 gluhih oseb, kar naj bi jo uvrščalo v evropsko povprečje.28 Izkušnje tujih zavodov za gluhe otroke naj bi bile izhodišče za razvoj takšnih zavodov v jugoslovanski državi. V prvi vrsti je Medved izpostavil izobraževanje strokovnih učiteljev. Prihodnji učitelji so se izobraževali in sprva opravljali strokovni izpit v ljubljanski Gluhonemnici. Eden od pogojev za pristop k strokovnemu izpitu je bilo tudi znanje enega svetovnega jezika, saj se je od prihodnjih strokovnih učiteljev pričakovalo branje tuje strokovne literature in pridobivanje novih znanj na ta način.29 V jugoslovanski državi je bil obseg strokovne literature v hrvaškem, slovenskem in srbskem jeziku namreč še vedno omejen. Raziskovanje sistema skrbi za gluhe otroke in njihovo izobraževanje v Sloveniji je pokazalo, da je ljubljanska Gluhonemnica, kljub prostorskim in finančnim težavam v obdobju med obema vojnama, dosegala uspehe, primerljive z drugimi evropskimi zavodi. Pogoj za uspešno skrb in izobraževanje gluhih otrok je bil strokovno usposobljen učiteljski kader, zato je bil velik poudarek namenjen rednemu strokovnemu izobraževanju in izpopolnjevanju učiteljev. Veliko vlogo pri izobrazbi učiteljstva je imel ravnatelj Franc Grm, ki je prihodnjemu učiteljstvu predaval fonetiko, specialno metodiko, logopatologijo in ortofonijo. Predavanja iz anatomije in fiziologije so učitelji pripravniki poslušali na univerzi.30 Ravnatelj Grm je pošiljal strokovne učitelje na izpopolnjevanje v tujino in jih spodbujal k branju tuje strokovne literature. Tudi učiteljstvo se je zavedalo pomena stikov z drugimi podobnimi zavodi in pomembnosti kritične presoje svojega dela na podlagi nenehnega strokovnega izpopolnjevanja s pomočjo tuje strokovne literature in po možnosti z obiski tujih zavodov. Takšni obiski so bili priložnost za kritično obravnavo drugih strokovnih metod dela in razmislek, kaj je mogoče pri metodiki pouka vpeljati in izvesti v domačem zavodu. Učitelji so svoje delo izvajali z zavedanjem, da je pridobljeno znanje pomembno posredovati dalje – na primer s pisanjem strokovnih prispevkov.31 Obiski tujih zavodov za gluhe otroke so bili mogoči takoj po ureditvi razmer po prvi svetovni vojni. V letu 1921 sta v tujino odšla strokovna učitelja Karel Puhar in Vilko Mazi. Obiskala sta gluhonemnico na Dunaju, kjer je deloval priznani pedagog Baldrian, pa tudi Döbling in Hitzing ter ugotovila, da smo imeli Slovenci že enako raven pedagoške usposobljenosti kot tamkajšnje šole.32 V letu 1926 je strokovni učitelj Rudolf Dostal obiskal gluhonemnice v Trstu, Benetkah, Milanu, Torinu, Padovi in Gorici. Pohvalil je zlasti zavod v Milanu, ki je bil tudi osrednja italijanska izobraževalna ustanova za strokovne učitelje gluhih.33 V letu 1932 je bil na študijskem potovanju v Nemčiji strokovni učitelj Metod Kumelj. V Berlinu je obiskal osrednji zavod za gluhe za območje tedanje Prusije. Zavod je bil tudi izobraževalno središče za strokovne učitelje.34 Na svojem strokovnem potovanju 28 Ibid., 23. 29 Ibid., 46. 30 Dobaja, Gluhi in svet, 37. 31 Zdravko Omerza, »Stiki z enakimi ustanovami v domovini in inozemstvu,« v: Rudolf Dostal in Drago Supančič, ur., Štirideset let Gluhonemnice v Ljubljani 1900−1940 (Ljubljana: Ravnateljstvo Gluhonemnice v Ljubljani, 1940), 99. 32 Dobaja, Gluhi in svet, 37. 33 Ibid. 34 Ibid. 19 Dunja Dobaja: Zavodi za vzgojo senzorno oviranih otrok in njihovo izobrazbo ... se je seznanil z različnimi metodami poučevanja gluhih. Medtem ko so v Berlinu poučevali po tedaj prevladujoči in splošno sprejeti glasovnogovorni metodi, so bili učitelji v zavodu v Braunschweigu bliže metodi Matije Schneiderja, v obravnavanem obdobju strokovnjaka t.i. »ročno ustne« metode poučevanja gluhih.35 V letu 1936 sta se strokovna učitelja Mirko Dermelj in Drago Supančič udeležila slovesnosti ob 150-letnici zavoda za gluhe v Pragi.36 V pogovoru z udeleženci sta se seznanila z novo metodo poučevanja gluhih, ki jo je prakticiral Géza Bárczi v Budimpešti. Njegova metoda je izhajala iz prepričanja, da večina otrok ni popolnoma gluha, temveč je njihovo slušno središče samo zakrnelo, zato se lahko aktivira za delovanje s pomočjo slušnih spodbud, ki temeljijo na akustičnem zakonu zvočnih vibracij.37 S praktičnim izvajanjem metode sta se ob obisku Budimpešte seznanila strokovni učitelj Mirko Dermelj in strokovna učiteljica Zora Pianecki. Pri hospitacijah v razredih sta bila navdušena nad uspehi pristopa, ki se je že uspešno izvajal tudi v Salzburgu.38 Za razumevanje omenjene metode in njenega izvajanja v praksi sta učitelja Albin Ogorelec in Drago Supančič obiskala gluhonemnico v Salzburgu in gluhonemnico v Budimpešti.39 Pri obiskih tujine učiteljev ni zanimala samo metodika pouka, ampak tudi razporeditev prostorov v šolah za gluhe v smislu zadostne svetlobe, potrebne pri poučevanju gluhih, ki so »brali« z ust. Učitelj Drago Supančič je v letu 1938 obiskal gluhonemnico v Varni v Bolgariji.40 Ta je bila v arhitekturnem smislu posebna zato, ker je svetloba v vsako sobo prodirala z dveh strani, kar je omogočilo uspešno uporabo artikulacijske metode poučevanja.41 Učitelji so strokovno znanje pridobivali tudi v Združenih državah Amerike. Strokovni učitelj Zdravko Omerza je leta 1939 obiskal New York, in sicer Lexington school for the deaf.42 Tuje strokovne učitelje je gostila tudi ljubljanska Gluhonemnica. Jeseni leta 1928 so zavod denimo obiskali strokovni učitelji iz tedanje Češkoslovaške ter pohvalili urejenost in uspehe šole.43 3. julija 1931 je Gluhonemnica gostila Helen Keller, ki je v okviru svojega strokovnega potovanja po Kraljevini Jugoslaviji obiskala tudi Skopje, Sarajevo, Zagreb in Ljubljano. Prišla je na povabilo vodje oddelka za otroke s posebnimi potrebami pri ministrstvu za socialno politiko in narodno zdravje Veljka Ramadanovića.44 Junija 1931 je namreč v New Yorku potekala svetovna konferenca slepih in ob tej priložnosti je Ramadanović skupaj z jugoslovanskim vicekonzulom in predstavniki drugih slovanskih držav obiskal Helen Keller na njenem domu v predmestju New Yorka, kjer sta jo jugoslovanska predstavnika povabila, naj obišče Kraljevino Jugoslavijo.45 Ob obisku Ljubljane je bil z njo opravljen intervju, v katerem je med drugim izrazila podporo 35 Omerza, »Stiki z enakimi ustanovami,« 102. V literaturi nisem zasledila značilnosti takšne metodike poučevanja, a lahko sklepam, da je omenjena metoda zagovarjala kombinacijo oralne metode poučevanja in kretenj (op. av.). 36 Dobaja, Gluhi in svet, 37. 37 Ibid. 38 Ibid. 39 Omerza, »Stiki z enakimi ustanovami,« 103. 40 Ibid. 41 Ibid. 42 Dobaja, Gluhi in svet, 37. 43 SI AS 77, t. e. 1, Stenografski zapisnik 3. seje I. zasedanja banskega sveta, 22. 1. 1931. 44 HR-DAZG-959, t. e. 12, Ravnateljstvu zavoda za slepe Zagreb, 18. 6. 1931. 45 Ibid. 20 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 kretnjam kot nujnemu sredstvu za sporazumevanje med gluhimi. Njihovo uporabo je argumentirala s pojasnilom, da so učinkovite ob vsakem delu dneva, tudi v mraku, da se jezik s kretnjami ohrani v celotni obliki in se lahko izpopolni do natančnega slovnično pravilnega izražanja.46 Omenjeno stališče je pomenilo precejšen odmik od usmeritev ljubljanske Gluhonemnice v obravnavanem obdobju, saj je bil cilj učenja govor brez kretenj. S preselitvijo zavoda za vzgojo slepih otrok iz Popovače nazaj v Zagreb leta 1928 je nastopilo novo obdobje v izobraževanju slepih na Hrvaškem. Pod vodstvom ravnatelja Josipa Očka (1932–1941) je zavod dosegel največji razvoj v celotnem obdobju med obema vojnama.47 Očko se je strokovno izpopolnjeval v tujini. Leta 1929 je odšel v Češkoslovaško z namenom dodatnega izobraževanja za delo z otroki s posebnimi potrebami. V štirih mesecih bivanja tam je hospitiral na različnih zavodih, ki so se ukvarjali s sistemom skrbi za otroke s posebnimi potrebami in njihovo izobraževanje, največ na zavodih za slepe otroke. Opravil je potrebne strokovne izpite in se specializiral za poučevanje slepih otrok in otrok z motnjami v duševnem zdravju.48 Pridobljeno znanje mu je bilo v veliko pomoč pri ravnateljevanju v zavodu za slepe otroke v Zagrebu, saj je z njim dvignil zavod na raven drugih evropskih zavodov. Zagrebški zavod za slepe se je sicer soočal – tako kot tudi drugi obravnavani zavodi – s prostorsko in finančno stisko, a je kljub temu dosegal pomembne uspehe. Ti so bili vidni ne samo v osnovnošolskem izobraževanju, temveč tudi pri glasbeni vzgoji. Poleg pevskega zbora je bil oblikovan tamburaški orkester, ki se je pod vodstvom ravnatelja Očka razvil v pravi umetniški sestav. V svojem programu je imel kompozicije visoke umetniške vrednosti in tehnične dovršenosti.49 Leta 1933 je nastopila prelomnica v glasbeni vzgoji gojencev. Ravnatelj je predal glasbeno vzgojo strokovnjakom, uveljavljenim glasbenikom, na primer Stjepanu Šuleku, Milanu Tarbuku, Mladenu Stahuljaku,50 ki so uvedli nova glasbila, denimo orgle, violino in violončelo. Pouk klavirja je dobil značaj strokovnega in organiziranega dela.51 Rezultat strokovnosti osnovne glasbene vzgoje je bilo profesionalno izobraževanje posameznih gojencev zavoda. V obdobju 1933−1941 je pet učencev zaključilo študij na Državni glasbeni akademiji.52 Profesionalno glasbeno izobrazbo si je seveda lahko pridobil zelo majhen delež gojencev, predvsem zato, ker je takšen študij predstavljal visoko finančno obremenitev. Večina gojencev zavoda se je zato usposobila v dveh obrteh, ščetkarstvu in izdelovanju košar.53 Zavod za slepe otroke in mladino v Kočevju se je sicer soočal z maloštevilnim učiteljskim kadrom, ki pa je bil strokovno podkovan. Izobraževali so se ne samo v tiflopedagoški stroki, ampak so si znanje pridobivali tudi na področju psihologije, pedagogike, 46 Dobaja, Gluhi in svet, 37. 47 Tonković, »Pregled povijesti,« 37. 48 Ibid. 49 Ibid., 39. 50 Ibid. 51 Ibid. 52 Ibid., 40. 53 Ibid. 21 Dunja Dobaja: Zavodi za vzgojo senzorno oviranih otrok in njihovo izobrazbo ... psihopatologije in njim sorodnih strok.54 Iz arhivskega fonda Zavoda za slepo in slabovidno mladino ni mogoče pridobiti natančne slike o izobraževanju učiteljev v obdobju med obema vojnama, zato je moj glavni vir literatura, ki priča o tem, da je zavod sledil evropskim trendom sistema skrbi za slepe otroke in njihovo izobraževanje, a jih zaradi pomanjkanja financ in prostorske segregacije zavoda ni mogel povsem uresničiti.55 Ljubljanska in zagrebška zavoda za senzorno ovirane otroke sta imela tesnejše povezave predvsem s strokovnimi krogi iz Češkoslovaške. 23. septembra 1928 je Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) obiskal Josip Zeman, češkoslovaški inšpektor ministrstva za prosveto in vodja oddelka za otroke s posebnimi potrebami, ki ga je vodja oddelka za otroke s posebnimi potrebami, inšpektor Ramadanović, označil za »velikega prijatelja našega naroda«, njegovo domovino pa za »bratsko«.56 Poleg omenjenega so bili v delegaciji tudi predstavniki posameznih specialnih šol in strokovni učitelji iz Češkoslovaške.57 Delegacija je strokovni obisk pričela v Srbiji, tam obiskala zavod za gluhe v Beogradu ter ministrstvo za prosveto in socialno politiko. Pot je nadaljevala v Zagreb, kjer je 28. in 29. septembra obiskala zavod za gluhe otroke in nekatere druge prosvetne in kulturne ustanove. Zadnja dva dni svojega obiska pa je delegacija namenila obisku Ljubljane in zavoda za slepe otroke v Kočevju.58 Strokovna povezanost s Češkoslovaško je bila v ospredju tudi v letu 1936. Junija tega leta je 150-letnico proslavljal zavod za gluhe na Smichovu pri Pragi.59 Slavnostnega dogodka so se udeležili tudi predstavniki iz Poljske, Francije, Belgije, Avstrije in ZDA. Dogodek je bil seveda pomemben tudi za jugoslovansko državo v smislu izmenjave strokovnih izkušenj in predstavitve dela s področja sistema skrbi za senzorno ovirane otroke in otroke s posebnimi potrebami na splošno ter njihovo izobraževanje. Ministrstvo za socialno politiko je s posebnim dopisom iz začetka marca 1936 upravam zavodov za otroke s posebnimi potrebami priporočalo, naj se omenjenega dogodka udeležijo predstavniki posameznih zavodov, ki bodo s predavanji, filmi in diapozitivi predstavili razvoj specialnega šolstva v Kraljevini SHS.60 Obisk takšnih dogodkov je bil povezan z velikimi stroški, na kar je na primer opozorilo vodstvo zavoda za slepe otroke v Kočevju v dopisu banski upravi Dravske banovine z dne 19. aprila 1936, v katerem jo je pozvalo k delnemu kritju potnih stroškov.61 Banska uprava Dravske banovine je zavodom omogočala udeležbo na različnih strokovnih dogodkih na podlagi finančnih sredstev, ki so bila za to na voljo v okviru vsakoletnih proračunov. Podobne razmere so bile v obeh zagrebških zavodih. V proračunski razpravi za leto 1937/38 je bil Zavod za vzgojo slepih otrok v Zagrebu izpostavljen kot ustanova, ki se že leta spopada s finančnimi in prostorskimi težavami, a je kljub temu napredovala in dosegala pozitivne rezultate pri vzgoji slepih otrok.62 54 Šorn, »Zavod za slepe,« 267. 55 Več o tem Marija Golob, Pot k svetlobi (Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, 1999), 30−43. 56 HR-DAZG-959, t. e. 11, Ravnatelju Zavoda za Gluvoneme, 10. 9. 1928. 57 Ibid. 58 Ibid. 59 SI AS 1460, t. e. 24, Proslava 150-letnice zavoda za gluhoneme na Smichovu, 19. 4. 1936. 60 Ibid. 61 Ibid. 62 HR-DAZG-959, t. e. 17, Ekspozej k predlogu budžeta za 1937/38. 22 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Predstavitev javnosti – pot v integracijo »Potrebno bi bilo zainteresirati za slepstvo širšo javnost« je misel, ki jo je vodstvo zavoda za slepe otroke v Kočevju poudarilo na učiteljski konferenci 12. oktobra 1930.63 Z njo začenjam poglavje, ki se osredotoča na aktivnosti zavodov za senzorno ovirane otroke, s katerimi so se predstavili javnosti z namenom ozaveščanja o delu zavodov in sposobnosti njihovih gojencev, da se po koncu šolanja zaposlijo in si ustvarijo samostojno življenje. Takšne aktivnosti pa so seveda prispevale tudi k odpravljanju predsodkov v družbi. Poglavje širše predstavi ekskurzijo zavoda za slepe otroke iz Zagreba v Dravsko banovino maja 1936, saj je v arhivskih virih ta dogodek obsežneje dokumentiran in podaja jasno sliko o stikih z javnostjo oziroma prizadevanjih za dvig zavedanja o osebah s senzornimi primanjkljaji. Zavod za slepe otroke v Kočevju je način za uresničevanje takega poslanstva videl v glasbenih predstavah, na katerih so gojenci zavoda pokazali svoje glasbeno znanje, v razstavah izdelkov, ki so jih gojenci izdelovali v zavodu, v okviru učnega procesa in nastopov na radiu. Ta je zavodu odmeril določen čas znotraj rednega programa. Sodelovanje z radijsko postajo v Ljubljani je bilo konstruktivno.64 Vodstvo zavoda si je nastope zamislilo v obliki predavanj o slepoti ter glasbenih in gledaliških točk, ki so jih izvajali gojenci. 15. novembra 1931 so na primer učenci zavoda ob vodstvu učiteljic Bogomire Dobovšek in Franice Vrhunc v petnajstminutnem nastopu poslušalcem predstavili potek šolskega pouka.65 Pred tem je imel šolski vodja v studiu ljubljanskega radia predavanje z naslovom »Zavod za slepe«, v katerem je širši javnosti predstavil zavod, pouk in skrb za slepe na splošno.66 Nastopi slepih učencev na radiu niso bili omejeni zgolj na nekajminutne nastope, saj je konec leta 1937 potekal celodnevni radijski prenos iz Kočevja.67 Zavod se je namreč predstavil v okviru predstavitve dela vseh učnih zavodov iz Kočevja. Slepi učenci so se poslušalstvu predstavili z uvodnim pozdravom, recitacijami, petjem in igranjem na citre ter klavir.68 Zaradi oddaljenosti od Ljubljane učenci zavoda svojega dela ljubljanskemu občinstvu niso mogli predstaviti v živo, takšna predstavitev je bila zato omejena na lokalno raven. Svoj prvi nastop v prestolnici so imeli šele novembra 1937.69 Učenci so pod vodstvom učiteljstva v priprave na nastop v Ljubljani vložili veliko truda, ki je bil poplačan, saj so dosegli velik uspeh, ki ga nihče ni pričakoval.70 Pokroviteljstvo nad prireditvijo je prevzela žena bana Dravske banovine Marka Natlačna. Prireditve so se udeležili tudi predsednik mestne občine in drugi odličniki. Občinstvo je kar štirikrat napolnilo Frančiškansko 63 SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 2. domače učiteljske konference, ki se je vršila dne 12. 10. 1930. 64 SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 6. domače učiteljske konference, ki se je vršila 27. februarja 1934. 65 Ibid. 66 SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 3. domače učiteljske konference, ki se je vršila 16. novembra. 67 SI AS 1460, t. e. 1, Zapisnik 3. domače učiteljske konference, ki se je vršila na osnovni šoli Zavoda za slepo deco v Kočevju 29. novembra 1937. 68 Ibid. 69 Ibid. 70 Ibid. 23 Dunja Dobaja: Zavodi za vzgojo senzorno oviranih otrok in njihovo izobrazbo ... dvorano.71 Zanimanje za zavod za slepe je spodbudilo dnevno časopisje, ki je že pred nastopom objavilo vrsto člankov o zavodu v Kočevju ter vzgoji in pouku slepih otrok. Zavod je v tem času obiskal tudi pesnik in urednik Mirko Kunčič in o svojem obisku obširno poročal v dveh nedeljskih izdajah časopisa Slovenec. Zavod je obiskal tudi skladatelj Zorko Prelovec in o svojem obisku prav tako poročal v dnevnem časopisju. Zanimanje javnosti za nakup vstopnic za prireditev pa so spodbudili tudi sami učitelji zavoda za slepe v Kočevju, ki so skupaj z učenci v izložbah ljubljanskih trgovin pripravili razstavo izdelkov slepih otrok.72 Ob koncu nastopa so vodstvo zavoda in učitelji ugotavljali, da je imel nastop znaten moralni učinek, saj je javnost ponovno opozoril na dejstvo, da takšen zavod sodi v prestolnico, ne na periferijo.73 Poleg moralnega uspeha je imel nastop slepe mladine v prestolnici tudi finančno korist, saj so s prodajo vstopnic nekaj zaslužili.74 Zavod za slepe otroke v Zagrebu se je javnosti predstavil z enakimi dejavnostmi kot zavod v Kočevju. Julija 1930 je denimo predstavil svoje delo na razstavi, ki jo je organiziralo Udruženje jugoslovanskega učiteljstva v Beogradu ob desetletnici svoje ustanovitve.75 Razstava je pomenila predstavitev dela jugoslovanskih ustanov in zavodov za otroke s posebnimi potrebami ter njihovih dosežkov v zadnjih desetih letih. Učenci zavoda za slepe so svoja ročna dela predstavili tudi na samostojnih razstavah v prostorih zavoda; 18. decembra 1935 so ob pomoči učiteljev pripravili božično razstavo, na katero so s posebnim dopisom povabili tudi predstavnike oddelka za socialno politiko banske uprave Savske banovine.76 Slepi učenci so za javnost pripravili tudi glasbene predstave. 22. septembra 1935 je pevsko-tamburaški zbor učencev zavoda z glasbenim programom nastopil na svečani matineji v korist Rdečega križa, ki so jo skupaj z učitelji organizirali v dvorani Hrvaškega glasbenega zavoda.77 Javnost je o takšnih glasbenih dogodkih obveščalo tudi dnevno časopisje in spodbujalo bralce k obisku koncertov slepih učencev zavoda. Ob koncertu 21. decembra 1939 v veliki dvorani Hrvaškega glasbenega zavoda, na katerem so se poleg tamburaškega orkestra zavoda predstavili tudi slepi študenti glasbene akademije, je Jutarnji list zapisal: »Upravičeno je pričakovati, da bo tudi ta koncert, tako kot pretekli koncerti tega zavoda, dobro obiskan, saj si pridni in marljivi gojenci zavoda to res zaslužijo.«78 Predstavitev javnosti pa ni bila omejena zgolj na razstave ročnih del slepih učencev in predstavitve njihovega glasbenega znanja, ampak tudi na demonstracijo branja in pisanja v Braillovi pisavi. Ob takšnih priložnostih je vodstvo zavoda povabilo tudi predstavnike banske uprave.79 71 Ibid. 72 Ibid. 73 Ibid. 74 Ibid. 75 HR-DAZG-959, t. e. 11, Ravnateljstvu zavoda za slepe Zagreb, 23. 11. 1929. 76 HR-DAZG-959, t. e. 16, Izložba ručnih radova i božična svečanost Zavoda za odgoj slijepe djece u Zagrebu, 16. 12. 1935. 77 HR-DAZG-959, t. e. 16, Upravi Hrvaškega narodnoga kazališta, 20. 9. 1935. 78 Jutarnji list, »Koncerat pitomaca Zavoda za odgoj slijepe djece,« 21. 1. 1939, 12. 79 HR-DAZG-959, t. e. 16, Kraljevskoj banskoj upravi Savske banovine, 11. 6. 1936. 30 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 consideration, the education of the deaf and blind youth in the neighbouring countries was regulated to the extent that allowed them to attend not only primary school but also attain further education. In Yugoslavia, this was an exception. Nevertheless, between 1933 and 1941, five pupils of the Zagreb institute for the blind completed their studies at the National Academy of Music. Naturally, only very few pupils were able to obtain a professional music education due to the financial burden of such studies. Therefore, most pupils were therefore trained in two crafts: producing brushes and baskets. 31 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... 1.03 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.1.02 * prof. defektologije; [email protected] ** Članek je nastal v okviru projekta J6-50189 Sistemi skrbi in izobraževanja otrok s senzornimi ovirami v prvi in drugi jugoslovanski državi, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. Urška Lah* »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« Izobraževanje slepih in slabovidnih v Gradcu, Kočevju in Ljubljani od leta 1914 do leta 1945** IZVLEČEK O zgodovini Centra za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana tiflopedagogi nismo kaj dosti vedeli, čeprav je o njem relativno veliko napisanega. Tema me je začela zanimati, ker so bili ob stoletnici njegovega delovanja leta 2019 predstavljeni le voditelj šole Zavoda za slepce Josip Kobal in njegovi dosežki na področju izobraževanja slepih, četudi je s slepimi delal samo eno leto. Pri raziskovanju zgodovine Centra IRIS sem ugotovila, da je z njegovimi začetki zelo povezana Franica Vrhunc. Njeno delovanje na področju vzgoje in izobraževanja slepih in slabovidnih je bilo še zlasti pomembno v prelomnih obdobjih, med prvo svetovno vojno oziroma po njej, ko so slepi Slovenci iz avstrijskih izobraževalnih ustanov prišli v Ljubljano oziroma v novoustanovljeni Zavod za slepce v Ljubljani. Po selitvi zavoda v Kočevje je imela Vrhunc veliko vlogo pri tem, da je zavod ostal v Sloveniji, pomembno vlogo pa je odigrala tudi med drugo svetovno vojno, ko so se slepi ponovno vrnili v Ljubljano. Imela je številne 32 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 zasluge v korist slepih na področju vzgoje in izobraževanja, bila pa je tudi prva, ki je pri svojem delu posegla na področje socialne varnosti slepih v Sloveniji. Ključne besede: sestra Klara, Franica Vrhunc, slepi in slabovidni, Zavod za slepe, Kočevje, Ljubljana ABSTRACT “WE WILL NOT CLOSE DOWN AN INSTITUTION WITH SUCH REMARKABLE CULTURAL ACCOMPLISHMENTS!” EDUCATION OF THE BLIND AND PARTIALLY SIGHTED IN GRAZ, KOČEVJE, AND LJUBLJANA BETWEEN 1914 AND 1945 Although quite a lot had been written about the history of the Centre for Education, Rehabilitation, Inclusion, and Counselling for the Blind and Partially Sighted in Ljubljana (the Centre IRIS), we, as typhlo-pedagogues, did not know much about it. I became interested in the topic because, on the occasion of the centenary of the Institute for the Blind in 2019, only the head of the school, Josip Kobal, and his achievements in the field of the education of the blind were presented. He had worked with the blind for as little as one year. While researching the history of the Centre IRIS, I discovered that Franica Vrhunc had been very much involved in its beginnings. Her efforts in the field of the education of the blind and visually impaired were crucial in the pivotal times during and after World War I when blind Slovenians were transferred from Austrian educational institutions to Ljubljana or the newly established Institute for the Blind there. After the Institute moved to Kočevje, Vrhunc contributed significantly to keeping this institution in Slovenia. She also played a prominent role during World War II when the blind returned to Ljubljana. Her efforts were vital for the education of the blind, and she was the first teacher to consider the question of social security for the blind in Slovenia. Keywords: Sister Klara, Franica Vrhunc, the blind and partially sighted, Institute for the Blind, Kočevje, Ljubljana Uvod Pred prvo svetovno vojno so se slepi Slovenci lahko izobraževali samo v avstrijskih zavodih, saj ga v Sloveniji takrat nismo imeli. Prispevek predstavlja življenjsko pot Franice Vrhunc, ki je svoje delo s slepimi pričela v Avstriji v graškem zavodu za 33 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... slepe Odilien-Blinden-Anstalt (v nadaljevanju Odilijin inštitut)1 med prvo svetovno vojno, zato se osredotoča samo na omenjeni zavod. V njem se je izobraževalo največ slepih slovenskih otrok in med prvo svetovno vojno oslepelih slovenskih vojakov. Zavod je deloval pod okriljem cerkvene institucije – Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. V njem so poučevale učiteljice avstrijske usmiljenke,2 več pa je bilo tudi slovenskih učiteljic usmiljenk, ki so slepe slovenske otroke poučevale v nemškem in delno tudi v slovenskem jeziku.3 Franica Vrhunc si je v Odilijinem inštitutu štiri leta pridobivala teoretična znanja in praktične izkušnje, kar je podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju prispevka. S svojim znanjem, izkušnjami in delom je postavila temelje Zavoda za slepce v Sloveniji,4 ko so se po prvi svetovni vojni slepi vrnili v Slovenijo. Odtlej so obiskovali novoustanovljeni zavod, ki je bil bližje doma, pouk pa je potekal v maternem jeziku. Franica Vrhunc in čas njenega delovanja Čas, v katerega se je rodila Franica Vrhunc, je treba razumeti – Slovenija je bila tedaj del avstro-ogrske monarhije. Osnovna šola je bila obvezna za otroke od šestega do dvanajstega leta za oba spola in vse socialne sloje. Otroci, še zlasti na podeželju, je niso redno obiskovali, saj so jih starši doma zaposlovali s sezonskimi kmečkimi opravili. V osnovnih šolah so se naučili brati, pisati, računati in imeli so obvezen verouk. Če pa so starši želeli, da so njihovi otroci, zlasti sinovi, izobraženi, so jih morali vpisati v zasebne šole, ki so bile večinoma pod okriljem cerkvenih ustanov in so bile povezane z velikimi stroški. Deklicam je bilo šolanje še bolj nedostopno. Malo je bilo tistih, ki so lahko nadaljevale izobraževanje na dekliških srednjih šolah, še manj tistih, ki so si lahko pridobile učiteljski poklic, kar je bila za tiste čase v Sloveniji najvišja mogoča pridobljena izobrazba za ženske. Šole so bile bodisi nemške ali slovenske z obveznim nemškim jezikom kot predmetom. Učbenikov v slovenščini, razen čitank, je bilo zelo malo, šolske potrebščine so bile drage, telesne kazni v šolah pa dovoljene. Pouk se ni prilagajal posameznikovim sposobnostim in potrebam. Učitelji, ki so predavali, so zahtevali popoln mir in tišino. Spoznanja razvojne psihologije so si šele utirala pot v šole ter v zdravstvene in socialne institucije. Enako je bilo s splošnimi medicinskimi spoznanji, na primer o prenosu infekcijskih bolezni, genetskih spremembah in podobno. Higiena in zdravstvena oskrba zaradi pomanjkanja znanj ali denarnih sredstev nista bili dostopni vsem.5 1 Odilijin inštitut je deloval pod okriljem samostana Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega v Gradcu v Avstriji. 2 Redovnice Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega so bolj poznane pod imenom usmiljenke. 3 Josip Kobal, »Razvoj in stanje slepstva v Kraljevini SHS,« Popotnik, april 1923, 81, Digitalna knjižnica Slovenije, pridobljeno 30. 11. 2024, https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-TKF7PHAG/d7b4185c-35be-4580- -bd85-d6dceecde9fd/PDF. 4 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Zapisniki učiteljskega zbora od 1. 10. 1921 do 28. 5. 1943, Konferenčni zapisnik, 22. 11. 1938. 5 Stane Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem (Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2008). 34 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Otroci s posebnimi potrebami, kot so gluhi in naglušni, slepi in slabovidni in drugi, so tako ostajali doma, zanje šolske obveze ni bilo. Gluhi in naglušni otroci so svoj prvi zavod v Sloveniji dobili leta 1900 v Ljubljani.6 Slovenski slepi otroci so se do konca prve svetovne vojne lahko izobraževali le v avstrijskih zavodih za slepe. Med najbolj znanimi so bili zavodi v Linzu, Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Če so jih starši vpisali v enega od avstrijskih zavodov za slepe, so bili ti otroci deležni denarne podpore. Za varstvo slovenskih slepih so obstajale razne ustanove in volila, in to: Čižmanova ustanova, ustanova smledniškega barona Flödinga, ustanova Josipa Stareta, ‚za ustanovitev slepskega zavoda‘, ilirski ustanovni sklad za slepe, zbiralni sklad za vojne slepe, volila Ivana Fabjančiča, Alojzija Stareta in Hauffena. Letno poročilo Odilijinega zavoda za slepe v Gradcu za leto 1917 omenja še Wegerle-Muhlferdovo in dr. Kaiserjevo pl. Trauensternovo ustanovo […]7 Kljub temu se slovenski starši za izobraževanje svojih slepih otrok niso odločali, ker za zavode bodisi niso vedeli bodisi so želeli otroke obdržati doma, ne pa jih pošiljati v tujo deželo s tujim jezikom.8 Če se je kateri od teh slepih naučil igrati kakšen inštrument, je igral na ulici ali po zanemarjenih in zakajenih gostilnah.9 Tudi po prvi svetovni vojni se slepim otrokom doma ni godilo dosti bolje. V več konferenčnih zapisnikih učiteljskega zbora lahko zasledimo ugotovitve učiteljev, da je zelo veliko slepih otrok izhajalo iz socialno šibkih družin. Zanje ni bilo poskrbljeno niti z zdravstvenega, niti s higienskega, niti z materialnega in niti z vzgojno-izobraževalnega vidika. V slabih socialnih razmerah so bili ti otroci pogosto prepuščeni samim sebi ali prisiljeni beračiti, da so s tem prispevali k boljšemu gmotnemu položaju svojih družin, doma pa jim je bil odmerjen najslabši prostor.10 Slepa Elizabeta Pohorec je v svoji avtobiografiji Jezus je moj zapisala: Ko sta se rodili dve polsestri, Micka in Francka, sem seveda bila bolj odzadaj. Najbolj je bila upoštevana Francka: pri botri, ko smo stanovali, smo imeli le dve postelji, na eni sta ležala očim in mama, na drugi so ležali babica oz. stara mama Jerca Arnuš, Micka in, ko je Francka zapustila voziček, je ležala še Francka na babičini postelji. Jaz pa sem dve leti, pozimi in poleti, ležala v kotu na tleh. Taka je bila upoštevanost doma.11 Ko je bil po prvi svetovni vojni v Sloveniji ustanovljen Zavod za slepce, so bili slepi ravno tako primorani vanj na šolanje, le da je bil tokrat bližje doma, pouk pa je potekal 6 Dunja Dobaja, Gluhi in svet: med odrinjenostjo in vključenostjo (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024), 16. 7 Petra Testen in Saša Poljak Istenič, ur., Minka Skaberne – (1882–1965) – pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe (Ljubljana: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2018), 128. 8 Aleksandra Serše, »Skrb za slepe v slovenski zgodovini ter vloga Minke Skaberne pri organizaciji izobraževanja slepih in slabovidnih,« v: Petra Testen in Saša Poljak Istenič, ur., Minka Skaberne – (1882–1965) – pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe (Ljubljana: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2018), 31. 9 Franjo Tonkovič, »Obučavanje slijepih guslara u XVIII stoljeću,« v: Redakcioni odbor, ur., Raskidamo okove tame --- : zbornik radova u čast kongresa / II. kongres slepih Jugoslavije, Beograd, 1952 (Beograd: Centralni odbor Udruženja slepih Jugoslavije, 1952), 25, 26. 10 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Zapisniki učiteljskega zbora od 1. 10. 1921 do 28. 5. 1943, Zapisniki z dne 25. 6. 1923; 16. 9. 1929; 22. 1. 1937; 22. 6. 1937; 21. 2. 1939. 11 Elizabeta Pohorec, Jezus je moj (Zgornja Velka: Župnija Marija Snežna. 2007), 18. 35 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... v maternem jeziku. Ob vsesplošnem pomanjkanju osnovnih življenjskih dobrin, kar je bila posledica vojne, so pomanjkanje v Zavodu za slepce občutili še bolj kot na primer v Zavodu za gluhoneme, ki je deloval že pred vojno. Vseskozi je primanjkovalo strokovnih učiteljev, najosnovnejših učnih pripomočkov in učil. Poleg splošnih in praktičnih predmetov je bil verouk še vedno obvezen sestavni del pouka, poučevali pa so ga kateheti. Vzgojne metode še niso bile bistveno drugačne od predvojnih časov. Zaradi pomanjkanja spalnic in postelj v zavodu se tudi v tem obdobju niso mogli izobraževati vsi, ki bi takšno šolanje potrebovali. Tiskarna za tiskanje knjig v Braillovi pisavi je bila v Zemunu, poleg tega vsi slepi niso imeli dostopa do Braillovega pisalnega stroja, ki na trši papir tiska Braillove izbočene črke, čeprav bi ga potrebovali. Po drugi svetovni vojni, v času socializma, je bilo na razpolago že veliko tehnične opreme, učnih pripomočkov in učil, v Sloveniji je bila tudi tiskarna za Braillovo tiskanje, vendar so bili otroci še vedno segregirani v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Verouk v šolah je bil prepovedan, ravno tako telesna kazen. Danes, v samostojni demokratični Sloveniji, se velika večina slepih in slabovidnih otrok ob sodobni informacijsko-komunikacijski tehnologiji, podpori okolja in strokovnjakov izobražuje v večinskih šolah. Še vedno pa imajo možnost, da se vsakodnevno vključujejo v izobraževanje v Centru IRIS12, nasledniku Zavoda za slepo in slabovidno mladino, če jim to omogoča uspešnejše napredovanje v višje izobraževalne programe. Ti otroci se vsakodnevno vozijo v center tudi iz oddaljenih krajev, iz lastnih izkušenj pa vem, da slepih otrok daljša vožnja večinoma ne utruja in jo običajno izkoristijo za poslušanje priljubljenih pesmi in zgodb na elektronskih napravah, kot so avtoradio, CD-predvajalniki, pametni telefoni, ali pa spijo. Življenjska pot Franice Vrhunc Franica Vrhunc se je rodila 10. junija 1881 v Kranjski Gori,13 kjer je preživela zgodnje otroštvo. Družina se je preselila v Praše pri Mavčičah, ko je bila stara štiri leta. Imela je še štiri brate in tri sestre, vendar pa so odraslo dobo poleg nje dočakali le trije bratje in ena sestra. Drugi so umrli že v najnežnejši otroški dobi. Franica je kot najstarejša prvi dve leti šolo obiskovala v domačem kraju, potem pa so jo starši vpisali v zasebno dekliško šolo v Lichtenturnovem zavodu, ki so ga vodile usmiljenke.14 Po končani osnovni šoli v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani se je vpisala v enoletni tečaj za otroške vrtnarice (vzgojiteljice predšolskih otrok) na državnem učiteljišču v Ljubljani. Diplomirala je 14. junija 1898. Še isto leto je v Gradcu v Avstriji vstopila v red Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Njeno redovniško ime je bilo sestra Klara. Po vrnitvi iz Gradca je svoje vzgojiteljsko in učiteljsko poslanstvo 12 Leta 2016 je Vlada RS sprejela sklep o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda »Center IRIS – Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne«, krajše Center IRIS, ki je pravni naslednik Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. 13 NŠAL Kranjska Gora, sign. 00951, Krstna knjiga/Taufbuch 1. januar 1847 – 31. december 1885, 127. 14 SI ZAL LJU 238, t. e. 7, Katalog 7. razreda osnovne šole za leto 1895/96. 36 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 vršila v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani in v Marijinem domu v Kočevju kot pomožna in neizprašana učiteljica (brez strokovnega izpita). Na Hrvaškem je delala v vrtcu v Osijeku in v Volosku pri Opatiji.15 Prva svetovna vojna jo je zatekla v Kočevju, ko je bila zaposlena v Marijinem domu. Tega so razpustili in ga preuredili v vojaško bolnišnico,16 zato je bila Franica takoj ob začetku vojne, avgusta 1914, premeščena v avstrijski Gradec v zavod za slepe v Odilijinem inštitutu. Direktor inštituta je bil duhovnik dr. Josef Hartinger.17 Takrat je bilo v njem zaposlenih več slovenskih usmiljenk, med katerimi sta bili tudi takratna predstojnica sestra Frančiška Glaser in pomožna učiteljica sestra Katarina Nosan, doma iz Kočevja.18 Ker je bil ravno čas počitnic, ga je Vrhunc posvetila študiju didaktike in metodike slepih ter se seznanila tako z Braillovo pisavo kot tudi z drugimi komunikacijskimi tehnikami in pripomočki, ki so jih pri pisanju takrat uporabljali slepi. V veliko pomoč sta ji bili predstojnica sestra Frančiška Glaser in sestra Katarina Nosan. Pri učenju Braillove pisave jo je sestra Frančiška Glaser denimo seznanila s šumniki, ki jih je povzela po hrvaški abecedi.19 V zavodu je spoznala tudi takratne pripomočke, ki so jih slepi uporabljali v vsakdanjem življenju, na primer belo oziroma potno palico in Braillovo oziroma taktilno uro. V literaturi zasledimo, da je hospitirala v zavodu v Celovcu in na državnem Zavodu za slepe na Dunaju. Osebno je spoznala nekatere druge tiflopedagoge. V zavodski knjižnici se je poglabljala v strokovno literaturo Aleksandra Mella in Friedricha Zecha, tedanjih vodilnih tiflopedagogov na ozemlju Avstro-Ogrske.20 Vzgoja, izobraževanje in socialna skrb za slovenske slepe otroke in slovenske oslepele vojake v Odilijinem inštitutu od leta 1914 do leta 1918 V prvem vojnem šolskem letu 1914/1915 je Franica Vrhunc poučevala slepe slovenske učence drugega razreda v slovenskem jeziku. Skupaj s Katarino Nosan, ki je poučevala slovenske učence prvega razreda v slovenskem jeziku, sta za potrebe pouka pripravljali pisna gradiva v Braillovi pisavi v slovenščini. Književnih del v slovenščini v Braillovi pisavi takrat še ni bilo.21 15 Sestra Davorina Gregorc, osebna korespondenca (2019). 16 Občina Kočevje, Marijin dom. 17 Testen in Poljak, Minka Skaberne, 128, 130. 18 Ibidem. Kajetan Popotnik, »Obisk pri slovenskih slepcih v Gradcu,« Bogoljub, 1916. št. 12, 362, Digitalna knjižnica Slovenije, pridobljeno 15. 12. 2024, https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-75IU89V1/9fd395d1-82604fa3-b5b6-166d73706543/PDF. 19 Kobal, »Razvoj in stanje slepstva,« 80. 20 Minka Skaberne, »Franica Vrhunc – prva slovenačka učiteljica slepih,« v: Redakcioni odbor, ur., Raskidamo okove tame --- : zbornik radova u čast kongresa / II. kongres slepih Jugoslavije, Beograd, 1952 (Beograd. Centralni odbor Udruženja slepih Jugoslavije, 1952), 103. 21 Testen in Poljak, Minka Skaberne, 128, 130. 37 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... Prvi oslepeli slovenski vojak je v Odilijin inštitut prišel avgusta 1915. Vojna vihra se je razbesnela in število oslepelih slovenskih vojakov v graškem zavodu je naraščalo. Večina med njimi ni znala nemščine, zato je bila Vrhunc prevajalka med oslepelimi Slovenci in Hrvati ter dr. Hartingerjem, ki ji je zaupal skrb za oslepele slovenske in hrvaške vojake.22 V dopoldanskem času, ko so se oslepeli vojaki v delavnicah učili košarstva, ščetkarstva in pletarstva, je poučevala slepe otroke, popoldanski čas pa je namenjala poučevanju slepih slovenskih vojakov. Učila jih je branja in pisanja v Braillovi pisavi ter strojepisja na navadnem pisalnem stroju Remington in na kombiniranem Pichtovem pisalnem stroju.23 Za pisanje v Braillovi pisavi so slepi uporabljali praške tablice, trši papir in šilu podobno pisalko. Praška tablica je sestavljena iz dveh kovinskih plošč, med katere se vstavi trši papir. Zgornja plošča ima v vsaki vrsti luknjice v obliki Braillovih celic, spodnja pa tem luknjicam prilegajoče se vdolbine. S pisalko se skozi luknjice na papir zrcalno zapisujejo črke in številke, od desne proti levi, da nastanejo reliefne Braillove črke, ki se potem berejo od leve proti desni. Učili so se tudi Kleinovega iglopisa in pisanja velikih tiskanih črk s pomočjo Heboldovih tablic. Kleinov iglopis je naprava, s pomočjo katere nastajajo črke videče pisave. Za vsako črko je narejen majhen pokončen kovinski kvader, velik približno 3x1x1cm, ki ima na koncu iglice v obliki črk. Trši list se pritrdi na ploščo, pokrito s filcem. Za sledenje vrst si slepi pomaga s prečno pritrjenim ravnilom. Tako kot pri praški tablici se tudi besedilo s pomočjo Kleinovega iglopisa piše od desne proti levi, ko pa je tekst napisan, se list obrne in bere od leve proti desni. Takšen zapis lahko bereta slepi in videči, saj se perforacija lista pod prsti tipa v obliki črk. Heboldove tablice so podobne praškim, sestavljene so iz dveh kovinskih plošč. V njej so vrste luknjic v obliki pokončnih pravokotnikov. Med obe plošči se vstavi navaden list papirja in v pravokotnike se pišejo navadne črke. Namenjen je pisni komunikaciji slepega sporočevalca z videčim naslovnikom, slepi pa zapisa ne more prebrati. Slovenska javnost je za oslepele slovenske vojake prvič izvedela iz sestavka »Obisk pri slovenskih slepcih v Gradcu«, ki ga je napisal duhovnik Kajetan Popotnik v Bogoljubu.24 Spodbudil je tudi Franico Vrhunc, da je začela pisati o slepih vojakih, ki so se rehabilitirali v graškem zavodu, za razne slovenske časopise. Seznanjala in ozaveščala je slovensko javnost o nezavidljivem in neenakopravnem socialnem in ekonomskem položaju oslepelih slovenskih vojakov v primerjavi z oslepelimi avstrijskimi vojaki. Prek časopisov je zanje prosila za denarno in materialno pomoč. Naj navedem le nekatere članke: »Kdo bo slepcu kupil harmoniko« (Dolenjske novice, 10. maj 1917), »Zanimivo in ganljivo« (Dolenjske novice, 29. november 1917), in »Za naše slepe vojake« (Slovenski narod, 1. avgust 1917). Podobne ali enake članke je poslala tudi časopisoma Edinost in Slovenec. 22 Ibid. 23 Ibid., 131. 24 Popotnik, »Obisk pri slovenskih slepcih,« 362. 38 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Ljudje so denar v ta namen pošiljali urednikom omenjenih časopisov, uredniki pa njej, ali pa so denar poslali neposredno njej v Gradec. Z zbranim denarjem je kupila nujno potrebne stvari za osebno higieno, kot so brivski aparat za samostojno britje, milo, zobna pasta in zobna krtačka, pa tudi cigarete in pripomočke za slepe, denimo belo palico in taktilno uro.25 Franica Vrhunc je javnost med drugim seznanjala s tem, da iz pogovorov z oslepelimi vojaki ve, da si vsak izmed njih želi kljub slepoti postati neodvisen, četudi v zelo skromnih razmerah. Zato je želela, da bi imel vsak svoj dom in »trafiko« ali orodje in začetni material za obrt, za katero se bo izučil, na primer za ščetkarstvo, pletarstvo, košarstvo.26 Za vsakega vojaka je odprla hranilno knjižico, na katero mu je nakazala denar, da si bo kupil orodje in material za delo, ki ga bo opravljal, ko bo prišel domov.27 Tako je med prvo svetovno vojno poleg vzgojno-izobraževalnega dela razširila svoje delovanje na področje socialnega varstva slepih.28 Slepim Slovencem je veliko brala in jih spodbujala, da so tudi peli. Zaradi številnih zadolžitev ji je primanjkovalo časa, da bi sama prepisovala knjige v Braillovi pisavi. Videla je, da v nemščini literaturo v Braillovi pisavi avstrijskim usmiljenkam pomagajo prepisovati avstrijske ženske, in prišla na idejo, da bi lahko tudi Slovenke pomagale ustvarjati knjižnico za slepe v slovenščini. Slovenke, ki so živele v Gradcu, je zato v časopisu Slovenski narod pozvala, da bi pomagale prepisovati slovenske knjige v Braillovi pisavi, in vse, ki bi bile pripravljene sodelovati, povabila na tečaj Braillove pisave, ki ga je organizirala med 3. in 8. avgustom 1917. S tem je postala pobudnica prve slovenske knjižnice za slepe. Odziva na njeno prošnjo in prijav na tečaj Braillove pisave ni bilo, odgovor, zakaj je bilo tako, pa ni znan. Lahko samo ugibam, da je bila morda prošnja v časopisu objavljena prepozno, da v Gradcu živeče Slovenke niso kupovale slovenskih časopisov in o tem niso bile obveščene, da so si v času počitnic organizirale drugačne dejavnosti ali pa da jih to preprosto ni zanimalo.29 V omenjenem prispevku je Franica Vrhunc poleg navedenega zapisala tudi, naj bi se čim prej poskrbelo, da bodo slepi Slovenci dobili ustrezno ustanovo v Sloveniji, kjer se bodo lahko šolali. Mesec dni kasneje je graški zavod obiskal duhovnik Janez E. Kalan, urednik mesečnika Bogoljub in soustanovitelj karitativnega društva Dobrodelnost.30 Osebno se je srečal s Franico Vrhunc in tako neposredno izvedel za težave, ki so pestile slovensko skupnost slepih in njihove učiteljice v graškem zavodu. Konec septembra je na zborovanju karitativnih društev in zavodov še pod svežimi vtisi z obiska pri slepih v njenem imenu nagovoril prisotno javnost in med drugim poudaril, da slepi potrebujejo 25 Franc Medle, »Zanimivo in ganljivo,« Dolenjske novice, 29. 11. 1917, št. 36, 143, Digitalna knjižnica Slovenije, pridobljeno 1. 12. 2024, https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-ZN8PCF4A/088844da-4852-47dd-b11988fb00d44078/PDF. 26 Velemir, »Za naše slepe vojake,« Slovenski narod, 1. 8. 1917, 3. 27 Velemir, »Naši slepci,« Slovenec. 9. 8. 1917, 1. Medle, »Zanimivo in ganljivo.« 28 SI AS 1460, t. e. 24, a. e. 97, Predlogi za odlikovanje. 29 Velimir, »Za naše slepe vojake.« 30 Katoliško društvo Dobrodelnost je bilo ustanovljeno avgusta 1916 in je imelo enake naloge kot danes Karitas – pomagati vsem pomoči potrebnim. Njegova ustanovitelja sta bila Janez Evangelist Kalan in Anton Mrkun. 39 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... literaturo v slovenščini in da jo bodo lahko sami brali samo, če bo prepisana v Braillovo pisavo. Zato je Slovenke pozval k prepisovanju knjig v Braillovo pisavo.31 Profesorico Minko Skaberne, tajnico društva Dobrodelnost, ki je leta 1911 na državnem zavodu za slepe na Dunaju opravila enomesečni tečaj za učiteljico slepih,32 je zato prosil, da obišče graški zavod, se sreča s Franico Vrhunc in se z njo dogovori za pomoč pri prepisovanju knjig v Braillovo pisavo. Profesorica Skaberne je zavod res obiskala in spoznala Franico, ta pa ji je predstavila ustanovo, njeno organiziranost ter različne prilagojene učne pripomočke in pripomočke za vsakdanje življenje, ki so jih slepi uporabljali. Z znanjem, ki si ga je prof. Skaberne pridobila že na Dunaju, in z novimi spoznanji iz graškega zavoda je ob dovoljenju državnih oblasti v Ljubljani 1. marca 1918 organizirala prvi seminar za vse, ki so se bili pripravljeni naučiti Braillove pisave, da bi prepisovali knjige za slepe.33 To je bil dan, ki ga slepi danes označujejo za ustanovitev slovenske knjižnice za slepe, ki se po profesorici imenuje Knjižnica slepih in slabovidnih Minke Skaberne. Ustanovitev slovenskega Zavoda za slepe v Ljubljani Po končani prvi svetovni vojni so se prvi oslepeli vojaki iz graškega zavoda 22. novembra 1918 z osebnim vlakom vrnili v Slovenijo. Prevoz je organiziral železniški uradnik Janko Klopčič. Oslepele je spremljalo osem vojakov iz Ljubljane in tri bolniške sestre usmiljenke, z njimi sta prišli tudi Franica Vrhunc in sestra Agneta Topolnik. Takrat je bilo v zavodu dvajset oseb.34 S slovenskimi zastavicami v rokah so korakali s kolodvora v svoje bivališče. Pozdravit so jih prišle članice slovenskega invalidnega odbora, med njimi prof. Minka Skaberne, dr. Tavčarjeva, Jegličeva in drugi. Zastopnik društva ‚Dobrodelnost‘ Janez E. Kalan jih je v obednici v imenu vseh zbranih v kratkem nagovoru pozdravil. Ko so pojedli kosilo, ki jim ga je pripravil damski odbor, so zapeli ‚Hej Slovani‘ in oglasila se je tudi harmonika, tako da je v družbi nastalo prav veselo razpoloženje.35 Oslepeli vojaki so bili torej v domovini in s tem je bil položen temelj prihodnjemu samostojnemu slovenskemu zavodu za slepe. V Ljubljani so slepim pripravili začasno nastanitev v takratni Belgijski vojašnici, kjer je bila vojaška bolnišnica. Zgradba stoji nasproti Zdravstvenega doma Ljubljana Center in je danes poznana kot Metelkovo mesto. Franici Vrhunc je bila zaupana naloga, da po vzoru graškega zavoda v dodeljenih prostorih vojašnice preuredi prostore v učilnice in obrtno delavnico ter organizira delo in pouk, s katerim so pričeli 31 Slovenec, »Shod dobrodelnih društev,« 29. 9. 1917, 7. 32 ZAL LJU 198, t. e. 108, a. e. 695, Obiskovalno izpričevalo. 33 Slovenec, »Predavanje o slepcih in pisavi za slepce,« 2. 3. 1918, 6. 34 Gregorc, osebna korespondenca. 35 Slovenec, »Dnevne novice: Slovenski vojni slepci,« 23. 11. 1918, 5. 46 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Voditeljica zavoda je predlagala, da bi zanje organizirali 2–3-tedenski tečaj branja in pisanja v Braillovi pisavi in bi morda potem katera bila pripravljena prepisovati knjige za slepe. Za potrebe Doma slepih v Stari Loki so knjige prepisovale tudi žene pod vodstvom prof. Minke Skaberne v Ljubljani.73 Med počitnicami je Franica Vrhunc obiskovala nekatere gojence na njihovih domovih. Spoznala je njihove resnične domače razmere, obenem pa ugotovila tudi to, da zavodska vzgoja dobro deluje na življenje gojencev zunaj zavoda. Gojenci so doma opozarjali na higieno rok in niso želeli, da starši uživajo alkohol. Bili so samostojnejši v skrbi zase, domov so nosili celo zapise v Braillovi pisavi, da so jih brali. Nekako so želeli pomagati tudi otrokom, ki so jih odklonili zaradi prezasedenosti, saj so vedeli, da so ti otroci doma največkrat prepuščeni samim sebi. Ko so morali zaradi prezasedenosti zavoda odkloniti močno slabovidno deklico, so staršem dejali, naj zaenkrat obiskuje šolo v svojem kraju, kjer bo lahko sledila pouku, če bo razredni učitelj upošteval njeno kratkovidnost. Vedeli so, da je težko najti berilo za slabovidne. Še en podoben primer je bil obisk učiteljice na domu ene izmed deklic, da se je prepričala, ali bo sposobna obiskovati šolo v zavodu in da nima motnje v duševnem razvoju, epilepsije, težje gibalne oviranosti ali česa podobnega.74 V teh dejanjih se kažejo prvi zametki mobilne službe, ki se je v Centru IRIS v Ljubljani razvila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in jo je podpiralo ministrstvo za šolstvo še pred uradno priznano dodatno strokovno pomočjo, uzakonjeno z novim Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, sprejetim junija 2000.75 Ob pričetku druge svetovne vojne v zapisniku učiteljskega zbora z dne 22. aprila 1941 beremo: »Težišče pouka v tukajšnji osnovni šoli naj bo verouk, branje, pisanje, slovnica, računstvo in ročna dela.« Ne glede na oblast, ki ji je bilo Kočevje v vojnih letih podrejeno, so učiteljice poučevale v slovenskem jeziku in pouk je prvi dve leti vojne potekal brez večjih posebnosti.76 Med vojno je veliko gojencev ostalo v zavodu, ki ga niso zapustili niti med počitnicami. Pletarska delavnica je poslovala ves čas do evakuacije zavoda, gojenke pa so se učile raznih ročnih del. Zaradi koristne izrabe prostega časa so poleti 1943 gojenci, ki niso mogli domov, pogosto hodili v gozd nabirat borovnice in se kopat v Rinžo. Pomagali so pri pospravljanju poljskih pridelkov, obtrgavali in luščili so fižol, ličkali koruzo, obrezovali repo in korenje in podobno. Zaradi splošnega pomanjkanja delovne sile je bila pomoč gojencev pri poljskih delih v vojnem času še toliko bolj dobrodošla in koristna.77 73 Ibid., Zapisniki 6. 5. 1931; 29. 4. 1938; 27. 5. 1939. 74 Ibid., Zapisniki 6. 8. 1938; 25. 10. 1938. 75 Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ZUOPP, pridobljeno 5. 2. 2025, https://pisrs.si/pregled Predpisa?id=ZAKO2062. 76 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Konferenčni zapisniki od 1. 10. 1921 do 28. 5. 1943, Zapisnik 22. 4. 1941. 77 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Konferenčni zapisniki od 4. 6. 1943 do 23. 5. 1947, Zapisnik 4. 12. 1943. 47 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... Zavod za slepe otroke spet v Ljubljani Zadnji dve leti vojne sta bili za zavod zelo turbulentni, gojenci in osebje so občutili vso moč vojnih grozot. V šolskem letu 1943/1944 oktobra niso mogli pričeti s poukom, ker so zaradi nevarnosti letalskih napadov nemških okupacijskih sil na partizane, ki so bili v Kočevju, začeli že konec septembra vsako jutro voditi gojence v bližnjo vas Mahovnik, kjer so prebili dan, zvečer pa so se vračali v zavod. 11. oktobra 1943 so se morali vsi umakniti v Mahovnik, od koder so se vrnili 25. oktobra 1943 ob prihodu oboroženih nemških sil v Kočevje. Učiteljstvo in tudi preostalo osebje je bilo vseskozi na delovnih mestih, razen ene učiteljice in kateheta, ki sta med počitnicami odšla v Ljubljano in se nista mogla vrniti v Kočevje. Železniška proga proti Ljubljani je bila uničena, pa tudi z bližnjimi kraji, na primer z Ribnico, Kostelom, Sv. Gregorjem, kjer so bili doma nekateri gojenci, ni bilo mogoče dobiti zveze.78 Zavod je bil zaradi svoje lege v središču bojev, v nedeljo, 12. decembra 1943, pa ga je skoraj do polovice porušila bomba nemških okupacijskih sil. Človeških žrtev med zavodskimi prebivalci ni bilo, prestali pa so veliko strahu in groze. Čeprav je bilo že decembra 1943 po bombardiranju odrejeno, da se zavod začasno preseli v Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani, to iz varnostnih razlogov ni bilo mogoče. Pouk je zato potekal v okrnjeni obliki.79 Februarja 1944 je Franica Vrhunc v bolnišnico v Ljubljano spremljala gojenko na težko operacijo zaradi sarkoma. Ob tej priložnosti je poročala vodstvu zavoda, da se v ljubljanski bolnišnici zdravi več po vojnih poškodbah oslepelih otrok in mladostnikov, ki bi jih morali čim prej sprejeti v Pokrajinski zavod za slepe otroke, kjer bi se začeli učiti branja in pisanja v Braillovi pisavi.80 Ravnateljstvo Zavoda za gluhe in naglušne v Ljubljani je dalo na razpolago štiri sobe in tudi potrebno strežno osebje. Vodstvo dislociranega oddelka je začasno prevzela Franica Vrhunc, ki je prostore uredila v spalnici, učilnico in bivalnico. Začela je opismenjevati slepe novince in kasneje oslepele po vojnih poškodbah. Skupaj z njo sta v Zavodu za gluhe in naglušne na oddelku za slepe začela delati tudi učiteljica in katehet, ki se nista mogla vrniti v Kočevje.81 Ker so bili oskrbovanci in učenci rekonvalescenti in so še potrebovali zdravniško nego, so jih v dopoldanskih urah vodili na zdravljenje v bolnišnico. Popoldne so jim brali, vsak dan so eno uro vadili branje in pisanje v Braillovi pisavi. Poslušali so tudi radio in ob primernem vremenu hodili na sprehode po mestni okolici ali pa preživljali čas na zavodskem vrtu.82 Jeseni 1944, 4. novembra, je Pokrajinski zavod za slepe otroke nepričakovano doživel dva letalska napada narodnoosvobodilne vojske na Kočevje.83 V zapisniku poročila o stanju zavoda za slepe otroke lahko beremo: 78 Ibid. 79 SI AS 1460, t. e. 63, a. e. 170a, Poročilo o stanju Pokrajinskega zavoda za slepe otroke. 80 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Konferenčni zapisniki od 4. 6. 1943 do 23. 5. 1947, Zapisnik 28. 4. 1944. 81 SI AS 1460, t. e. 63, a. e. 170a, Pogodba z Zavodom za gluhe in naglušne Ljubljana. 82 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Konferenčni zapisniki od 4. 6. 1943 do 23. 5. 1947, Zapisnik 31. 8. 1944. 83 SI AS 1460, t. e. 63, a. e. 170a, Poročilo o stanju Pokrajinskega zavoda za slepe otroke. 48 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Ko je prva nevarnost minila, smo se z gojenci hitro podali iz mesta preko Moka in se zatekli v podzemno jamo Mereschloch. Po tretji uri smo se vrnili nazaj v upanju, da se ni več treba bati letal. Toda, komaj smo dobro prišli v zavod, so se letala pojavila še enkrat in je sledil še hujši letalski napad na mesto. Ob obeh napadih smo se zatekli v pisarno, ki je bila le za silo podprta. Ker zavod ni imel varnega zaklonišča, smo gojence takoj, ko je bilo mogoče, evakuirali v bližnjo vas Mahovnik. Toda tudi tu so se letala nevarno spuščala in streljala z mitraljezi, zato smo z gojenci večino dneva preživeli v neki podzemni jami v soseščini. Predstavniki krajevnih oblasti so nam omogočili selitev gojencev v Ljubljano in 30. novembra smo jih pripeljali v Ljubljano s tovornim avtomobilom vojaške avtokolone nemških oboroženih sil. S seboj smo lahko vzeli samo osebno prtljago. Ob pozni večerni uri smo potrkali na vrata Gluhonemnice in bili nadvse ljubeznivo sprejeti, kar je bila predvsem zasluga Mirka Dremlja. 20 ljudi sprejeti pod streho in k mizi v teh težkih časih je res plemenito dejanje.84 Kasneje so, kadar je bilo mogoče, počasi selili zavodski inventar, kolikor ga niso uničili ali odtujili. Odtujenega je bilo tudi veliko osebnega imetja gojencev in zavodskih delavcev, ki ga ob hitri evakuaciji v Ljubljano niso mogli prinesti s seboj.85 Pouk se je v Zavodu za gluhe in naglušne vršil v osnovni in gospodinjski šoli ter pletarski delavnici.86 Ker odrasli niso hodili k pouku skupaj z osnovnošolskimi otroki, so potrebnih ur pisanja in branja Braillove pisave bili deležni pri Franici Vrhunc. Preostale pisave za slepe so poučevale druge učiteljice. Za odrasle je bil organiziran izobraževalni tečaj, ki se je vršil v času, ko niso bili v delavnici. Vrhunc je povedala, da je v Marijanišču deponirana knjižnica za odrasle slepe, last Doma slepih, ki so si jih potem izposodili.87 V letalskih napadih 20. aprila 1945 je bil Pokrajinski zavod za slepe otroke v Kočevju popolnoma porušen.88 Po osvoboditvi 22. maja 1945 so znova pričeli redni pouk, nekaj časa je ta še potekal na Zavodu za gluhe in naglušne. Za nov Zavod za slepo in slabovidno mladino je bil določen notredamski internat na Mirju.89 Franica Vrhunc je po osvoboditvi do upokojitve 1. februarja 1946 ponovno prevzela naloge, ki jih je imela pred drugo svetovno vojno.90 Junija 1945 je predlagala, da bi zavod poglobil sodelovanje z očesnim oddelkom in bi jih zdravniki seznanili z imeni in podatki slepih otrok in mladine, ki se zdravijo pri njih in bi prišli v poštev za sprejem v Zavod za slepo in slabovidno mladino.91 84 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6 Konferenčni zapisniki od 4. 6. 1943 do 23. 5. 1947, Zapisnik 13. 1. 1945. 85 SI AS 1460, t. e. 18, a. e. 75, Prijava vojne škode. 86 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Konferenčni zapisniki od 4. 6. 1943 do 23. 5. 1947, Zapisnik 30. 4. 1945. 87 Ibid. 88 Ibid. 89 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6 Konferenčni zapisniki od 4. 6. 1943 do 23. 5. 1947, Zapisnik 3. 9. 1945. 90 SI AS 231, t. e. 80, Vrhunc Franja. 91 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. 1–6, Konferenčni zapisniki od 4. 6. 1943 do 23. 5. 1947, Zapisnik 1. 6. 1945. 49 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... Zaključek Vsak narod je ponosen na svoje pionirje, začetnike neke dejavnosti, na področju šolstva se po njih imenujejo celo šole in zavodi, postavljajo se jim spomeniki. Če se osredotočim le na zavode za slepe in slabovidne v naši bližini, lahko izpostavim dva taka primera – Škola za učenike oštećenog vida Veljko Ramadanović v Zemunu in Centar za odgoj i obrazovanje »Vinko Bek« v Zagrebu. Pri nas na fakulteti in v Centru IRIS študente in učence seznanjajo z življenjem in delom Louisa Brailla, kar je sicer pohvalno, a se zdi, da smo pozabili na Franico Vrhunc, ki je orala ledino v slovenskem tiflopedagoškem prostoru in s svojim delom pomembno zaznamovala življenja posameznikov in zgodovino izobraževanja slepih in slabovidnih v Sloveniji. Omenjena je v vseh jubilejnih zbornikih, kot so Raskidamo okove tame, Svetloba izpodriva temo, Pot k svetlobi in drugi, vendar na slavnostnih prireditvah Centra IRIS nikoli niso govorili o njej, hkrati pa nikdar niso pozabili omeniti Josipa Kobala, ki je bil vodja šole le eno šolsko leto. Ko sem nekatere, ki so bili udeleženi pri pripravi stoletnice Centra IRIS, vprašala, zakaj je bila zamolčana, so imeli en sam odgovor – spor usmiljenk z Josipom Kobalom –, očitali so ji tudi njeno vernost. Zato sta me njeno življenje in delo pričela zanimati in začela sem raziskovati. Ugotovila sem, da je bila kot učiteljica slepih in slabovidnih z njimi povezana od leta 1914 do svoje upokojitve leta 1946. Njeno delovanje je bilo še zlasti pomembno v prelomnih časih prve svetovne vojne, ko so se slepi Slovenci izobraževali v Gradcu, po prvi svetovni vojni ob prihodu slepih iz Avstrije v Ljubljano in ob ustanovitvi Zavoda za slepce v Ljubljani, med preselitvijo v Kočevje in med drugo svetovno vojno, ko so se slepi ponovno vrnili nazaj v Ljubljano. Iz vseh dostopnih dokumentov je razvidno, da v času, ko je zavod vodil Josip Kobal, ni bila več v kongregaciji usmiljenk, ampak je bila zaposlena v Šoli in domu slepih v Zemunu v Srbiji, zato ni mogla biti v neposrednem sporu z njim. Njene zasluge na področju izobraževanja slepih in slabovidnih so več kot razvidne, a naj za zaključek še enkrat poudarim tri: postavila je temelje Centru IRIS in knjižnici za slepe, hkrati pa je s svojim delom poskrbela, da je zavod obstal na slovenskih tleh. Viri in literatura Arhivski viri • NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana: – NŠAL Kranjska Gora 00951, Krstna knjiga / Taufbuch 1. januar 1847 – 31. december 1885. Matricula Online. Pridobljeno 8. 12. 2024. https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/. • SI AS – Arhiv Republike Slovenije: – SI AS 64 – PUS Oddelek za socialno politiko. – SI AS 231 – Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije (1900–1959). – SI AS 1460 – Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana 1919–1984. 50 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 • SI ZAL LJU – Zgodovinski arhiv Ljubljana: – SI ZAL LJU 198 – Učiteljišče Ljubljana, 1870–1973. – SI ZAL LJU 238 – Lichtenturnov zavod, Ljubljana, 1878–1947. Časopisni viri • Slovenec 1917, 1918. • Slovenski narod 1921. Literatura • Bizant, Ivan in Mimi Breznik. »Zveza slepih Slovenije.« V: Svetloba izpodriva temo. Zbornik slepih Slovenije. Ljubljana:Republiški odbor Zveze slepih Slovenije, 1969. • Dobaja, Dunja. Gluhi in svet: med odrinjenostjo in vključenostjo. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024. • Golob, Marija. Pot k svetlobi – Zavod za slepo in slabovidno mladino, 1919–1998. 80 let šolanja slepih in slabovidnih v Sloveniji. Ljubljana: Zavod za slepo in slabovidno mladino, 1999. • Kobal, Josip. »Razvoj in stanje slepstva v Kraljevini SHS.« Popotnik, april 1923, 81. Digitalna knjižnica Slovenije. Pridobljeno 30. 11. 2024. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc- -TKF7PHAG/d7b4185c-35be-4580-bd85-d6dceecde9fd/PDF. • Medle, Franc. »Zanimivo in ganljivo.« Dolenjske novice, 29. 11. 1917, št. 36, 143. Digitalna knjižnica Slovenije. Pridobljeno 1. 12. 2024. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:docZN8PCF4A/088844da-4852-47dd-b119-88fb00d44078/PDF. • Okoliš, Stane. Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2008. • Pohorec, Elizabeta. Jezus je moj. Zgornja Velka: Župnija Marija Snežna, 2007. • Popotnik, Kajetan. »Obisk pri slovenskih slepcih v Gradcu.« Bogoljub, 1916, št. 12, 362. Digitalna knjižnica Slovenije. Pridobljeno 15. 12. 2024. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc- -TKF7PHAG/d7b4185c-35be-4580-bd85-d6dceecde9fd/PDF. • Maslić, Ferdinand J. »Razvoj školstva za slepe u NR Sloveniji.« V: Redakcioni odbor, ur. Raskidamo okove tame --- : zbornik radova u čast kongresa / II. kongres slepih Jugoslavije, Beograd, 1952. Beograd: Centralni odbor Udruženja slepih Jugoslavije, 1952. • Serše, Aleksandra. »Skrb za slepe v slovenski zgodovini ter vloga Minke Skaberne pri organizaciji izobraževanja slepih in slabovidnih.« V: Petra Testen in Saša Poljak Istenič, ur. Minka Skaberne – (1882-1965) – pobudnica in ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, 31–43. Ljubljana: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 2018. • Skaberne, Minka. »Franica Vrhunc – prva slovenačka učiteljica slepih.« V: Redakcioni odbor, ur. Raskidamo okove tame --- : zbornik radova u čast kongresa / II. kongres slepih Jugoslavije, Beograd, 1952. Beograd: Centralni odbor Udruženja slepih Jugoslavije, 1952. • Skaberne, Minka. »Prvi slovenski zavod za slepe.« V: Svetloba izpodriva temo. Zbornik slepih Slovenije. Ljubljana:Republiški odbor Zveze slepih Slovenije, 1969. • Skaberne, Minka. »Skrbstvo za slovenske slepe v bivši Avstriji vse do leta 1918.« V: Svetloba izpodriva temo. Zbornik slepih Slovenije, 9–11. Ljubljana:Republiški odbor Zveze slepih Slovenije, 1969. • Šorn, Mojca. »Zavod za slepe otroke in mladino v Kočevju.« Kronika 57 (2009): 265–74. Digitalna knjižnica Slovenije. Pridobljeno 15. 1. 2025. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc- -682NXCI2/328d1478-0903-4eb6-baf3-e8f46f1b7ab6/PDF. • Tonković, Franjo. »Obučavanje slijepih guslara u XVIII stoljeću.« V: Redakcioni odbor, ur. Raskidamo okove tame --- : zbornik radova u čast kongresa / II. kongres slepih Jugoslavije, Beograd, 1952. Beograd: Centralni odbor Udruženja slepih Jugoslavije, 1952. • Velemir. »Naši slepci,« Slovenec, 9. 8. 1917, 1. 51 Urška Lah: »Zavoda, ki tako lepo deluje na kulturnem področju, ne bomo ukinili!« ... • Velemir. »Za naše slepe vojake.« Slovenski narod, 1. 8. 1917, št. 174, 3. Digitalna knjižnica Slovenije. Pridobljeno 15. 12. 2024. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:docAHJ7TUWS/7fc76840-71dd-4e59-a28b-cfd7e0b97c36/PDF. Osebni arhiv avtorice • Sestra Gregorc, Davorina. Osebna korespondenca, 2019. Spletni viri • Marijin dom – kocevje.si. Pridobljeno 8. 12. 2024. https://www.kocevje.si/objava/195360. • Вељко Рамадановић – Википедија.. Pridobljeno 10. 1. 2025. https://sr.wikipedia.org/wiki/Вељко_ Рамадановић. • Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ZUOPP. Pridobljeno 5. 2. 2025. https://pisrs.si/ pregledPredpisa?id=ZAKO2062. Urška Lah “WE WILL NOT CLOSE DOWN AN INSTITUTION WITH SUCH REMARKABLE CULTURAL ACCOMPLISHMENTS!” EDUCATION OF THE BLIND AND PARTIALLY SIGHTED IN GRAZ, KOČEVJE, AND LJUBLJANA BETWEEN 1914 AND 1945 SUMMARY The contribution presents the life and work of the teacher of the blind and partially sighted, typhlo-pedagogue Franica Vrhunc, with the religious name Sister Klara, until she left the Company of the Daughters of Charity of Saint Vincent de Paul. It also explores the life of the Institute for the Blind during the various periods from the end of World War I to the end of World War II. The fact that the Institute for the Blind was able to survive and operate in such difficult circumstances was, of course, not only due to the efforts of Franica Vrhunc but also of many of her colleagues. As early as during World War I, she was the first person who wanted to ensure social security for the blind at the Odilien-Institut in Graz, where she taught blind Slovenians. She also laid the foundations for a library for the blind and partially sighted. When she arrived in Slovenia with the blind after World War I, she contributed to the establishment of the Institute for the Blind. After World War I, she continued teaching the blind and partially sighted, first in Ljubljana until 1921 and then, for a 52 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 year, at the School and Home for the Blind in Zemun, Serbia. After the relocation of the Institute for the Blind from Ljubljana to Kočevje in 1922, she had to return to Slovenia and continue her pedagogical work with the blind and partially sighted in Kočevje. She taught first graders and helped those who became blind during the two world wars to acquire Braille literacy skills. She also supervised the work at the Institute’s home. Throughout her time in Kočevje and Ljubljana, she was the commissioner for music and health. Franica Vrhunc adapted the first elementary-level reader into Braille. She also led a very successful choir. When the state wanted to close the Institute and move its Slovenian blind pupils to Zemun, a member of the Ministry of Social Policy from Belgrade prevented this from happening precisely because of this choir’s excellent singing performance. One of Franica Vrhunc’s achievements was to ensure systematic eye examinations for the pupils. The organisation of visits to pupils’ homes and the efforts to provide suitable textbooks for the visually impaired represented the beginnings of a mobile outreach service, which became statutory a few decades later. During World War II, in 1944, at the request of the administration of the Provincial Institute for Blind Children and the authorities, Franica Vrhunc organised a detached department at the Institute for the Deaf and Hard of Hearing, where she taught people who had lost their sight due to war injuries. All the blind pupils and teachers from Kočevje moved to Ljubljana in November of that year for security reasons, as Kočevje was under constant bombardment. As the Provincial Institute for Blind Children was completely destroyed in April 1945, the blind were given a new institute in Ljubljana after the liberation. Francia Vrhunc retired on 1 February 1946 after 43 years of service. 53 Marko Buljevac: Sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.1.03 * Izv. prof. dr., Pravni fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Trg Republike Hrvatske 14, Zagreb, Hrvatska, [email protected]; ORCID: 0000-0001-7128-7860 ** Članak se temelji na izlaganju predstavljenom na prvoj međunarodnoj konferenciji projekta J6-50189 Sustavi skrbi i obrazovanja za djecu s senzornim oštećenjima u prvoj i drugoj jugoslavenskoj državi, koji je financiran od strane Javne agencija za znanstvena istraživanja i inovacije Republike Slovenije (ARIS). Marko Buljevac* Sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata** SAŽETAK Cilj ovog rada je, temeljem analize arhivske građe i literature, prikazati sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata. Nakon prikaza i analize društvenog, pravnog i organizacijskog konteksta pružanja skrbi za djecu i mlade s invaliditetom između 1919. i 1939. godine, slijedi prikaz skrbi u ustanovama za djecu i mlade s oštećenjima vida, oštećenjima sluha, duševnim smetanja i intelektualnim teškoćama. Prikazani su i socijalni status djece i mladih s invaliditetom, koji su bili korisnici sustava formalne podrške te odrednice i obilježja sustava skrbi. Za zaključiti je da je većina djece i mladih s invaliditetom, koji su bili korisnici ustanova za smještaj te odgoj i obrazovanje, živjela u uvjetima siromaštva i da im obitelji nisu mogle pružiti adekvatnu skrb. Također se može zaključiti da je institucionalni smještaj za djecu i mlade s invaliditetom bio organiziran prema tadašnjim suvremenim pravilima zdravstvene i odgojno-obrazovne skrbi, ali da je rezultirao njihovom segregacijom iz društva. Ključne riječi: djeca i mladi s invaliditetom, Hrvatska, period između dva svjetska rata, skrb za osobe s invaliditetom, institucionalizacija 54 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 ABSTRACT CARE SYSTEM FOR CHILDREN AND YOUNG PEOPLE WITH DISABILITIES IN CROATIA BETWEEN THE 2 WORLD WARS Based on archival sources and literature, this paper aims to present the formal support system for children and youth with disabilities in Croatia between the two world wars. After outlining and analysing the social, legal, and organisational context of providing formal support for children and young people with disabilities between 1919 and 1939, it explores the institutional care for children and youth with visual impairments, hearing impairments, mental health problems, and intellectual disabilities. The paper also presents the social status and accommodation of children and youth with disabilities who made use of the formal support system and analyses the system’s elements and characteristics. It is possible to conclude that most of the children and youth with disabilities who were users of institutions lived in poverty and that their families could not adequately care for them. It is also evident that the institutional accommodation for children and youth with disabilities was organised according to the contemporaneous healthcare and education rules. However, this kind of formal support resulted in the social segregation of children and youth with disabilities. Keywords: children and youth with disabilities, Croatia, the interwar period, care for people with disabilities, institutionalisation Uvod Djeca i mladi s invaliditetom su od početaka postojanja sustava formalne podrške njegovi mnogobrojni korisnici. Iako se danas koriste termini djeca s teškoćama u razvoju i mladi s invaliditetom, u ovom radu koristit će se sintagma djeca i mladi s invaliditetom jer adekvatnije opisuje vremensko razdoblje i odnosi se na relativno trajnije oštećenje kod djece i mladih, kojima je zbog utvrđenog invaliditeta bila pružana formalna podrška. Formalni sustav podrške čine ustanove, organizacije i osobe plaćene za svoj rad s djecom i mladima s invaliditetom. Do sredine 20. stoljeća, sustav formalne podrške za osobe s invaliditetom temeljio se na medicinskom modelu invaliditeta, dakle, liječenju, skrbi o i segregaciji osoba s invaliditetom. Invaliditet se smatrao posljedicom oštećenja zbog ozljede ili bolesti i bio je povezan s individualnom patologijom ili abnormalnošću, utemeljenima na dijagnostičkim kriterijima stručnjaka, a poimao se stanjem, temeljem kojeg se osiguravao odgovarajući tretman.1 Socijalna skrb još nije postojala kao odvojeni sustav u Hrvatskoj pa je skrb bila osigurana u sustavu zdravstva i kroz udruge za odrasle osobe s invaliditetom 1 Zdravka Leutar i Marko Buljevac, Osobe s invaliditetom u društvu (Zagreb: Biblioteka socijalnog rada, 2020), 35. 55 Marko Buljevac: Sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata (npr. Društvo Sv. Vida za podupiranje slijepaca ili Zaklada Edmunda Kolmara za podupiranje slijepaca).2 U fundusu Hrvatskog državnog arhiva i Državnog arhiva u Zagrebu sačuvana je skromna arhivska građa o skrbi za djecu i mlade s invaliditetom između dva svjetska rata u Hrvatskoj. Većina dostupnih spisa je nepotpuna. U većini slučajeva čine je računi ili omoti spisa koji u sebi ne sadrže dokumentaciju. Objavljenih radova o ovoj tematici još je i manje. Stoga je cilj ovog rada analizirati spoznaje vezane uz sustav skrbi, koji je bio dostupan djeci i mladima s invaliditetom u Hrvatskoj između dva svjetska rada od 1919. do 1939. godine. Hrvatska je tada bila dijelom Države Slovenaca, Hrvata i Srba pa Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca te naposljetku Kraljevine Jugoslavije. U analizu su uključene samo spoznaje vezane uz djecu s teškoćama u razvoju (djecu do 18. godine života) i mlade s invaliditetom (osobe od 18. do 29. godine života). Većina dostupne dokumentacije odnosi se na ustanove koje su djelovale na području grada Zagreba jer druge nisu postojale. Budući da je riječ o povijesnom pregledu sustava skrbi, u ovom radu koristit će se nazivlje iz dokumentacije koje danas nije društveno prihvatljivo, ali pruža uvid u stručno i društveno poimanje djece i mladih s invaliditetom u navedenom povijesnom razdoblju. Društveni, pravni i organizacijski kontekst pružanja skrbi za djecu i mlade s invaliditetom Za razumijevanje sustava skrbi za djecu i mlade s invaliditetom između dva svjetska rata potrebno je istaknuti neke činjenice koje ukazuju na kontekst pružanja skrbi. U Hrvatskoj je 1918. godine bilo 11,2 % gradskog stanovništva i 7 % radništva, da bi početkom 30-ih godina 20. stoljeća bilo 70 % poljoprivrednog stanovništva, a petina stanovnika živjela je u gradovima.3 Po završetku II. svjetskog rata, 2/3 stanovništva u Hrvatskoj bilo je poljoprivredno4 te je, kao i ranije, živjelo u iznimno teškim ekonomski i socijalnim uvjetima, obilježenim obrađivanjem sitnih i rasparceliranih posjeda te nadničarstvom.5 Većina korisnika sustava skrbi za djecu i mlade s invaliditetom potjecala je iz siromašnih i seljačkih obitelji. Društvena pomoć bila je namijenjena za siromašne,6 a skrb za djecu i mlade s invaliditetom osiguravala se u sustavu zdravstva. Stoga se postavlja pitanje kakvo je bilo administrativno uređenje zdravstvene skrbi u tom razdoblju. Osnivanjem Države Slovenaca, Hrvata i Srba 1918. godine, vrhovno tijelo uprave zdravstva za područje Hrvatske i Slavonije bio je Odjel za zdravstvo, 2 HR-HDA-141. 3 Vlado Puljiz, »Socijalna politika i socijalne djelatnosti u Hrvatskoj u razdoblju 1900.-1960. godine,« Ljetopis socijalnog rada 13, br. 1 (2006): 8, https://hrcak.srce.hr/7590. 4 Josip Defilippis, »Hrvatska u ruralnom prostoru Europe,« Sociologija i prostor: časopis za istraživanje prostornoga i sociokulturnog razvoja 43, br. 4 170 (2005): 829, https://hrcak.srce.hr/file/53179. 5 Puljiz, »Socijalna politika,« 8. 6 Zoran Šućur, »Razvoj socijalne pomoći i socijalne skrbi u Hrvatskoj nakon Drugoga svjetskog rata,« Revija za socijalnu politiku 10, br. 1 (2003): 1, https://doi.org/10.3935/rsp.v10i1.137. 62 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 liječnika te 152 drugog osoblja, od čega 30 milosrdnih sestara,75 dok 1933. godine njih 300, od čega 11 liječnika i 37 milosrdnih sestara.76 U Zavod su 1933. godine kontinuirano dolazili župnik, imam, rabin i paroh, djelovao je i dušobrižnik,77 a pokrenuto je i izvanbolničko liječenje, u obliku psihijatrova tjednog obilaska kući otpuštenih pacijenata.78 Pacijenti su najčešće umirali od TBC-a, pneumonije i srčanih bolesti79 te je 1918. godine godišnji mortalitet bio 24 % (1919. godine 29 %) i preminulo je 296 pacijenata, od kojih 122 od tuberkuloze i 57 od marazma.80 Skrb o djeci i mladima s intelektualnim teškoćama Najmanje podataka postoji o ustanovama za djecu i mlade s intelektualnim teškoćama jer ih je većina živjela s vlastitim obiteljima.81 Iz arhivske građe uočljivo je da je dio mladih s intelektualnim teškoćama ostvario partnerske i roditeljske uloge, a djevojke su često radile kao služinčad (postoje podaci o djevojkama i ženama s intelektualnim teškoćama koje su pohađale Dom djevojaka, kako bi postale služinčad ili kućne pomoćnice). Specijalna odjeljenja za obrazovanje učenika s intelektualnim teškoćama u nekim osnovnim školama osnivaju se 1931. godine u Zagrebu, a potom i u Varaždinu, Kastvu, Gospiću i Osijeku.82 Godine 1939. Odjel za socijalnu politiku banske vlasti Banovine Hrvatske osniva Zavod za odgoj duševno zaostale djece,83 dok je stručni nadzor nad svom djecom s intelektualnim teškoćama na prostoru Banovine Hrvatske bio povjeren Stanici za psihohigijenu u okviru Zakladne bolnice u Zagrebu.84 Krajem studenog 1918. godine, u Kraljevskoj zemaljskoj javnoj bolnici u Pakracu bilo je smješteno (»liječeno«) 7 imbecila (osoba s umjerenim intelektualnim teškoćama) i 5 idiota (osoba s težim i teškim intelektualnim teškoćama).85 Ravnateljstvo Kraljevske zemaljske javne bolnice u Pakracu tražilo je dozvolu trajne opskrbnine za dio pacijenata proglašenih »neizlječivim umobolnicima« (u mjesecu svibnju 1917. godine tako je klasificirano 10 osoba),86 a na opise pacijenata ukazuje sljedeći opis: »pjeva, 75 HR-HDA-83, k.75. 76 Herceg, »Zavod za umobolne Stenjevec,« 18. 77 Ibid., 27. 78 Niketić, »Lekarski rad,« 88. 79 Simeun Maksimov, »Somatska obolenja duševno bolesnih u Stenjevcu,« u: Boško Niketić i Stanislav Župić, ur., Stenjevec državna bolnica za duševne bolesti 1879. - 1933.: Spomenica povodom pet decenika rada (Zagreb: Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu, 1933), 143, https://library.foi.hr/dbook/index. php?B=1&item=X00426. 80 HR-HDA-83, k. 75, Izvješće ravnatelja zemaljskog zavoda za umobolne u Stenjevcu za godinu 1918.- 31. sijećnja 1919. dr. Ivo Žirović ravnatelj i glavni liječnik. 81 Buljevac, »Institucionalizacija osoba,« 264. 82 Zora Biber, Sulejman Mašović i Branka Vampovac, Društvena briga za mentalno retardirane osobe u SR Hrvatskoj (Zagreb: Savez društava za pomoć mentalno retardiranim osobama u SR Hrvatskoj, 1975), 38. 83 Buljevac, »Institucionalizacija osoba,« 264. 84 Vlatka Dugački i Krešimir Regan, »Povijest zdravstvene skrbi i razvoja zdravstvenih ustanova na hrvatskom prostoru,« Studia lexicographica: časopis za leksikografiju i enciklopedistiku 13, br. 25 (2019): 38, https://doi. org/10.33604/sl.13.25.2. 85 HR-HDA-83, k. 5. 86 HR-HDA-83, k. 38. 63 Marko Buljevac: Sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata buči, vazda leti amo tamo po razdjelu, prkosna, svadljiva, neposlušna, ne spava bez lijekova«.87 Primjerice, 1918. godine u Zavodu za umobolne Stenjevec je od ukupno 1021 pacijenta bilo »19 imbecila«,88 godišnje je prosječno bilo hospitalizirano od 20 do 30 slaboumnih pacijenata (»oligofreni«), od kojih je 1931. godine bilo 63 neoženjenih i 7 oženjenih muškaraca te 1 udana i 40 neudanih žena.89 Službene bolničke statistike iz 1940. godina o broju djece i mladih s intelektualnim teškoćama (»duševno zaostala djeca«), u kojima su dijeljeni na »imbecile, duševno zaostale i debile«, postoje za Čazmu, Čakovec, Dugo Selo, Kostajnicu, Krk, Novu Gradišku, Osijek, Sisak, Slavonski Brod i Vukovar.90 Po završetku Drugog svjetskog rata dolazi do osnivanja novih ustanova za djecu i mlade s invaliditetom. Temeljem Registra 1961. Narodne Republike Hrvatske, osnovani su te su djelovali Zavod za profesionalnu rehabilitaciju fizički invalidne omladine Zagreb Dubrava, Zavod za slijepe, Zavod za odgoj gluhe djece I. i II., Zavod za duševno zaostalu djecu Zagreb, Zavod za gluhe učenike u privredi Rijeka, Zavod za rehabilitaciju slijepih Osijek, Zavod za slijepe sa školom učenika u privredi Zagreb, Specijalni zavod za učenike u privredi Lug, Zavod za odgoj gluhe djece Split, Oporavilište za djecu invalide Kraljevica, Zavod s pomoćnom školom Velika Gorica, Specijalni zavod Zajezda, Dom gluhih Split, Zavod s pomoćnom školom IKA, Zavod za djecu invalide Kraljevica, Zavod za rehabilitaciju djece i omladine s karakterističnim smetnjama Perjavica Zagreb te Zavod za duševno zaostalu djecu i omladinu Stančić.91 U navedenim ustanovama nastavljeno je kontinuirano pružanje institucionalne skrbi za djecu i mlade s invaliditetom. Zaključak Skrb za djecu i mlade s invaliditetom se između dva svjetska rata u Hrvatskoj provodila kroz zavodski, institucionalni smještaj, ponajviše na području grada Zagreba. Sustav skrbi za djecu i mlade s oštećenjima vida, sluha i intelektualnim teškoćama temeljio se na specijalnom odgoju i obrazovanju, dok za djecu i mlade s duševnim smetnjama i intelektualnim teškoćama na dugotrajnom »liječenju«. Djeca i mladi s duševnim i intelektualnim teškoćama najčešće su smješteni zajedno s odraslim osobama s istim invaliditetom. Skrb se osiguravala u bolničkim zavodima i posebnim odgojno-obrazovnim ustanovama. Navedeno ukazuje na medicinski model, bio-psiho-socijalni model i model deficita kao dominantne modele u skrbi za djecu i mlade s invaliditetom,92 koji su smatrani pojedincima s neželjenim obilježjima ili pona87 HR-HDA-83, k. 47. 88 HR-HDA-83, k. 75, Ravnateljstvo kraljevskog zemaljskog zavoda za umobolne Stenjevec broj 312 1919, Godišnje zdravstveno izješće 1918. 89 Kuljženko, »Bolnica Stenjevec,« 59. 90 HR-HDA-226.1, k.15, Ministarstvo zdravstva i udružbe Nezavisne Države Hrvatske. Glavno ravnateljstvo za udružbu i društvenu skrb 1941.–1945. 91 HR-HDA-1648, knjiga 29. 92 Leutar i Buljevac, Osobe s invaliditetom u društvu, 35–38. 64 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 šanjima koja su trebala biti liječena, a oni samim time isključeni iz društva.93 Većina djece i mladih s invaliditetom bili su seoskog podrijetla, njihove obitelji živjele su u siromaštvu, a u Zavode su smješteni kada je procijenjeno da im obitelji više ne mogu pružati adekvatnu skrb i s ciljem prevencije novih socijalnih problema (npr. prosjačenje). Navedeno se može povezati s kritičkom teorijom invaliditeta, koja invaliditetu pristupa kao kulturnom, političkom i socijalnom fenomenu radije nego individualnoj, medicinskoj činjenici vezanoj uz sposobnosti pojedinca,94 a na to ukazuju i korišteno nazivlje za ovu skupinu osoba te opisani razlozi osiguranja smještaja za njih. Većina je bila na višegodišnjem, trajnom smještaju ili liječenju u Zavodima i skrb su im pružali malobrojno medicinsko osoblje i nastavnici, što se pak može povezati sa socijalnim modelom invaliditeta, prema kojem je invaliditet produkt društva koje je prvenstveno namijenjeno i organizirano za osobe bez invaliditeta.95 Život u Zavodima obilježen je prekapacitiranošću korisnika te skromnim uvjetima života, iako je za određen dio korisnika ovakav smještaj značio unaprjeđenje kvalitete života. U sustavu skrbi primjenjivane su detaljne metode procjene i praćenja korisnika, a vođena je i statistika o njima. Skrb se temeljila na tadašnjim suvremenim zdravstvenim i odgojno-obrazovnim principima te je bila orijentirana na liječenje, rehabilitaciju i odgoj i obrazovanje djece i mladih s invaliditetom. Temelji pružanja skrbi bili su invaliditet i nepovoljan socijalni status djece i mladih s invaliditetom, što se može povezati s istraživanjima o invaliditetu, koja naglašavaju da invaliditet nije isključivo medicinsko i funkcionalno stanje, već politički i kulturni identitet, koji je rezultat međuodnosa fizičkih, kulturnih i političkih okruženja.96 Unatoč neospornoj činjenici da je nekima od korisnika unaprijeđena kvaliteta života, na samom kraju potrebno je naglasiti da je sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između dva svjetska rata rezultirao njihovom socijalnom isključenošću iz svakodnevnog života zajednice tijekom njihova dugotrajnog smještaja u zavodima. 93 David Pfeiffer, »The conceptualization of disability,« u: Sharon N. Barnartt i Barbara M. Altman, ur., Exploring Theories and Expanding Methodologies: Where We Are and Where We Need to Go (Research in Social Science and Disability, Vol. 2) (Leeds: Emerald Group Publishing Limited, Leeds, 2001), 29–52, https://doi.org/10.1016/ S1479-3547(01)80019-1. 94 Critical Disability Theory (Stanford Encyclopedia of Philosophy), posjećeno 30. 1. 2025, https://plato.stanford.edu/ entries/disability-critical/. 95 Social/Independent Living Model - Disability Theory - LibGuides at University of Illinois at Urbana-Champaign, posjećeno 30. 1. 2025, https://guides.library.illinois.edu/c.php?g=549817&p=3774566. 96 What is Disability Studies? – UMInDS 2 New, posjećeno 29. 1. 2025, https://sites.lsa.umich.edu/uminds/ about-uminds/what-is-disability-studies/. 65 Marko Buljevac: Sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata Izvori i literatura Arhivski izvori • HR-DAZG-959 – Državni arhiv u Zagrebu: – HR – DAZGfond 959, Zemaljski zavod za odgoj slijepe djece. • HR-HDA-Hrvatski Državni Arhiv: – HR-HDA, fond 83 – Zemaljska vlada, Odjel za zdravstvo. – HR-HDA, fond 134 – Zdravstveni odsjek za Hrvatsku, Slavoniju i Međimurje. – HR-HDA, fond 135 – Inspektorat Ministarstva narodnog zdravlja Kraljevine SHS. – HR-HDA, fond 141 – Zagrebačka oblast. – HR-HDA, fond 149 – Savska banovina. Odjeljenje za socijalnu politiku i narodno zdravlje. – HR-HDA, fond 165 – Banovina Hrvatska, Odjel za narodno zdravlje. – HR-HDA, fond 226.1 – Ministarstvo zdravstva i udružbe Nezavisne Države Hrvatske. – HR-HDA, fond 1648 – Savjet za socijalnu zaštitu, Registar 1961. Narodne Republike Hrvatske. Internetski izvori • Povijest. Posjećeno 23. 12. 2024. https://coovinkobek.hr/o-nama-sv/povijest. • Critical Disability Theory (Stanford Encyclopedia of Philosophy). Posjećeno 30. 1. 2025. https://plato.stanford.edu/entries/disability-critical/. • LAMPE, Adalbert - Hrvatski biografski leksikon. Posjećeno 27. 12. 2024. https://hbl.lzmk.hr/clanak/lampe-adalbert. • Social/Independent Living Model - Disability Theory - LibGuides at University of Illinois at Urbana-Champaign. Posjećeno 30. 1. 2025. https://guides.library.illinois.edu/c.php?g=549817&p=3774566. • What is Disability Studies? – UMInDS 2 New. Posjećeno 29. 1. 2025. https://sites.lsa.umich. edu/uminds/about-uminds/what-is-disability-studies/. Literatura • Ajduković, Marina i Vanja Branica. »Počeci socijalnog rada u Hrvatskoj između dva svjetska rata.« Ljetopis socijalnog rada 13, br. 1 (2006): 29–45. https://hrcak.srce.hr/7591. • Berglas, Bernard. »Terapija radom u našoj bolnici.« U: Boško Niketić i Stanislav Župić, ur. Stenjevec državna bolnica za duševne bolesti 1879. - 1933. : Spomenica povodom pet decenika rada, 102–08. Zagreb: Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu, 1933. https://library.foi. hr/dbook/index.php?B=1&item=X00426. • Biber, Zora, Sulejman Mašović i Branka Vampovac. Društvena briga za mentalno retardirane osobe u Socijalističkoj Republici Hrvatskoj. Zagreb: Savez društava za pomoć mentalno retardiranim osobama u Socijalističkoj Republici Hrvatskoj, 1975. • Buljevac, Marko. »Institucionalizacija osoba s intelektualnim teškoćama: što nas je naučila povijest?.« Revija za socijalnu politiku19, br. 3 (2012): 255–72. https://doi.org/10.3935/rsp. v19i3.1066. • Defilippis, Josip. »Hrvatska u ruralnom prostoru Europe.« Sociologija i prostor: časopis za istraživanje prostornoga i sociokulturnog razvoja 43, br. 4 170 (2005): 823–36. https://hrcak.srce.hr/ file/53179. • Dugački, Vlatka i Krešimir Regan. »Povijest zdravstvene skrbi i razvoja zdravstvenih ustanova na hrvatskom prostoru.«Studia lexicographica: časopis za leksikografiju i enciklopedistiku13, br. 25 (2019): 35–74. https://doi.org/10.33604/sl.13.25.2. 66 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 • Herceg, Rudolf. »Zavod za umobolne Stenjevec od 1879 do 1933.« U: Boško Niketić i Stanislav Župić, ur. Stenjevec državna bolnica za duševne bolesti 1879. - 1933. : Spomenica povodom pet decenika rada. Zagreb: Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu, 1933. https:// library.foi.hr/dbook/index.php?B=1&item=X00426. • Herceg, Rudolf. »Prijava bolesnika u bolnicu” od 1879 do 1933.« U: Boško Niketić i Stanislav Župić, ur. Stenjevec državna bolnica za duševne bolesti 1879. - 1933. : Spomenica povodom pet decenika rada. Zagreb: Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu, 1933. https:// library.foi.hr/dbook/index.php?B=1&item=X00426. • Hofgräff, Darija i Sanda Franković. »Osnutak škole za sestre pomoćnice u Zagrebu 1921.–1922.« Arhivski vjesnik 60, br. 1 (2017): 165–84. https://hrcak.srce.hr/194742. • Kuljženko, Aleksej. »Bolnica Stenjevec kroz posljednjih pet godina osvjetljena medicinskom statistikom.« U: Boško Niketić i Stanislav Župić, ur. Stenjevec državna bolnica za duševne bolesti 1879. - 1933. : Spomenica povodom pet decenika rada. Zagreb: Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu, 1933. https://library.foi.hr/dbook/index.php?B=1&item=X00426. • Leutar, Zdravka i Marko Buljevac. Osobe s invaliditetom u društvu. Zagreb: Biblioteka socijalnog rada, 2020. • Maksimov, Simeun. »Somatska obolenja duševno bolesnih u Stenjevcu.« U: Boško Niketić i Stanislav Župić, ur. Stenjevec državna bolnica za duševne bolesti 1879. - 1933. : Spomenica povodom pet decenika rada. Zagreb: Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu, 1933. https://library.foi.hr/dbook/index.php?B=1&item=X00426. • Mrnjec, Valentina. »Povijesni pregled obrazovanja medicinskih sestara u Republici Hrvatskoj.« Sestrinski glasnik 19, br. 3 (2014): 246–49. https://doi.org/10.11608/sgnj.2014.19.052. • Niketić, Božidar. »Lekarski rad u našoj bolnici.« U: Boško Niketić i Stanislav Župić, ur. Stenjevec državna bolnica za duševne bolesti 1879. - 1933. : Spomenica povodom pet decenika rada. Zagreb: Društvo za socijalnu pomoć duševnim bolesnicima u Stenjevcu, 1933. https://library.foi.hr/ dbook/index.php?B=1&item=X00426. • Pfeiffer, David. »The conceptualization of disability.« U: Sharon N. Barnartt i Barbara M. Altman. Exploring Theories and Expanding Methodologies: Where We Are and Where We Need to Go (Research in Social Science and Disability, Vol. 2). Leeds: Emerald Group Publishing Limited, 2001. https:// doi.org/10.1016/S1479-3547(01)80019-1. • Puljiz, Vlado. »Determinante razvoja socijalne politike.«Revija za socijalnu politiku4, br. 2 (1997): 111–21. https://doi.org/10.3935/rsp.v4i2.395. • Puljiz, Vlado. »Socijalna politika i socijalne djelatnosti u Hrvatskoj u razdoblju 1900.-1960. godine.« Ljetopis socijalnog rada 13 br. 1 (2006): 7–28. https://hrcak.srce.hr/7590. • Pravilnik o osnivanju, organizaciji i radu Higijenskog zavoda sa školom Narodnog Zdravlja u Zagrebu. U: Adolf Spitzer, ur. Zbirka zakona i naredaba tičućih se zdravstva i zdravstvene službe dodatak XIV. Zagreb, 1927. • Prlenda, Sandra. »Kako istražiti povijest socijalnog rada u Hrvatskoj–povijesni izvori za razdoblje 1900. –1945.«Ljetopis socijalnog rada13 br. 1 (2006): 75–84. • Šućur, Zoran. »Razvoj socijalne pomoći i socijalne skrbi u Hrvatskoj nakon Drugoga svjetskog rata.« Revija za socijalnu politiku10 br. 1 (2003): 1–22. https://doi.org/10.3935/rsp.v10i1.137. • Zovko, Gojko. Odgoj izuzetne djece. Zagreb: Hrvatska akademija odgojnih znanosti i Katehetski salezijanski centar, 1996. 67 Marko Buljevac: Sustav skrbi za djecu i mlade s invaliditetom u Hrvatskoj između 2 svjetska rata Marko Buljevac SISTEM VARSTVA OTROK IN MLADIH Z MOTNJAMI V TELESNEM ALI DUŠEVNEM RAZVOJU NA HRVAŠKEM MED SVETOVNIMA VOJNAMA POVZETEK V obdobju med svetovnima vojnama je bila za sistem varstva otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju na Hrvaškem značilna institucionalna namestitev. Uporabniki so bili nastanjeni v zavodih za otroke in mladostnike z okvarami vida ali sluha, kjer so se tudi usposabljali. Glavni cilj ustanov za otroke in mladostnike s težavami z duševnim zdravjem ali motnjami v duševnem razvoju je bil zagotoviti nastanitev za uporabnike. Tisti, ki so imeli določeno delovno zmožnost, so bili vključeni v delovne dejavnosti. Otroci in mladostniki z motnjami v duševnem razvoju ali težavami z duševnim zdravjem so bili nastanjeni v istih ustanovah kot odrasli s takimi motnjami ali težavami. Večina otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, ki so bili uporabniki formalnega sistema pomoči, je prihajala s podeželja. Njihove družine so živele v revščini in niso mogle ustrezno poskrbeti za svoje mlade družinske člane s posebnimi potrebami. Ustanove so bile organizirane na področju zdravstva ali posebnih šol za prilagojeno izobraževanje, zato so v večini primerov oskrbo zagotavljali zdravstveni delavci ali učitelji. Omenjeni strokovni delavci, zaposleni v teh ustanovah, so podrobno ocenjevali uporabnike in pripravljali statistične podatke o njih. Večina ustanov je bila v Zagrebu. Čeprav je sistem oskrbe temeljil na tedanjih strokovnih pravilih, je bilo za ustanove značilno preveliko število uporabnikov in premajhno število zaposlenih. Pogoji v ustanovah so bili po današnjih standardih neustrezni. Čeprav se je kakovost življenja nekaterih uporabnikov po vključitvi v ustanovo izboljšala, je tovrstna institucionalna namestitev povzročala socialno izključenost otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju. 68 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.1.04 * PhD, Assistant, Institute of Contemporary History, Privoz 11, 1000 Ljubljana, Slovenia, jelena.sefer[email protected]; Research Associate, Institute for Anthropological Research, Gajeva St. 32, 10000 Zagreb, Croatia, [email protected]; ORCID: 0000-0002-6209-7114 ** PhD, Senior Research Associate, Institute of History, University of Sarajevo, Podgaj 6, 71000 Sarajevo, Bosnia and Herzegovina, [email protected]; ORCID: 0009-0009-2118-8229 *** The article was created as part of the project J6-50189 Systems of Care and Education for Children with Sensory Disabilities in the First and Second Yugoslav State, funded by the Slovenian Research and Innovation Agency (ARIS). Jelena Seferović* and Sonja Dujmović** Challenges and Achievements in the Care and Education of Children with Sensory Disabilities in Bosnia and Herzegovina (from the Late 19th Century to 1941) *** IZVLEČEK IZZIVI IN DOSEŽKI PRI VZGOJI IN VARSTVU OTROK S SENZORIČNIMI OKVARAMI V BOSNI IN HERCEGOVINI (OD KONCA 19. STOLETJA DO LETA 1941) Začetki državne institucionalne vzgoje in varstva otrok s senzoričnimi okvarami v Bosni in Hercegovini (BiH) segajo v čas po drugi svetovni vojni. V obdobju od konca 19. stoletja do leta 1941, obravnavanem v tem članku, se je postopoma uveljavilo zavedanje, kako pomembno je skrbeti za to populacijo in jo podpirati. Čeprav je Oddelek za varstvo otrok in mladine na Ministrstvu za socialno politiko razpravljal o vprašanjih, povezanih z vzgojo in varstvom otrok s posebnimi potrebami, so socialne, gospodarske in politične razmere ter kulturni in družbeni odnos do invalidnosti ovirali pomemben napredek pri reševanju teh izzivov. V Kraljevini SHS/Jugoslaviji so obstajali uradni zakonodajni ukrepi, ki so urejali socialno podporo za te otroke in njihovo izobraževanje ter so veljali tudi za BiH, vendar se tam niso ustrezno izvajali. Zato so nekatere otroke s senzorničnimi okvarami iz BiH pošiljali v specializirane ustanove za slepe in gluhe otroke v Zagrebu, Zemunu in Beogradu. 69 Jelena Seferović, Sonja Dujmović: Challenges and Achievements in the Care and Education ... Ker je primanjkovalo prostora in vsi otroci niso bili uradno registrirani, so za mnoge morali skrbeti starši, zlasti matere, pogosto pa so jih zdravili tudi alternativni zdravilci. Šele v času socialistične Jugoslavije je bil dosežen pomemben napredek, vključno z vzpostavitvijo ustanov, namenjenih otrokom s senzoričnimi okvarami. Ključne besede: Kraljevina SHS/Jugoslavija, Bosna in Hercegovina, zgodovina invalidnosti, študije invalidnosti, otroci s senzoričnimi okvarami ABSTRACT The beginning of state institutional care and education for children with sensory disabilities in Bosnia and Herzegovina (BiH) dates back to the time immediately after World War II. From the late 19th century until 1941, the period covered in this article, an awareness of the importance of caring for and supporting this population gradually developed. Although the issues related to the care and education of children with disabilities became a topic of discussion at the Department for the Protection of Children and Youth of the Ministry of Social Policy, the social, economic, and political circumstances, as well as the cultural and societal attitudes towards disability hindered any significant progress in addressing these challenges. In the Kingdom of SCS/Yugoslavia, certain official legislative measures existed intended to regulate social support and education for these children. These also applied to BiH but were not adequately implemented there. Consequently, some children with sensory disabilities from BiH were sent to specialised institutions for blind and deaf children in Zagreb, Zemun, and Belgrade. However, due to the lack of space and the fact that not all children were officially registered, many remained in the care of their parents, especially mothers, and were often treated by alternative medical practitioners. It was only during the socialist Yugoslavia that significant advancements were made, including the establishment of institutions dedicated to children with sensory disabilities. Keywords: Kingdom of SCS/Yugoslavia, Bosnia and Herzegovina, history of disability, disability studies, children with sensory disabilities Introduction Until now, the expert and scientific publications on the history of disability in BiH have focused on the period after World War II – for a good reason, as until that time, the system of organised institutional state care for children with sensory disabilities had not yet been implemented there. The research into the archival records related to the care for children and youth in BiH during the interwar period, the local 70 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 newspapers, and the relevant professional literature has revealed that although a statelevel care and education system for children with sensory disabilities had not yet been developed at the time, the first steps toward raising awareness and providing assistance to this population had nevertheless started to take shape. Combined with the lack of professional understanding of disability and unfavourable economic conditions, the dominant cultural and societal frameworks of health and illness, on which the understanding of this phenomenon was based, significantly contributed to the absence of formal institutions that would provide systematic care and education for people with disabilities. Consequently, the care for children with sensory disabilities was often left to alternative and ad hoc practices and was primarily the responsibility of family members, especially women. Nevertheless, during the interwar period, the first steps were taken towards institutional recognition of the challenges faced by these children. These steps were reflected in their official systematisation, discussions on this topic at the meetings of the Department for the Protection of Children and Youth, and initiatives such as the establishment of foundations and the initiation of humanitarian actions aimed at assisting them. From today’s perspective, the formal care and education for children with sensory disabilities were insufficient and limited. However, during this period, the foundation was nevertheless established for the further development of institutional support and education for these children in BiH. After BiH had been incorporated into the Kingdom of SCS in 1918, it joined a state characterised by diverse social, cultural, and economic legacies. The differing levels of development in healthcare, social support, education, and the legal system, both during that time and later in the Kingdom of Yugoslavia, hindered the creation of a unified social policy, making it more challenging to establish a systematic framework for the care and education of children with sensory disabilities.1 Social and health issues such as war invalids, widows and their children, the significant number of orphans caused by World War I, and widespread poverty overshadowed their needs.2 Despite the existence of legal frameworks and individual initiatives such as teacher training programmes or maintaining records of children with sensory disabilities, their implementation was limited. Due to the lack of specialised institutions in BiH, some of these 1 Vlatka Dugački and Krešimir Regan, “Socijalne i zdravstvene prilike u Kraljevini Jugoslaviji za Štamparove profesure i dekanata na Medicinskom fakultetu (s naglaskom na Banovinu Hrvatsku),” Studia lexicographica: časopis za leksikografiju i enciklopedistiku 10, No. 1 (2016): 37–63. Grujica Žarković, “Skupe greške zdravstvene politike u zemljama bivše Jugoslavije u XX vijeku,” Dijalog-Časopis za filozofiju i društvenu teoriju 01+02 (2003): 236–52. Bojan Stojnić, “Организација здравствене и социјално-хигијенске службе у Врбаској бановини (1929–1941),” Tokovi istorije 1 (2019): 11–37. Vladimir Abramović, “Život na gradskoj margini: Zdravstveni, socijalni i prehrambeni aspekti življenja u Beogradu 1919–1941,” Acta historiae medicinae, stomatologiae, pharmaciae, medicinae veterinariae 33 (2014): 162–73. Dunja Dobaja, “Socialna in zdravstvena zaščita mater in otrok v letih 1919–1939 na območju Dravske banovine,” Prispevki za novejšo zgodovino 50, No. 3 (2010): 7–26. 2 Mislav Gabelica and Ljiljana Dobrovšak, “Vojno-veteranska društva na prostoru bivše banske Hrvatske 1919.– 1941. godine,” Časopis za suvremenu povijest 55, No. 2 (2023): 239–62. Sanela Bašić, “(Re)Interpretacija historije dječije zaštite u Bosni i Hercegovini između dva svjetska rata,” Sarajevski žurnal za društvena pitanja 3, No. 1–2 (2014): 83–96. Stjepan Matković and Edi Miloš, “Spašavanje gladne djece iz Bosne i Hercegovine tijekom Prvoga svjetskog rata: primjer suradnje s Kraljevinom Hrvatskom i Slavonijom,” Historijska misao 3, No. 3 (2017): 123–57. 71 Jelena Seferović, Sonja Dujmović: Challenges and Achievements in the Care and Education ... children were placed in institutions in the other parts of the Kingdom, such as Zagreb, Zemun, or Belgrade, which further isolated them from their families and communities. In contrast to Slovenia, Croatia, and Serbia, where institutions for children with sensory disabilities had already been founded at the beginning of the 20th century, BiH developed its specialised care and education system for them at a significantly slower pace. This delay highlights the disparities in the development of support structures for children with disabilities across the former Yugoslav territories. During the interwar period, the foundations were established to recognise the importance of helping children with sensory disabilities. However, the lack of financial resources and the social and political instability of the time hindered any tangible steps towards solutions.3 After World War II, however, conditions for progress finally emerged in socialist Yugoslavia. Recognising the Needs of Children with Sensory Disabilities (the End of the 19th Century – 1918) At the end of the 19th century, a traditional attitude towards the health and life of children prevailed in BiH, often expressed with the saying “God gives, God takes.” It was believed that life and death were entirely in God’s hands, and human efforts were seen as insignificant or insufficient. As a result, medical interventions, which could have been beneficial for treating diseases or disabilities, were rare or non-existent. Instead, people relied on alternative medical practices such as folk remedies and religious or spiritual rituals, believing they would aid healing.4 The care for children with disabilities was left entirely to family members, primarily mothers, while help was sought from village healers, quacks, or visits to pilgrimage sites.5 The approach to the care for individuals with disabilities in BiH reflected the deeply rooted cultural and societal attitudes towards those considered “different” or “special.” This approach represented a broader social dynamic that shaped the interpretation of disability and the needs of these individuals. The economic, political, cultural and social barriers hindered the development of institutional forms of care, directing assistance toward individual, often improvised initiatives. Popular expressions such as “blind as a bat” or “deaf and mad” are clear indicators of the social discourse on disability at the time, as people with disabilities were often perceived as incapable of either domestic or social progress. This narrative contributed to their marginalisation, reinforcing the belief in their insignificance and further 3 Merima Čamo, “Društvena (re) distribucija ruralnih resursa između dva svjetska rata na prostoru Bosne i Hercegovine i njena aktuelizacija,” Godišnjak Bošnjačke zajednice kulture “Preporod” 1 (2019): 17–30. Omer Hamzić, “Djelovanje ‘Gajreta’ u manjim mjestima i gradovima Bosne i Hercegovine u periodu između dva svjetska rata – slučaj Lukavca i Puračića,” Historijska misao 4, No. 4 (2018): 149–80. 4 Izet Masic, Nabil Naser, Aida Kapetanovic, Nizama Salihefendic, and Muharem Zildzic, “Traditional Healing in Treatment of Diseases in the Past in Bosnia and Herzegovina,” Materia Socio-Medica 34, No. 1 (2022): 70–79. 5 Izabela Pešalj, Između vrača i lekara: obeležje zdravstvene kulture (Beograd: Biblioteka XX vek, 2010), 484. 78 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 order that every Local Protection in BiH “should maintain a registry of deaf-mute, blind, epileptic, and crippled children, a registry of children with notorious alcoholic parents, and a registry of children without fathers or mothers.”44 In 1922, a competition was announced for one-year studies in the Czech Republic for teachers in schools for deaf-mute children, aiming for specialised training and education for children with sensory disabilities. Considering the needs, sending five male and five female teachers was definitely insufficient,45 but it was a concrete step in addressing this issue. The systematic training of staff specialised in helping blind, deaf-mute, and underdeveloped children was not provided for until the 1929 Teacher Training School Law.46 Although the first steps towards institutional support for children with sensory disabilities were quite limited considering the actual needs, this initiative indicates that the significance of the relevant personnel’s specialised education was recognised. The same principle guided the decision that the education of children with sensory impairments should be free of charge, which was confirmed by the Disability Law of 1925.47 If they were victims of the war, children would, in the same manner, at least fall under the additional War Invalids Regulation from 1938 or under Article 4 and thus be provided with free support and training in special schools, where “general education and vocational training” was provided, along with appropriate devices (e.g., for the deaf).48 This was a law implemented across the entire Kingdom of SCS. Although the legal framework that included BiH existed, its implementation was impeded by the absence of schools for children with disabilities during this period. Data from 1921 and 1922 indicate that the situation in BiH was serious compared to the rest of the Kingdom of SCS. Of the total fifteen thousand blind individuals in the Kingdom, more than a third – specifically, five thousand five hundred – lived in BiH, which was a disproportionately high share.49 The 1922 statistics further highlight the problem, recording a significant number of children with disabilities,50 as shown in the table below. These data reflect the alarming social conditions and indicate that, at the time, BiH faced an urgent need for systematic solutions in the care of people with disabilities, particularly children. 44 Povjerenstvo Ministarstva za socijalnu politiku za BiH – Oblasna državna zaštita djece i mladeži, 1921., 1005–1999, 2; 1005–1999, box fonds 9. 45 Narodno jedinstvo, “Stečaj radi studija škola za gluvonemu decu,” 26, and 28 July 1922, 12. 46 Narodno jedinstvo, “Zakon o učiteljskim školama” (cyr.), 17 October 1929, 1. 47 Narodno jedinstvo, “Invalidski zakon” (cyr.), 19 December 1925, 2. 48 Narodno jedinstvo, “Uredba o ratnim invalidima i ostalim žrtvama rata,” 7 December 1938, 5. 49 Narodno jedinstvo, “Koliko ima slijepaca u našoj zemlji?,” 3 March 1922, 3. 50 Anto Barišić, “Dječija izložba u Beogradu,” Narodno jedinstvo 3, No. 110 (1922): 3. 79 Jelena Seferović, Sonja Dujmović: Challenges and Achievements in the Care and Education ... Table 1: Number of Children with Disabilities in BiH in 1922 Category Number Blind 589 Deaf and hard of hearing 1868 Physically disabled 2637 Mentally disabled 1802 Between the two world wars, the care and education of children with sensory disabilities in BiH were primarily managed through the Institute for the Blind and DeafMute Children in Zagreb and the Home for the Blind in Zemun.51 On the other hand, the Institute for Deaf-Mute and Blind Children in Ljubljana, while a vital resource, could not accommodate children from BiH due to its limited capacity.52 This system reflected the centralised approach to special education within the Kingdom of SCS. While the system provided some support, it often created challenges regarding accessibility and individualised care for children in BiH. The reliance on institutions located outside the region, which involved physical distance, led to a loss of contact between children and their families and loved ones, further increasing their segregation and isolation from the community. Contemporary disability studies emphasise that institutional living, combined with the dynamics of today’s family life, can sometimes lead to irreversible ruptures in relationships between individuals with disabilities and their families, especially when they are placed in specialised and remote institutions.53 Given the lack of specialised institutions for deaf-mute and blind children in BiH and the fact that not all of them could be sent to institutions in Zagreb or Belgrade, in some cases, attempts were made to place them in orphanages. The Orphanage in Reljevo, near Sarajevo, began accepting deaf-mute children in 1923, though it was not a specialised institution in the true sense of the word. By 1940, just before the war, it housed seventy children.54 According to the data from 1921, “State and private orphanages accepted only complete orphans – children without both parents, without property and protection – and prioritised wartime children aged six to twelve, provided they had no defects and demonstrated good moral conduct. Children who were neglected, criminally inclined, or morally fallen, regardless of their orphan status, were sent to reformatory institutions in Croatia. It is noted that there was no specialised institution for defective children in this region.”55 51 Narodno jedinstvo, “Biblioteka za slijepe,” 14 June 1921, 3. 52 Narodno jedinstvo, “Škola za gluhonijeme u Ljubljani,” 4 August 1921, 1; “Društvo slijepaca u Ljubljani,” 22 March 1922, 1. 53 Ben Edwards, Daryl J. Higgins, and Norbert Zmijewski, “The Families Caring for a Person with a Disability Study and the social lives of carers,” Family Matters 76 (2007): 8–17. 54 Sonja M. Dujmović, Pod državnim okriljem. Istorija djetinjstva u Bosni i Hercegovini 1878–1941 (Sarajevo: Institut za historiju, 2021), 135. 55 Povjerenstvo Ministarstvs za socijalnu politiku za BiH – Oblasna državna zaštita djece i mladeži, 1921., 1005–1999, 2; 1005–1999, box fonds 9. 80 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 It is evident that at the state level in BiH during the 1920s, there was some awareness and a few initiatives related to the care of children with sensory disabilities. However, these measures were far from sufficient. As a result, charitable societies took on the responsibility of providing care for this population, attempting to fill the gaps in institutional support. For example, the Social Hygiene section of the Central Organisation of Charitable Societies in Croatia and Slavonia, under Dr Josip Šilović’s leadership, also assisted the blind and deaf-mute.56 Already during World War I, when this humanitarian society was first established, Dr Šilović organised initiatives to provide nutrition for children in BiH. In the new state framework, he would go on to become a significant figure in the organised efforts to ensure child welfare, including the care and support of children with sensory disabilities.57 After World War I, voluntary work and donations continued to be the main foundations of social policy in BiH. Organising private initiatives to bring together the philanthropic activities of individuals and groups was a crucial, essential, and indispensable link in providing concrete and practical protection for children in general during that period.58 At that time, similar humanitarian and philanthropic actions to help war victims, orphans, widows, families of deceased members, disabled soldiers, the sick, and refugees were organised in other parts of Europe as well. These actions were part of a broader practice that combined state aid and volunteerism. This “mixed economy of social welfare” involved both state intervention and the active role of civil society and volunteer organisations in assisting the most vulnerable, laying the foundation for the further development of social welfare.59 The reasons why it was impossible to establish a systematic care system for children with sensory disabilities at the state level in BiH (such as training professional staff, opening specialised institutions for education and upbringing, etc.) included the bureaucratic obstacles hindering the implementation of ideas developed in the framework of the Kingdom of SCS’s social and healthcare policies. For example, the Ministry of Social Policy Decision of 23 March 1928 stipulated that the Department for the Protection of Children and Youth in the Sarajevo Region would assume responsibility for all matters related to the general protection of children across BiH. This encompassed the care and education of “abnormal children” (the blind, deafmute, physically disabled, and mentally impaired), as well as their medical treatment.60 56 Podpredsjednice ove organizacije bile su baronica Maja Turković i Marija Magdić. Narodno jedinstvo, “Savez dobrotvornih društava,” 18 May 1920, 2. 57 Josip Šilović, Zaštita djece. 58 Emily Baughan, Saving the Children: Humanitarianism, Internationalism, and Empire, Vol. 19 (University of California Press, 2021). Katarzyna Gawliczm and Marcin Starnawski, “For child and social justice: radical approaches in education and care for young children in interwar Poland,” Early Years 38, No. 2 (2018): 197–211. 59 Julia Moses, “Social Policy, Welfare, and Social Identities, 1900–1950,” The Oxford Handbook of European History, 1914–1945 (2014). Michele Mioni and Stefano Petrungaro, “The Social Marginals and the Mixed Economy of Welfare in Interwar Europe. A Reader of Primary Sources” (Cost Action, 2022). Jakub Rákosník, “Czech Children in Need and the Mixed Economy of Welfare in Interwar Czechoslovakia (1918–1939),” In Michele Mioni and Stefano Petrungaro, eds., Caring for the Socially Marginalised in Interwar Europe, 1919–1939: The Mixed Economy of Welfare (Cham: Springer Nature Switzerland, 2024), 97–118. 60 Sonja M. Dujmović, Pod državnim okriljem, 140. 81 Jelena Seferović, Sonja Dujmović: Challenges and Achievements in the Care and Education ... However, based on the collected archival materials and expert literature, it is impossible to confirm that these activities were in fact implemented. On the other hand, due to the changes in the organisation of regional committees in BiH, the state’s responsibilities were “reduced” to the region and the local social care departments. Article 15 of the Decision stated that the region would be responsible for establishing institutions for the deaf-mute and blind children and their accommodation. Essentially, this meant shifting the burden from the state to smaller territorial units and communities without any real authority or sufficient financial resources. In one of them, in the Vrbas district of Banja Luka, the Department for “Abnormal” Children of the Ministry of Social Policy, led by the long-time director and founder of the Institute for the Blind, Deaf-Mute, and Disabled Children in Zemun, established its own committees for the social protection of individuals with disabilities. This Department was responsible for collecting and systematising statistical data on “abnormal” children in the Kingdom, supporting existing institutions in organising their work and professional staff, as well as initiating and leading actions to establish and develop new schools in the Kingdom wherever there was a need for them. However, as will become evident from the following analysis, the majority of the Department’s activities in Banja Luka in 193861 were focused on listing and categorising children with sensory disabilities, collecting data about them, composing applications for their placement in institutions outside of BiH, and sending these requests to the Ministry of Social Policy.62 This approach demonstrated a certain level of care for children with sensory disabilities. However, this practice revealed the marginalisation of children with disabilities, as their care was not a priority of the state policy. At the same time, reliance on institutions in other regions stemmed from the broader trend of economic centralisation and the consolidation of power, which also affected the social welfare system of the Kingdom of Yugoslavia.63 After the administrative changes brought about by the establishment of the Kingdom of Yugoslavia in 1929, the newly formed Banates included territorial areas that had previously belonged to different administrative units. Specifically, eastern Bosnia and western Serbia were merged into the Drina Banate, which had its seat in Sarajevo.64 Due to this reorganisation, reports dealing with this territorial unit sometimes failed to clarify which part of the former administrative entity the data referred to. For instance, it was not easy to determine whether the specific data was 61 Narodno jedinstvo, “Uputstvo o radu i dužnostima sreskih sanitetskih referenata” (cyr.), 25. May 1938, 5. 62 Arhiv Republike Srpske, Veliki župan Vrbaske oblasti, (VŽVO), sign. 101, 1–17. The document states that there were “11,536 blind, 16,571 deaf-mute, 38,000 crippled, and 22,586 mentally handicapped children in the Kingdom. The total number of abnormal individuals in the country amounted to 88,893, while there were only 4 institutions for the deaf-mute, 2 for the blind, one for the crippled, and none for the mentally handicapped. Among all these institutions, the one in Zemun, where blind, deaf-mute, and crippled children are educated, was the largest and the only one of its kind in our country.” 63 Mustafa Imamovic, “Normative Policies of the Sixth of January Dictatorship.” Zb. Prav. Fak. Sveuc. Rij. 12 (1991): 55. Fabio Giomi and Stefano Petrungaro, “Voluntary associations, state and gender in interwar Yugoslavia. An introduction,” European Review of History: Revue européenne d’histoire 26, No. 1 (2019): 1–18. 64 Husref Tahirović, “Medical Biography of Isak Samokovlija: The Famous Bosnian-Herzegovinian Writer,” Acta Medica Academica 51, No. 2 (2022): 147. 82 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 related to the territory of BiH or Serbia, as the reports referred to the united area of the Drina Banate. This created difficulties in understanding the specific statistical data, as the boundaries between the two former units were no longer clearly defined. For example, according to the 1935 records of the administration of the Drina Banate, one child from this administrative unit was placed in the King Alexander Blind Home in Belgrade, six were in the blind institution in Zemun, and twentysix children were residing in the institutions for the deaf in Zemun, Belgrade, and Zagreb.65 However, it is impossible to determine the exact number of children from BiH on this basis. The same applies to the data from 1937, which refers to thirtyone children in total.66 The latest official data regarding the number of children with sensory disabilities indicate that in 1930, there were one hundred and ninety-four blind, six hundred and four deaf-mute, and nine hundred and eighty-nine physically disabled children of school age.67 The petition from the Members of the Parliament to the ban of the Drina Banate indicates that there were as many as up to three thousand blind children of school age in BiH, of which only a small number were accommodated in the Invalids’ Home in Zemun, while “the others were left to their tragic fate”.68 When comparing the figures from the abovementioned years, a significant disparity becomes apparent between the number of children with sensory disabilities in BiH and their access to care in specialised institutions. This suggests no placement was available for them, either within their home country or beyond. One of the official reports from 1930 also documents that while there were 1,500 children with sensory disabilities in the Drina Banate, only 370 of them attended school, which is merely one-third of the total. Inadequate infrastructure and institutional support for children with disabilities reflect the broader societal conditions that were not attuned to their needs. However, when evaluating this situation, it is crucial to consider the sociocultural, economic, and other limitations of the time, which influenced the approach to and the organisation of care for people with disabilities. All the above – along with the fact that it was only in 1929 that the Law on Public Schools in BiH (which applied to the entire Kingdom) introduced the formal obligation to organise special education for children with sensory disabilities – highlights significant institutional and systemic delays. Although this law allocated funding for specialised institutions and announced the development of a specific work plan tailored to their needs, these measures were insufficient compared to the progress made in other states in the Kingdom of Yugoslavia (Serbia, Slovenia, Croatia).69 The development of a systematic network of institutions for the education and care of children with sensory disabilities in BiH began after World War II, during the 65 Narodno jedinstvo, “Socijalna politika i zdravlje,” 2 February 1935, 4. 66 Narodno jedinstvo, “Iz ekspozea načelnika Odeljenja za socijalnu politiku i nar. zdravlje” (cyr.), 3 March 1937, 3. 67 Narodno jedinstvo, “Izvještaj o radu Banskog vijeća Drinske banovine” (cyr.), 11 March 1931, 4. 68 From the report by Ante Tadić and Stjepan Maksimović, district councillors for the city and district of Tuzla. Narodno jedinstvo, "Report on the work of the district council of the Drina Banovina from 19 November to 18 December, 1930, regarding the proposal for the provincial budget for 1931/1932" (stenographic notes), 14 March 1931. 69 Narodno jedinstvo, “Zakon o narodnim školama” (cyr.), 14 December 1929, 1. 83 Jelena Seferović, Sonja Dujmović: Challenges and Achievements in the Care and Education ... period of socialist Yugoslavia, despite the legislative framework of the Kingdom of SCS/Yugoslavia, which had already addressed the care and education of such children, including those from BiH. Thus, it can be concluded that the interwar period marked an essential step in raising awareness of the need to care for this vulnerable social category. However, bureaucratic obstacles, limited economic resources, political instability, and the cultural and social circumstances of the time, coupled with the inevitable influence of the impending World War II, hindered the realisation of systematic and comprehensive support. Consequently, the interwar period was characterised by conceptual advancements but also a lack of concrete institutional solutions that would secure an appropriate place for children with sensory disabilities in the educational and social system of BiH. Conclusion The interwar period in BiH marks the beginning of recognising the needs of children with sensory disabilities despite the absence of a developed institutional framework for their care and education. In the context characterised by political instability, economic challenges, and cultural barriers to understanding disability, systematic support was virtually non-existent. However, the early initiatives and volunteer efforts that often relied on family support – particularly by women – set the stage for the eventual development of institutional care. Although the challenges were considerable, this period played a crucial role in establishing the foundations for the future growth of systems for protecting and educating children with sensory disabilities. Compared to other parts of the Kingdom of SCS/Yugoslavia, where specialised institutions for children with disabilities had already been set up, BiH developed its system of care and education at a much slower pace. Nevertheless, after World War II, conditions were established for further progress, with the interwar period remaining a pivotal moment in the development of care systems for children with sensory disabilities in BiH. Bibliography Archival sources • Arhiv Republike Srpske: – Veliki župan Vrbaske oblasti (VŽVO). Sign. 101, 1–17. • Državni arhiv Bosne i Hercegovine: – Povjerenstvo za socijalnu politiku - Oblasna državna zaštita djece i mladeži, 1921. 1005-1999. Box fund 9.; Povjerenstvo Ministarstva za socijalnu politiku za BiH. Oblasna državna zaštita djece i mladeži, 1919. 202-1600. 84 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Literature • Abramović, Vladimir. “Život na gradskoj margini: Zdravstveni, socijalni i prehrambeni aspekti življenja u Beogradu 1919–1941.” Acta historiae medicinae, stomatologiae, pharmaciae, medicinae veterinariae 33 (2014): 162–73. • Barišić, Anto. “Dječija izložba u Beogradu.” Narodno jedinstvo 3, No. 110 (1922): 3. • Bašić, Sanela. “(Re) Interpretacija historije dječije zaštite u Bosni i Hercegovini između dva svjetska rata.” Sarajevski žurnal za društvena pitanja 3, No. 1-2 (2014): 83–96. • Baughan, Emily. Saving the Children: Humanitarianism, Internationalism, and Empire, Vol. 19. University of California Press, 2021. • Brewis, Alexandra and Amber Wutich. Lazy, Crazy, and Disgusting: Stigma and the Undoing of Global Health. Johns Hopkins University Press, 2019. • Brodjanac, Josip. “Rezultati popisa žiteljstva u Bosni i Hercegovini od 10. okt. 1910.” Sarajevski list 35, No. 264 (1912): 2. • Buljevac, Marko. “Institucionalizacija osoba s intelektualnim teškoćama: Što nas je naučila povijest.” Revija za socijalnu politiku 19, No. 3 (2012): 255–72. • Čamo, Merima. “Društvena (re) distribucija ruralnih resursa između dva svjetska rata na prostoru Bosne i Hercegovine i njena aktuelizacija.” Godišnjak Bošnjačke zajednice kulture “Preporod” 1 (2019): 17–30. • Dobaja, Dunja. “Socialna in zdravstvena zaščita mater in otrok v letih 1919–1939 na območju Dravske banovine.” Prispevki za novejšo zgodovino 50, No. 3 (2010): 7–26. • Dugački, Vlatka and Krešimir Regan. “Socijalne i zdravstvene prilike u Kraljevini Jugoslaviji za Štamparove profesure i dekanata na Medicinskom fakultetu (s naglaskom na Banovinu Hrvatsku).” Studia lexicographica: časopis za leksikografiju i enciklopedistiku 10, No. 1 (18) (2016): 37–63. • Dujmović, Sonja M. Pod državnim okriljem. Istorija djetinjstva u Bosni i Hercegovini 1878–1941. Sarajevo: Institut za historiju, 2021. • Edwards, Ben, Daryl J. Higgins, and Norbert Zmijewski. “The Families Caring for a Person with a Disability Study and the Social Lives of Carers.” Family Matters 76 (2007): 8–17. • Gabelica, Mislav and Ljiljana Dobrovšak. “Vojno-veteranska društva na prostoru bivše banske Hrvatske 1919.–1941. godine.” Časopis za suvremenu povijest 55, No. 2 (2023): 239–62. • Gawlicz, Katarzyna and Marcin Starnawski. “For Child and Social Justice: Radical Approaches in Education and Care for Young Children in Interwar Poland.” Early Years 38, No. 2 (2018): 197–211. • Giomi, Fabio and Stefano Petrungaro. “Voluntary Associations, State, and Gender in Interwar Yugoslavia. An Introduction.” European Review of History: Revue européenne d’histoire 26, No. 1 (2019): 1–18. • Grabovica, Almir. “Sistem nacionalne sigurnosti Bosne i Hercegovine.” Znakovi vremena-Časopis za filozofiju, religiju, znanost i društvenu praksu 18, No. 68-69 (2015): 189–204. • Grebenac, Petra. “Književna reprezentacija invaliditeta kao identiteta u noveli ‘Buharina kći’ Ljudmile Ulicke.” Književna smotra: časopis za svjetsku književnost 204, No. 3 (2023): 85–94. • Hadzibegic, Lejla. “The Education of d/Dhh Children in Bosnia and Herzegovina.” Sign Language Studies 19, No. 2 (2019): 198–204. • Hamzić, Omer. “Djelovanje ‘Gajreta’ u manjim mjestima i gradovima Bosne i Hercegovine u periodu između dva svjetska rata – slučaj Lukavca i Puračića.” Historijska misao 4, No. 4 (2018): 149–80. • Imamovic, Mustafa. “Faktori bosanskohercegovacke posebnosti u okviru Austrougarske monarhije.” YBL Fac. Sarajevo 24 (1976): 287. • Imamovic, Mustafa. “Normative Policies of the Sixth of January Dictatorship.” Zb. Prav. Fak. Sveuc. Rij. 12 (1991): 55. • Jovanović-Batut, Milan. “Narodno zdravlje.” Sarajevski list 33, No. 309 (1910): 1. • Klarić, Ivan. “Iz Livna u Bihaćku krajinu.” Sarajevski list 18, No. 136 (1895): 1, 2. • Kukrić, Stjepan. “Priljepive bolesti.” Sarajevski list 38, No. 96 (1915): 2, 3. 85 Jelena Seferović, Sonja Dujmović: Challenges and Achievements in the Care and Education ... • Laban, R. Rukama do svetlosti. Sto godina rada škole za učenike oštećenog vida “Veljko Ramadanović” u Zemunu (1917–2017). Zemun: Škola za učenike oštećenog vida ‘Veljko Ramadanović’. • Maraković, Nikola. “Čula u prvom duševnom radu.” Sarajevski list 14, No. 101 (1891): 1, 2. • Maraković, Nikola. “Čula u prvom duševnom radu.” Sarajevski list 14, No. 102 (1891): 1, 2. • Maraković, Nikola. “Intelektualni osnovi u duši.” Sarajevski list 15, No. 16 (1892): 1, 2. • Maraković, Nikola. “Intelektualni osnovi u duši.” Sarajevski list 15, No. 17 (1892): 1. • Maraković, Nikola. “Prvi plodovi duševnog rada.” Sarajevski list 14, No. 124 (1891): 1, 2. • Maraković, Nikola. “Prvi plodovi duševnog rada.” Sarajevski list 14, No. 125 (1891): 1, 2. • Masic, Izet, Nabil Naser, Aida Kapetanovic, Nizama Salihefendic, and Muharem Zildzic. “Traditional Healing in Treatment of Diseases in the Past in Bosnia and Herzegovina.” Materia Socio-Medica 34, No. 1 (2022): 70–79. • Matković, Stjepan and Edi Miloš. “Spašavanje gladne djece iz Bosne i Hercegovine tijekom Prvoga svjetskog rata: primjer suradnje s Kraljevinom Hrvatskom i Slavonijom.” Historijska misao 3, No. 3 (2017): 123–57. • Mioni, Michele and Stefano Petrungaro. “The Social Marginals and the Mixed Economy of Welfare in Interwar Europe. A Reader of Primary Sources.” Cost Action, 2022. • Moses, Julia. “Social Policy, Welfare, and Social Identities, 1900–1950.” The Oxford Handbook of European History, 1914-1945. 2014. • Pešalj, Jovan. “Između vrača i lekara: obeležje zdravstvene kulture.” In Aleksandar Fotić, ed. Privatni život u srpskim zemljama u osvit modernog doba, 475–504. Beograd: Clio, 2005. • Petrović, Ljubomir. Nevidljivi geto: invalidi u Kraljevini Jugoslaviji 1918–1941. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2007. • Rákosník, Jakub. “Czech Children in Need and the Mixed Economy of Welfare in Interwar Czechoslovakia (1918–1939).” In Michele Mioni and Stefano Petrungaro, eds. Caring for the Socially Marginalised in Interwar Europe, 1919–1939: The Mixed Economy of Welfare, 97–118. Cham: Springer Nature Switzerland, 2024. • Rieser, Richard. “Inclusive education or special educational needs: Meeting the challenge of disability discrimination in schools.” Education, Equality and Human Rights, 175–97. Routledge, 2006. • Šilović, Josip. Zaštita djece. Sadanje stanje i pogled u budućnost. Zagreb: Narodna zaštita, 1922. • Silvers, Anita. “Double Consciousness, Triple Difference: Disability, Race, Gender, and the Politics of Recognition.” In Disability, Divers-Ability, and Legal Change, 75–99. Brill Nijhoff, 1999. • Stipančević, Mario. “Tkalčić, Godišnjak društva za povjesnicu Zagrebačke nadbiskupije 10 (2006).” Arhivski vjesnik 50, No. 1 (2007): 259–60. • Stojnić, Bojan. “Организација здравствене и социјално-хигијенске службе у Врбаској бановини (1929–1941).” Tokovi istorije 1 (2019): 11–37. • Tahirović, Husref. “Medical Biography of Isak Samokovlija: The Famous Bosnian-Herzegovinian Writer.” Acta Medica Academica 51, No. 2 (2022): 147. • Traustadottir, Rannveig. “Women with Disabilities.” The Double Discrimination. Center of Human Policy. TASH, Newsletter (1990). • Užičanin, Salkan. “Staranje za bosanskohercegovačke ratne invalide tokom Prvog svjetskog rata (1914–1918).” Historijska misao 10, No. 10 (2024): 113–64. • Žarković, Grujica. “Skupe greške zdravstvene politike u zemljama bivše Jugoslavije u XX vijeku.” Dijalog-Časopis za filozofiju i društvenu teoriju 01+02 (2003): 236–52. • Zovko, Gojko. “Invalidi i društvo.” Revija za socijalnu politiku, Vol. 6, No. 1 (1999): 1–12. Periodicals • Narodno jedinstvo, 1920–1922, 1925, 1929, 1931, 1934, 1935, 1937, 1938. • Sarajevski list, 1888, 1896, 1900, 1902, 1907, 1908, 1910, 1912, 1917, 1918. 86 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Published sources • Glavni rezultati popisa žiteljstva u Bosni i Hercegovini od 22. aprila 1895. Sarajevo: Zemaljska vlada za Bosnu i Hercegovinu, 1896. XXIV–XXV. Jelena Seferović and Sonja Dujmović IZZIVI IN DOSEŽKI PRI VARSTVU IN VZGOJI OTROK S SENZORIČNIMI OKVARAMI V BOSNI IN HERCEGOVINI (OD KONCA 19. STOLETJA DO LETA 1941) POVZETEK Članek obravnava prve poskuse vzpostavitve sistemov varstva in vzgoje otrok s senzoričnimi okvarami v BiH v medvojnem obdobju. Čeprav se je formalni institucionalni okvir za takšno oskrbo vzpostavil šele po drugi svetovni vojni, so se pobude za podporo tem otrokom pojavile že v dvajsetih in tridesetih lXetih 20. stoletja. Zaradi pomanjkanja strokovnega znanja in težavnih ekonomskih razmer so bile za oskrbo pogosto odgovorne družine, zlasti ženske, država pa jim je zagotavljala le omejeno podporo. Zaradi družbenih izzivov, vključno s splošno revščino in posledicami vojne, so bile potrebe invalidnih otrok še dodatno odrinjene na rob. Kljub tem težavam je bil v medvojnem obdobju dosežen določen napredek z uvedbo vladnih razprav in socialnih pobud, namenjenih reševanju tega vprašanja. Čeprav ta prizadevanja niso bila v celoti uresničena, so pomenila prve korake k institucionalizaciji podpore za otroke s senzoričnimi okvarami. Raziskava osvetljuje tudi regionalne razlike znotraj nekdanje Kraljevine SHS in ugotavlja, da je BiH pri ustanavljanju specializiranih ustanov zaostajala za drugimi regijami, kot sta Hrvaška in Srbija. Zato so bili številni otroci iz BiH nameščeni v ustanove v drugih delih kraljevine, kar jih je še bolj oddaljilo od njihovih skupnosti. Čeprav je bil obseg teh začetnih korakov omejen, so postavili temelje za prihodnji napredek na področju varstva in vzgoje otrok s senzoričnimi okvarami v BiH. 87 Mojca Šorn: Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.1.05 * Dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, [email protected]; ORCID: 0000-0002-4457-1118 ** Članek je nastal v okviru projekta J6-50189 Sistemi skrbi in izobraževanja otrok s senzornimi ovirami v prvi in drugi jugoslovanski državi, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. Mojca Šorn* Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja** IZVLEČEK Članek obravnava institucionalno skrbstvo in vzgojno-izobraževalni proces za slepe in slabovidne v Sloveniji v obdobju druge svetovne vojne in v letih, ki so sledila. V razpravi, ki temelji na arhivskem gradivu, avtorica izpostavi akte, ki so pripomogli k preobratu v življenju slepih in slabovidnih oseb. Pri tem ugotavlja, da sta šolanje ter zaposlovanje doprinesla k njihovemu vključevanju v gospodarsko in družbeno življenje, samostojnemu, samoodgovornemu življenju, to pa k razbijanju predsodkov, ki jih je družba do njih gojila v letih poprej. Ključne besede: slepi in slabovidni, Slovenija, institucionalno skrbstvo, vzgoja in izobraževanje, štirideseta, petdeseta in šestdeseta leta 20. stoletja ABSTRACT THE BLIND AND PARTIALLY SIGHTED IN SLOVENIA FROM THE OCCUPATION TO THE 1960S The article focuses on the institutional care and educational process for the blind and partially sighted in Slovenia during and after World War II. In the discussion based on archival materials, the author highlights the legislation that contributed to transforming the lives of the blind and partially sighted. In this regard, she notes that education and 94 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 domove za samske zaposlene slepe v Ljubljani, Piranu, Mariboru, Kranju, Celju in Novem mestu.41 Poskrbljeno je bilo tudi za starejše slepe in slepe, ki niso bili sposobni za delo. Nastanjeni so bili pri sorodnikih in v domovih za stare. Dohodke so prejemali z naslova pokojnin, invalidnin ali rent. Več deset oseb je bivalo v Strahlovem gradu oziroma Domu slepih v Stari Loki, ki je bil po vojni obnovljen in je sprejemal osebe, starejše od šestnajst let. Ministrstvo za socialno skrbstvo je v dom investiralo denar za ustanovitev vajenske šole in invalidskih delavnic (krtačarske, pletarske in metlarske), ki so delovale od leta 1950. V desetletnem obdobju se je tam za delo usposobilo enajst ščetarjev in 40 pletarjev.42 Ko so bile v Jugoslaviji ustanovljene prve šole za poklicno usposabljanje v Zemunu, Zagrebu, Derventi, Skopju in Beogradu, Slovenija ni zaostajala. Leta 1962 je ZSS v želji, da bi se usposabljanje slepih tako teoretično kot tudi praktično dopolnilo, ustanovil t.i. samostojne invalidske delavnice. Ustanovljena je bila t.i. telefonska šola (enoletna) in šola za delavce v industriji (trajala je leto in pol).43 Težnja za gojitev tradicionalnih poklicev je postajala vse manjša, kar je vodilo do ukinitve pletarske dejavnosti. V sklopu Centra za rehabilitacijo in varstvo slepih Slovenije, ki je bil osnovan na temeljih Doma slepih v Stari Loki, so se v letu 1964 dom in invalidske delavnice združili v enovito delovno organizacijo.44 Ustanovitelja sta bila republiški odbor ZSS in skupščina občine Škofja Loka. Namen je bil sodobna in kompleksna »rehabilitacija« oziroma poklicno usposabljanje za produktivno delo z namenom samostojnega preživetja.45 Z združitvijo Doma slepih in Invalidskih delavnic je Center slepih v Škofji Loki postal edini zavod v Sloveniji, ki je reševal probleme poklicnega usposabljanja in zaposlovanja ter tudi domskega varstva slepih in slabovidnih oseb.46 Aktivnosti centra so nedvomno doprinesle k spremenjeni statistiki zaposlovanja oziroma zaposlenosti slepih in slabovidnih oseb: do osvoboditve je bilo zaposlenih le šest oseb, leta 1968 pa jih je bilo od 1660 slepih zaposlenih 320, invalidskih upokojencev je bilo 399, starostno pokojnino je prejemalo 82 oseb.47 Vzgoja in izobraževanje slepih otrok in mladine Po vojni je bil naval na zavod, ki se je preimenoval v Zavod za slepo mladino v Ljubljani in ga je financiralo Ministrstvo za socialno skrbstvo LRS, zelo velik. V zavodu je bivalo okrog 80 slepih otrok.48 Od teh je bilo precej oslepelih zaradi vojnih 41 Ibid., 325. 42 Mimi Breznik, »Invalidske delavnice v Škofji Loki,« v: Svetloba izpodriva temo, 148. Janez Kos, 50 let organizirane družbene skrbi za odrasle slepe osebe Slovenije v Škofji Loki: 1936–1986 (Škofja Loka: Center slepih in slabovidnih dr. Antona Kržišnika, 1986), 5. 43 Janežič Mikeš, »Skrb za slepe v svetu in pri nas,« 323. 44 Kos, 50 let organizirane družbene skrbi za odrasle slepe osebe, 5. Janežič Mikeš, »Skrb za slepe v svetu in pri nas,« 323. 45 Ivan Bizant, »Center za rehabilitacijo in varstvo slepih Slovenije v Škofji Loki,« v: Svetloba izpodriva temo, 151. 46 Kos, 50 let organizirane družbene skrbi za odrasle slepe osebe, 6. 47 Svetloba pozdravi temo, 5. 48 Oktobra 1948 je v zavodu bivalo 84 gojencev, 14 v starosti od 7–10 let, 33 v starosti od 10–14 let in 37 v starosti od 14–25 let. – SI AS 231, t. e. 98, 61-100, VII 64/321, 12. 10. 1948, Mesečno poročilo. 95 Mojca Šorn: Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja poškodb,49 v zavod pa so prihajali s širšega območja Slovenije, tudi iz predelov, iz katerih jih med vojno niso mogli vpoklicati.50 Ko je maja 1945 postalo jasno, da se zavod ne bo mogel seliti nazaj v Kočevje, je bila v začetku junija sklicana izredna seja, saj se je učiteljski zbor zavedal, da je treba čim prej najti ustrezen dom za slepe otroke in mladino.51 Vodstvo je dalo vedeti, bo bodo ti najkasneje do jeseni potrebovali novo zgradbo, ki bi odgovarjala bivalnim in izobraževalnim potrebam več desetletij.52 Pri tem je poudarilo, kot že velikokrat prej, ko je zavod še imel sedež v Kočevju, da »spada naš zavod kot prva in edina slovenska vzgojna in učna ustanova za slepe, v središče Slovenije – to je v Ljubljano«.53 Menilo je, da zavod za slepe, če želi uspešno opravljati svoje naloge – izobraziti slepo mladino »v koristne, produktivne člane narodnega in družbenega občestva«, potrebuje stalne stike z drugimi podobnimi zavodi in tudi z znanstvenimi, zdravstvenimi ter kulturnimi, socialnimi ustanovami. Pri tem je vodstvo poudarilo, da naš zavod ne predstavlja samo vzgojno, temveč tudi centralno ustanovo za skrbstvo slepih. Biti mora stalno vodilen in inicijativen tudi v skrbstvu za odrasle slepe. Njegova naloga ni končana s tem, da da slepim gotovo izobrazbo, ter jih izuči v kakem poklicu; potrebno je, da je z bivšimi gojenci v stalnih stikih, jim omogoča eksistenco, pomaga pri preskrbi dela in materiala, jim nudi moralno oporo itd. Vse to obširno delo pa je mogoče vršiti samo iz večjega središča.54 Ker so želeli, da zavod nudi slepi mladini možnosti splošne in poklicne izobrazbe, so računali na prostore za šolo (učilnice), delavnice, internat (jedilnico, spalnice, kuhinjo, shrambe), upravo (pisarno) in stanovanjske prostore za učitelje – skupaj na najmanj 40 prostorov za 70 do 100 gojencev v starosti od šest do 24 let. Nikakor niso pozabili omeniti, da potrebujejo tudi veliko dvorišče z vrtom, ki bi omogočal vsaj delno samooskrbo.55 Poleg seznama prostorov so naredili tudi seznam želenega inventarja,56 pri čemer so naglasili, da jim bo izhodišče za skromen začetek nudil inventar, ki so ga hranili v Kočevju.57 49 Vsak tretji otrok, ki je bil po končani drugi svetovni vojni sprejet v zavod, je izgubil vid zaradi poškodb z razstrelivom. – Poročevalec, »Družba je dala slepim zavest enakopravnih državljanov,« 1. 10. 1955. 50 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/6, Zavod za slepe otroke Kočevje, Poročila, Št. 1/14-45-1, Poročilo o stanju zavoda za slepe otroke. Leta 1945 je bil za potrebe krajev takratnega Svobodnega tržaškega ozemlja ustanovljen zavod za gluho mladino v Portorožu, hkrati pa tudi zavod za slepo mladino. Slednji je deloval le do leta 1947, njegove preostale gojence je sprejel ljubljanski zavod. – Marjan Pavčič, »Posebno šolstvo na Slovenskem. Pregled izobraževanja in usposabljanja telesno in duševno prizadetih otrok,« v: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja (Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1987), 653. 51 SI AS 1460, t. e. 1, a. e. VI. (616/150), Zapisnik, 30. 4. 1945. 52 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/6, Zavod za slepe otroke Kočevje, št. 268, dopis Vidi Tomšič – ministrici za socialno politiko, 20. 6. 1945. 53 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/6, Zavod za slepe otroke Kočevje, št. 786/45, Zapisnik izredne seje učiteljskega sveta zavoda za slepe otroke, 4. 6. 1945. 54 Ibid. 55 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/6, Zavod za slepe otroke Kočevje, št. 786/45, Zapisnik izredne seje učiteljskega sveta zavoda za slepe otroke, 4. 6. 1945; št. 784, Potrebe za obnovo zavoda za slepo mladino, 4. 6. 1945. 56 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/6, Zavod za slepe otroke Kočevje, št. 786/45, Zapisnik izredne seje učiteljskega sveta zavoda za slepe otroke, 4. 6. 1945. 57 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/6, Zavod za slepe otroke Kočevje, št. 784, Potrebe za obnovo zavoda za slepo mladino, 4. 6. 1945. 96 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Z odlokom ministrstva za prosveto je bil slepi mladini 25. avgusta 1945 dodeljen nov dom v bivšem notrdamskem internatu oziroma zavodu De Notre Dame na ljubljanskem Mirju, kjer jim je bilo dodeljenih šestnajst prostorov s souporabo kuhinje. Na Langusovo 16 se je zavod preselil v začetku marca 1946.58 30. septembra 1947 je bila med Ministrstvom za prosveto LRS in Zavodom ubogih šolskih sester Notre Dame sklenjena najemniška pogodba, iz katere je razvidno, da je zavod dobil v najem celoten objekt pa tudi vrt in dvorišče.59 S tem je bila zavodu dana možnost, da sprejme vse novince, ki so se potegovali za sprejem v ustanovo.60 Do konca leta 1947 so bila izvedena osnovna popravila. Ko je bil zavod prenovljen in očiščen, je pedagoški svet sprejel predlog, da izpeljejo slovesno otvoritev. Svečana akademija je potekala 17. januarja 1948 skupaj z otvoritvijo razstave izdelkov gojenk in gojencev, ki je bila popestrena z umetniškimi izdelki kiparja Jakoba Savinška in slikarke Cite Potokar. Dogodka se je udeležilo mnogo visokih gostov, med njimi sta bila tudi minister za prosveto Jože Potrč in minister za socialno skrbstvo Anton Kržišnik.61 Zaradi ustrezne politike in osveščenosti se je zavod v petdesetih letih 20. stoletja čedalje bolj polnil, zaradi pomanjkanja prostora so začeli razmišljati o gradnji novega šolskega poslopja. Z gradnjo so začeli leta 1962, aprila 1966 so se v nove šolske prostore preselili prvi razredi, svečana otvoritev ustanove z novim imenom Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana pa je potekala 29. novembra 1966.62 V tej ustanovi so bile uresničene temeljne naloge: vzgoja, izobraževanje in usposabljanje slepe in slabovidne mladine s področja Slovenije tako v predšolskem kot v osnovnošolskem obdobju, kar je rezultiralo v dejavnostih osnovne šole s predšolskim oddelkom (vrtcem in malo šolo), šoli s prilagojenim programom in domu z vso oskrbo, ki sta delovala v okviru zavoda.63 Do leta 1968 je Zavod za slepo mladino v Ljubljani poskrbel za 266 gojencev. 197 od teh je končalo osnovno šolo. Življenje slepe in slabovidne mladine ljubljanskega zavoda Gojenci in gojenke so bili med šolskim letom v celodnevni oskrbi zavoda, konce tedna pa je večina preživljala na svojih domovih. Tiste, ki so se odločili ostati v zavodu, so glede na določila hišnega reda (zgolj) ob nedeljah in praznikih lahko obiskali starši in sorodniki.64 Med domačimi so gojenke in gojenci zavoda preživljali tudi poletna 58 SI AS 2061, t. e. 222, Zavod za slepo in slabovidno mladino. Zgodovinski oris 1919–1989, 5. 59 Več v: SI AS 231, t. e. 78, št. 628, Najemna pogodba. 60 SI AS 231, t. e. 64, št. 2339/47, Zapisnik 8. redne seje učiteljskega sveta v drž. zavodu za slepo mladino, 11. 4. 1947. 61 SI AS 231, t. e. 91 (1948), št. 3724/48, Zapisnik 4. redne seje učiteljskega sveta na Drž. Zavodu za slepo mladino, 30. 1. 1948. 62 Vilma Kralj, »Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani,« v: Svetloba izpodriva temo, 164. 63 SI AS 2061, t. e. 222, Zavod za slepo in slabovidno mladino. Zgodovinski oris 1919–1989, str. 10. 64 SI AS 231, t. e. 64, št. 2339/47, Zapisnik 5. redne seje učiteljskega sveta v drž. zavodu za slepo mladino, 4. 1. 1947. 97 Mojca Šorn: Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja meseca julij in avgust, učiteljstvo je namreč spoznalo, da je za slepega gojenca »zelo koristno in potrebno, da se po deset mesečnem življenju v internatu vrnejo za dva meseca na oddih, k svojcem v domači kraj, ker sicer bi se popolnoma odtujili domu in svojcem. Tudi imajo doma priliko seznaniti se z realnim življenjem in z borbo za obstanek, kar jim je v zavodu prihranjeno.«65 V zavodu so pazili, da so bili gojenci in gojenke nenehno – po mnenju četrtošolca Huberta celo preveč – zaposleni: Vsi smo prezaposleni. /…/ Učni načrti so pri nas isti kot v običajnih šolah. Jasno je, da je to za nas precej težko breme. Vendar je nujno, ker bi bila sicer izobrazba nas slepih slabša. Imamo pa še več specialnih predmetov, ki otrokom, ki vidijo, niso potrebni. /…/ V popoldanskih urah pa imamo pletarstvo, mizarstvo in gospodinjstvo. Ker nas glasba zelo veseli, se nekateri uče celo več instrumentov. Vse to nas v toliki meri zaposli, da nam le redko ostane še kaj prostega časa.66 Niso pa bili zaposleni le s šolskimi in fakultativnimi dejavnostmi, uprava jih je takoj po selitvi na Mirje namreč začela uvajati tudi v hišna dela. Vsi so pomagali pri čiščenju parketa v učilnicah in spalnicah, dekleta so pomagala v pralnici pri pranju perila in v kuhinji pri pomivanju posode. Dnevni red zavoda je bil naslednji: vstajanje ob 6.30, točno ob 7.00 zajtrk, da so gojenke in gojenci lahko poslušali jutranja radijska poročila, po zajtrku postiljanje postelj, od 7.45 do 8.10 jutranja telovadba.67 Ta je bila zelo pomembna; prisotni so jo začeli z osnovnimi vajami (obrati, koraki v krogu), ki so prešle v tek. Sledile so dihalne in raztezne vaje. Za gojitev mehkejše hoje in orientacije v prostoru so s korepeticijo vadili tudi valčkov korak.68 Od 8.15 do 11.45 je potekal pouk, ob 12.00 je bilo kosilo, po obedu je bil na vrsti sprehod ali razgibavanje na dvorišču, od 14.00 do 16.00 so imeli ročno delo, ob 16.00 malico in odmor do učne ure ob 17.00, ki je trajala do večerje ob 18.30. Po večerji so imeli gojenke in gojenci prosto, ta čas naj bi izkoristili za branje, sprehode, poslušanje radia. Ob 19.30 je sledilo umivanje, ob 20.00 so morali otroci k nočnemu počitku, gojenci obrtne šole in gojenke gospodinjske šole pa so smeli ostati pokonci do 21. ure. V prostem času so imeli tisti, ki so se učili glasbo, glasbene ure in vaje. Teh je bilo vedno precej, v šolskem letu 1947/48 je bilo na šoli na primer pet učiteljev glasbe, violino se je učilo sedem dečkov in ena deklica, klavir so se učili štirje dečki in tri deklice, čelo dva dečka in ena deklica, orglice šestnajst dečkov in enajst deklic, citre tri deklice in harmoniko pet dečkov.69 Učiteljski zbor je podpiral organiziranje pionirskih sestankov, ki so bili na urniku vsak četrtek, in sestankov mladincev, ki so bili na urniku ob sobotah. Kulturnoprosvetni sektor je organiziral ruski krožek, krožek glasbene teorije, bralni krožek in krožek za »ideološki študij.« Glede na poročilo učiteljskega zbora je bila udeležba v teh krožkih vedno zelo visoka. Novembra 1947 so članice in člani mladinskega aktiva 65 SI AS 231, t. e. 91 (1948), št. 3724/48, Zapisnik 7. redne seje učiteljskega sveta na državnem zavodu za slepo mladino, 11. 5. 1948, 2. 66 Pravica, »Temo premagujejo,« 18. 4. 1957. 67 SI AS 231, t. e. 64, št. 2339/47, Zapisnik 5. redne seje učiteljskega sveta v drž. zavodu za slepo mladino, 4. 1. 1947. 68 SI AS 231, t. e. 64, št. 2339/4, Zapisnik 7. redne seje učiteljskega sveta v drž. zavodu za slepo mladino, 12. 3. 1947. 69 SI AS 231, t. e. 90, št. 2077/2, Zapisnik 5. redne seje učit. sveta, 18. 2. 1948. 98 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 prejeli izkaznice in se povezali z rajonskim in mestnim odborom mladincev. Povezani so bili tudi z mladinskimi aktivi domov slepih v Zagrebu, Zemunu in Sarajevu.70 Organiziranje in spodbujanje aktivnega preživljanja prostega časa pa ni bilo povezano zgolj z željo, da bi gojenke in gojenci pridobili čim več znanja, temveč tudi z željo, da bi ti v najmanjši mogoči meri kršili zavodske predpise: Nekateri gojenci in gojenke ne pridržavajo točno zavodskih predpisov ob prostem času. Primerilo se je že večkrat, da so se gojenci in gojenke skrivoma sestajali, kar bi lahko vodilo do kritičnih slučajev. O tem se je razvila debata. Da bi gojence in gojenke v prostem času popolnoma ločili ni vzgojno in bi bilo s tem več negativnega kot pozitivnega. Sklenili smo, da bomo še bolj pravilno zaposlili i ene i druge, tako da ne bi imeli časa misliti na drugo. V prostem času pa bomo vršili boljšo kontrolo.71 V arhivskem gradivu je več poročil o »nezadovoljivem vedenju učencev«; učiteljstvo je zlasti kritiziralo »neizpolnjevanje predpisov dnevnega in hišnega reda, kajenje in nedostojno govorjenje, zlasti slednje se je zelo razpaslo«.72 Vzgojitelji so težave reševali sproti in mnoge od njih tudi rešili. Gojenke in gojenci so zadovoljivo napredovali predvsem pri osebni higieni, ki je bila po vojni, tudi v navezavi z vsesplošnim pomanjkanjem toaletnih potrebščin in oblačil, med bolj perečimi problemi.73 S higieno in zdravjem so bila povezana letovanja. 73 slepih otrok je bilo v koloniji že leta 1949; uporabljali so kapacitete v stavbi gluhonemnice v Portorožu.74 Leta 1953 so za slepe otroke organizirali prvo taborjenje na Okroglem pri Kranju, kjer je imel ZSS svoje okrevališče. Tabor so poimenovali Jelen, tudi šotorom so dali imena – Bela hiša, Speči medved, Slon, Rjoveči lev in Hotel Mu. Aktivnosti v Jelenu se niso razlikovale od aktivnosti drugih taborov. Mladina je igrala razne tipne, slušne in orientacijske igre, hodili so na izlete. Taborni ogenj jih je združil v glasbi. Glede na pisanje Poročevalca so bili otroci na počitnicah zelo zadovoljni: »V taboru je bilo veselo in nihče ni imel občutka, da česa ne zmore ali da je za karkoli prikrajšan, ker ne vidi.«75 V začetku leta 1954 je bil prav tako na Okroglem organiziran enotedenski smučarski tečaj za slepe mladince. Tečaj sta vodila učitelj iz Zavoda za slepo mladino v Ljubljani in trener Tone Košir.76 Življenje zavodskih otrok so olajšali t.i. patronati, katerih nastajanje sta po vojni spodbujali ministrstvi za socialne zadeve in prosveto. Naloga patronatov je bila skrb socialno-zaščitnega značaja za določen zavod v sporazumu z njegovo upravo, ki so jo oskrbovancem s prostovoljnimi rednimi in izrednimi prispevki v denarju ali blagu nudile množične organizacije oziroma organizirane ljudske množice.77 70 SI AS 231, t. e. 90, št. 2077/1, Zapisnik 3. redne seje učit. sveta, 2. 1. 1948. 71 SI AS 231, t. e. 90, št. 2077/3, Zapisnik 6. redne seje učit. sveta, 25. 3. 1948. 72 SI AS 231, t. e. 149, 1949, 680-1400, Zapisnik semestralne seje učiteljskega sveta, 13. 1. 1949. 73 SI AS 231, t. e. 66, št. 2339/47, Zapisnik 2. redne seje učit. sveta v drž. Zavodu za slepo mladino, 28. 11. 1947. 74 SI AS 231, t. e. 141, 1949, Počitniška kolonija gluhonemih in slepih Portorož 1949, zvezek Spisi. 75 Poročevalec, »Prvo taborjenje slepih otrok v Jugoslaviji,« 30. 9. 1953. Gl. tudi Dnevnik, »Slepi taborniki so med najboljšimi v Sloveniji,« 4. 5. 1960. 76 Invalidski vestnik, »Med slepimi smučarji na Okroglem pri Kranju,« 24. 1. 1954. 77 SI AS 231, t. e. 65, Navodila za delo in organizacijo patronatov. 99 Mojca Šorn: Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja Gradivo iz marca 1948 izkazuje, da je patronat nad zavodom prevzel Litostroj, ki je mesečno pošiljal prispevke. Vsoto je uprava zavoda porabila sporazumno z gojenci in kolektivom Litostroj »v najboljšo korist in veselje naši mladini«. Gojenci so iz hvaležnosti v tovarni organizirali akademijo, ki je potekala po ogledu tovarne: »Vse delavstvo je bilo z nastopom zadovoljno, torej je naša mladina dosegla uspeh.«78 Pedagoški proces v letih po drugi svetovni vojni V Zavodu za slepo mladino v Ljubljani, katerega cilj je bil varovancem uspešno predati znanja, ki bi jim »omogočila vključitev v družbo kot produktivnim članom /…/ in samostojno življenje,«79 so v letih po drugi svetovni vojni spremljali razvoj novih, specialnih učnih pripomočkov oziroma razvoj pripomočkov, ki naj bi olajšali življenje slepim in slabovidnim osebam. Upravnica Dobovšek je na seji učiteljskega sveta novembra 1947 povedala, da je proračun zavoda povsem izčrpan, zato niso mogli kupiti niti knjig niti papirja.80 Ob tem je bilo razveseljivo dejstvo, da je v zavodu 13. novembra 1947 delo začel tečaj za članice AFŽ, ki so si želele naučiti se Braillove pisave. Nanj se je prijavilo šestnajst članic, ki so si za cilj zadale pisanje sodobnih aktualnih knjig za slepe in slabovidne otroke in mladino.81 Da so bile uspešne, kaže podatek, da je bilo leta 1947 v zavodski knjižnici 451 knjig, že leto kasneje pa 561, od teh 137 v brajici.82 V letih po vojni je primanjkovalo tudi tablic za Braillovo pisavo, ki jih je zavod prej naročal izključno iz tujine.83 Reliefne zemljevide, računske skrinjice, risalne pribore za geometrijo, pisala idr. so morali učiteljice in učitelji sprva izdelovati sami, prirejali in sestavljali pa so tudi šolske knjige v brajici ter povečanem črnem tisku. Napredek, ki je prinesel avdiovizualne naprave: elektronska povečevala in različne optične pripomočke za pisanje in branje, magnetofone, kasetofone, optakone, zvočne računalnike, je bil takrat v skromnih zametkih. Večji razvoj pripomočkov za usposabljanje, orientacijo in telesno vadbo ter družabnih iger so prinesla osemdeseta leta 20. stoletja.84 Učiteljstvo je prihajalo v zavod iz učiteljskega naraščaja s petletno prakso in je v zavodu prakticiralo tri leta; strokovni izpit je nato opravljalo pred posebno izpitno komisijo. Po strokovnem izpitu, obveznem od leta 1930, je bil učitelj sicer imenovan za stalnega strokovnega učitelja v zavodu,85 vendar je bil vsako leto dolžan izkazati stro78 SI AS 231, t. e. 92, št. 2077/3, Zapisnik 6. redne seje učit. sveta, 25. 3. 1948. 79 Dunja Dobaja, »Otroci s posebnimi potrebami v Sloveniji (1918–1990): od segregacije do integracije,« Družboslovne razprave 38, št. 101 (2022): 124. 80 SI AS 231, t. e. 66, št. 2339/47, Zapisnik 2. redne seje učit. sveta v drž. Zavodu za slepo mladino, 28. 11. 1947. 81 Ibid. 82 SI AS 231, t. e. 91 (1948), št. 3724/48, Zapisnik (9. redne) zaključne seje učiteljskega sveta Zavoda za slepo mladino za šol. leto 1947/48, 22. 6. 1948. 83 SI AS 231, t. e. 51, 7851-9300, 7907-46, 18. 4. 1946. 84 SI AS 2061, t. e. 222, Zavod za slepo in slabovidno mladino. Zgodovinski oris 1919–1989, 8. 85 SI AS 228, t. e. 3, 3/IV/6, Zavod za slepe otroke Kočevje, št. 268, dopis Vidi Tomšič – ministrici za socialno politiko, 20. 6. 1945. Marjan Pavčič, »Posebno šolstvo na Slovenskem. Pregled izobraževanja in usposabljanja telesno in duševno prizadetih otrok,« v: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja (Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1987), 646, 650. Gl. tudi SI AS 231, t. e. 92, št. 2077/1, Zapisnik 3. redne seje učit. sveta, 2. 1. 1948. 100 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 kovno in pedagoško usposobljenost. Pri ocenjevanju je bila posebna pozornost posvečena njegovemu pouku (na kakšen način podaja učno snov, ali se drži načel didaktike, kako snov povezuje z aktualnim dogajanjem, ali vzgaja in izobražuje učenke in učence v socialističnem duhu) in učnemu uspehu (ali je predelal predpisano snov, kakšen je uspeh oziroma znanje učenk in učencev, kakšna je disciplina v razredu itd.). Komisija je ocenjevala tudi učiteljevo marljivost (ali se pripravlja za pouk, ali pomaga mladini izven učnih ur, kakšen odnos ima do učiteljskega zbora in ravnatelja). Del ocene je bilo tudi učiteljevo izvenšolsko udejstvovanje (pisanje člankov, predavanja). Kako je bila videti splošna letna ocena, ponazorijo naslednji primeri: a. Delo tov. N. N. je bilo tedaj v tem šolskem letu vzgledno in zasluži za to nagrado, pohvalo, poverili bi mu lahko odgovornejše naloge itd. b. Tov. N. N. je tedaj v tem šolskem letu svoje naloge v celoti opravil. c. Tov. N. N.je tedaj v tem šolskem letu svoje naloge v glavnem opravil, moral pa bo v prihodnje … d. Tov. N. N. tedaj v tem šolskem letu svojih nalog ni opravil…86 Zaključek K preobratu v življenju slepih in slabovidnih je med drugim doprineslo nekaj povojnih aktov. Prvi je bil pravica do dela oseb s posebnimi potrebami oziroma ovirami, ki jo je uzakonila ustava iz leta 1963 oziroma njen 36. člen, ki je določal, da je družba dolžna ustvariti pogoje za usposabljanje in primerno zaposlitev »za delo ne popolnoma zmožnih oseb«. Poudariti velja še nekaj pravnih aktov s področja vzgoje in izobraževanja. Kronološko gledano: ustavo FLRJ iz leta 1946, ki je zagotavljala vzgojo in izobrazbo vsem otrokom, in Zakon o sedemletnem osnovnem šolanju, ki je določal obvezno osnovnošolsko izobraževanje.87 Ob tem pa nikakor ne moremo prezreti Splošnega zakona o šolstvu z dne 25. junija 1958, ki je uzakonil enotno osemletno osnovno šolo, štiriletno srednje šolstvo, dvoletne višje šole in štiriletne fakultete, visoke šole in umetniške akademije in ki je prav tako veljal za vse otroke. Zakon je hkrati določal načela posebnega šolstva, kar se je nanašalo tudi na otroke z okvarami vida.88 Zelo pomemben pa je bil Zakon o posebnem šolstvu, v okvir katerega je spadalo tudi šolstvo za slepo in slabovidno mladino, slovenska ljudska skupščina pa ga je sprejela 24. oktobra 1960.89 Namen posebnih šol, ki so bile razdeljene na posebne zavode za predšolsko vzgojo, posebne osnovne šole, posebne strokovne šole, posebne vzgojne in izobraževalne zavode,90 je bil dosegati smotre vzgoje in izobraževanja ter 86 SI AS 231, t. e. 140, 1949, št. 4533/9-49, Ocenjevanje pedagoškega osebja v posebnih vzgojnih domovih. Vprašanja za oceno. 87 Dobaja, »Otroci s posebnimi potrebami,« 123. 88 Aleš Gabrič, Šolska reforma 1954–1963 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: 2006), 90, 91. 89 »Zakon o posebnem šolstvu,« Uradni list Ljudske republike Slovenije, 3. 11. 1960 (Ljubljana: Službeni list, 1960), 425–28. 90 Ibid., 425, 426. 101 Mojca Šorn: Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja opravljati naloge rednih šol oziroma vzgojnih ter izobraževalnih zavodov, predvsem pa »usmerjati, pripravljati in usposabljati otroke za tista dela in poklice, ki najbolj ustrezajo njihovim nagnjenjem in sposobnostim«.91 Država in stroka sta torej poskrbeli, da so otroci s posebnimi potrebami imeli zakonsko podporo za (prilagojeno) izobraževanje in pridobitev poklica. Dobaja ob tem opozori, da je bila družba s tem zakonsko poklicana, naj osebe s posebnimi potrebami, ki bodo šle »skozi proces ‚omilitve oziroma odprave razvojnih motenj‘,« integrira. In nadaljuje, da je bila »družba ‚pripravljena‘ integrirati le tiste otroke, ki so ‚uspešno‘ opravili omenjeni proces. V tem obdobju lahko integracijo še vedno razumemo kot prilagajanje ‚posebnih‘ večinskim ‚neposebnim‘.«92 Kljub temu ne moremo prezreti dejstva, da sta šolanje in zaposlovanje pripomogla k aktivnejšemu vključevanju slepih in slabovidnih oseb v gospodarsko in družbeno življenje, k samostojnemu, samoodgovornemu življenje slepih, to pa k razbijanju predsodkov, ki jih je družba do njih gojila v letih poprej: Vsekakor se je o slepih pisalo že prej, toda zdaj se prvič skuša pokazati na tista dejstva, ki so osnova njihove nebogljenosti in beraškega načina življenja. Pogosto se namreč pozablja, da so predsodki, ki obstojajo na račun njihovega človeškega dostojanstva, le odraz ekonomskih faktorjev. Skoraj nesposobni, da bi v načinu proizvodnje preteklosti našli kakršnokoli zaposlitev, so slepci najbolj pogosto živeli od sožalja in na račun svoje okolice. V kolektivni zavesti družbe pa so rasli kot čudna bitja, sleparji in paraziti.93 Viri in literatura Arhivski viri • SI AS – Arhiv Republike Slovenije: – SI AS 199, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Prosvetni oddelek 1941–1945. – SI AS 228, Ministrstvo za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije. – SI AS 231, Ministrstvo za prosveto 1947–1950. – SI AS 1460, Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana (1919–1984). – SI AS 2061, Zavod Republike Slovenije za šolstvo (1950–1996). Literatura • Bizant, Ivan in Mimi Breznik. »Zveza slepih Slovenije.« V: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije, 51–124. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. • Bizant, Ivan. »Center za rehabilitacijo in varstvo slepih Slovenije v Škofji Loki.« V: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. 91 Ibid., 425. 92 Dobaja zapiše, da se vzgojno-izobraževalni proces za otroke s posebnimi potrebami v obravnavanem obdobju imenuje rehabilitacija »v smislu celotnega procesa, ki ima za končni cilj vključitev v produktivno družbeno življenje.« – Dobaja, »Otroci s posebnimi potrebami,« 125. 93 Slovenski poročevalec, »O družbenem značaju vprašanja slepih in njegovem reševanju,« 28. 6. 1946, 7. 102 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 • Božič, Jože. Štirideset let uspešnega dela: 1946–1986. Ljubljana: Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, 1986. • Breznik, Mimi. »Invalidske delavnice v Škofji Loki.« V: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. • Confidenti, Peter in Mimi Breznik. »Dom slepih v Stari Loki.« V: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. • Confidenti, Peter. »Šola za pse vodnike.« V: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije, 312– 14. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. • Dobaja, Dunja. »Otroci s posebnimi potrebami v Sloveniji (1918–1990): od segregacije do integracije.« Družboslovne razprave 38, št. 101 (2022): 117–37. • Gabrič, Aleš. Šolska reforma 1954–1963. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: 2006. • Guštin, Damijan, Vesna Jerebič Perko in Ivan Guštin. Osvoboditev Kočevske. Kočevje: Pokrajinski muzej, 2005. • Janežič Mikeš, Teja. »Skrb za slepe v svetu in pri nas.« V: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije, 315–26. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. • Kos, Janez. 50 let organizirane družbene skrbi za odrasle slepe osebe Slovenije v Škofji Loki: 1936– 1986. Škofja Loka: Center slepih in slabovidnih dr. Antona Kržišnika, 1986. • Kralj, Vilma. »Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani.« V: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. • Pavčič, Marjan. »Posebno šolstvo na Slovenskem. Pregled izobraževanja in usposabljanja telesno in duševno prizadetih otrok.« V: Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, 641–61. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1987. • Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije. Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969. • Šorn, Mojca. »Zavod za slepe otroke v Kočevju (1941-1944) in njegova selitev v Ljubljano.« Prispevki za novejšo zgodovino 49, št. 1 (2009): 269–78 • Šorn, Mojca. Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2007. Periodika • Borba, 1954. • Dnevnik, 1955, 1960. • Invalidski vestnik, 1954, 1955. • Poročevalec, 1953, 1955, 1957. • Pravica, 1957. • Slovenski narod, 1944. • Slovenski poročevalec, 1946. Tiskani viri • Uradni list Ljudske republike Slovenije, 1960. Ljubljana: Službeni list, 1960. • Ustava Ljudske republike Slovenije. s,.: s.n., s.d.. • Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije. [Beograd]: Uradni list SFRJ, 1963. 103 Mojca Šorn: Slepi in slabovidni v Sloveniji od okupacije do šestdesetih let 20. stoletja Mojca Šorn THE BLIND AND PARTIALLY SIGHTED IN SLOVENIA FROM THE OCCUPATION TO THE 1960S SUMMARY The article discusses the institutional care for blind and partially sighted children, youth, and adults in Slovenia while focusing on the educational process and employment between World War II and the 1960s. It presents various examples of post-war legislation as milestones that contributed to transforming the lives of the blind and partially sighted. For people with special needs or handicaps, their right to work, enshrined in the 1963 Constitution or Article 36 thereof, was undoubtedly crucial, as it stipulated that society had a duty to establish the conditions for the training and suitable employment of “persons who are not fully able to work”. A few other legislative acts regarding education and schooling are worth mentioning, including the 1946 Constitution of the Federal People’s Republic of Yugoslavia, which guaranteed education and schooling to all children, and the Seven-Year Primary Education Act, providing for compulsory primary education. We should also mention the General Education Act of 25 June 1958, which enacted a uniform eight-year primary school, four-year secondary education, two-year higher vocational colleges, and four-year faculties, colleges, and art academies, applicable to all children. Among other things, the act also laid down the principles of special education, which also applied to visually impaired children.94 The Act on Special Education, adopted by the People’s Assembly of Slovenia on 24 October 1960, also encompassed the education of blind and partially sighted youth and was thus crucial.95 Special schools aimed to achieve the educational objectives, perform the functions of regular schools or educational institutions, and especially guide, prepare, and train children for the jobs and professions best suited to their aptitudes and abilities. The education and subsequent employment undoubtedly contributed to the more active integration of the blind and partially sighted into the economic and social life, to their independent, self-responsible living, and to the elimination of the prejudices that society had held against them in the past. 94 Aleš Gabrič, Šolska reforma 1954–1963 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: 2006), pp. 90, 91. 95 “Zakon o posebnem šolstvu,” Uradni list Ljudske republike Slovenije, 3 November 1960, pp. 425–28. 110 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 norm, ki so program opredeljevale. Četudi to ne bi nujno pomenilo zmanjševanja programa, pa bi se vsekakor spremenili ustaljeni načini uresničevanja pravic.19 Drastični upad sredstev za izobraževanje po letu 1970 izhaja tudi iz dejstva, da so bile v šestdesetih letih izvedene ključne naložbe v gradnjo, širitev in obnovo institucionalne vzgojno-izobraževalne mreže. S povojno zakonodajo, predvsem s šolsko reformo iz leta 1958, ki je na osnovi Splošnega zakona o šolstvu uvedla enotni sistem vzgoje in izobraževanja, je izobraževanje slepih in slabovidnih ter gluhih in naglušnih namreč postalo njegov integralni del.20 Enotni sistem vzgoje in izobraževanja so v skladu s splošnim zakonom o šolstvu sestavljali predšolski zavodi, osnovne šole, gimnazije, strokovne in višje strokovne šole, univerze, visoke šole in umetniške akademije, zavodi za izobraževanje odraslih in strokovno izpopolnjevanje, vajenski domovi in drugi izvenšolski vzgojni zavodi ter »posebne šole za obvezno osnovno vzgojo in strokovno izobraževanje otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju«.21 Državna zakonodaja, ki je bila za republike do vzpostavitve republiških zakonov zavezujoča, je leta 1960 določila tudi financiranje šolstva. Na ravni občin, republik in avtonomnih enot ter države je jugoslovanski temeljni zakon o financiranju šolstva leta 1960 utemeljil družbene sklade za šolstvo za zbiranje sredstev za gradnjo in opremo vseh vrst šol. Republiški družbeni sklad za šolstvo v Sloveniji je bil ustanovljen spomladi 1961.22 Na podlagi državne zakonodaje je slovenska skupščina oktobra 1960 sprejela tudi republiški Zakon o posebnem šolstvu. Ta je opredelil, da so »posebne šole namenjene otrokom z motnjami ali hibami v telesnem ali duševnem razvoju /…/, zaradi katerih se ne morejo vzgajati in izobraževati v rednih šolah in rednih izobraževalnih zavodih, in, da se vzgajajo in izobražujejo v posebnih vzgojnih in izobraževalnih zavodih«.23 Sprejeta zakonodaja je tako tudi z vidika pridobivanja novih sodobnih prostorov omogočila napredek in spremembe na področju vzgoje, izobraževanja in »rehabilitacije«24 slepih in slabovidnih ter gluhih in naglušnih.25 Za gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne so začeli oblikovati specializirane, tako imenovane posebne zavode na različnih ravneh: posebne zavode za predšolsko vzgojo, posebne osnovne šole, posebne strokovne šole, posebne vzgojne in izobraževalne 19 Poročevalec Skupščine SR Slovenije in Skupščine Jugoslavije za delegacije in delegate. Poročilo o uresničevanju politike družbenega in ekonomskega razvoja SR Slovenije v letu 1984, 33. 20 SI AS 2061, t. e. 225, a. e. XIII/15, Zavod za slepo in slabovidno mladino, Zgodovinski oris 1919−1989, 6. Aleš Gabrič, Šolska reforma 1953–1963 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: 2006), 90, 91. Splošni zakon o šolstvu (1958) je uzakonil enotno osemletno osnovno šolo, štiriletno srednje šolstvo, dvoletne višje šole in štiriletne fakultete, visoke šole in umetniške akademije. Določil je tudi načela posebnega šolstva, pouka za pripadnike narodnostnih manjšin, izobraževanja odraslih in strokovnega izpopolnjevanja ter šol za izobraževanje učiteljev. 21 Splošni zakon o šolstvu, 5. člen , UL FLRJ, XIV, št. 28, 16. 7. 1958, 746−61. 22 Ivanec, »Otroci in mladostniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju,« 176. 23 »Zakon o posebnem šolstvu,« UL LRS , 3. 11. 1960, 425–28. 24 Termin rehabilitacija se je v obravnavanem obdobju za senzorno ovirane uporabljal v kontekstu integriranja s prilagajanjem senzorno oviranih večinski populaciji na način, da naj bi rehabilitacija pomenila omilitev oziroma odpravo razvojnih motenj, torej senzornih ovir. – Dunja Dobaja, »Otroci s posebnimi potrebami v Sloveniji (1918−1990): od segregacije do integracije,« Družboslovne razprave 38, št. 101 (2022): 117−37. 25 SI AS 2061, t. e. 225, a. e. XIII/15, Zavod za slepo in slabovidno mladino. Zgodovinski oris 1919−1989, 6. Bojana Globačnik, »Povezanost zavodov za gluhe z razvojem logopedije na Slovenskem,« Šolska kronika 32 = 56, št. 3 (2023): 291. 111 Marta Rendla: Uresničevanje standardov in izvajanje izobraževalnih programov ... zavode ter posebne šolske oddelke pod okriljem zdravstvenih ali socialnih zavodov.26 V šestdesetih letih, leta 1965, je prišlo denimo do dograditve šolskega dela Zavoda za slepo mladino v Ljubljani na Langusovi ulici. Zavodska šola se je v novo zgradbo, na Langusovo 8, preselila aprila 1966, slovesno odprtje novega šolskega poslopja pa je bilo 29. novembra na državni praznik, dan republike.27 Zavod, ki je bil ustanovljen leta 1919 v Ljubljani in je v obdobju od 1922 do 1944 deloval v Kočevju ter se na Langusovo ulico preselil 1. marca 1946, je takrat dobil tudi novo ime – Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Šolsko stavbo so v skladu z zahtevami sodobnega pouka in specialnih oblik usposabljanja moderno opremili.28 V Zavodu za slepo in slabovidno mladino se je pričelo novo obdobje. Razvijati so začeli tudi oddelčne razrede za slepe in slabovidne otroke z lažjo duševno motnjo in si prizadevali, da bi po strokovnosti dosegli raven drugih zavodov za slepe po Evropi.29 Tudi današnji Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, ki stoji na Vojkovi cesti 74 in je do leta 1966 deloval v današnji stavbi B Onkološkega inštituta Ljubljana na Zaloški cesti, se je julija 1966 preselil v še nedokončan objekt osnovne šole novega zavoda ob križišču Vojkove in Dimičeve ceste za Bežigradom. Objekt osnovne šole je bil nato med letnimi počitnicami z marljivim delom večine sodelavcev zavoda do začetka šolskega leta toliko urejen, da je jeseni lahko stekel pouk za 186 otrok, razporejenih v 23 oddelkov. V naslednjih letih sta bila končana še dva objekta, dom vajencev in menza s kurilnico. S preselitvijo domske vzgoje in oskrbe v dom vajencev so bili vzpostavljeni pogoji, v katerih je zavod deloval tudi še v osemdesetih letih. Projektiranja nove stavbe z več objekti paviljonske zasnove se je po nalogu ministrstva za prosveto lotil pedagoški zbor zavoda, z namenom, da bi v zgodnjo »rehabilitacijo« vključili čim več otrok. Gradnja novega zavoda v prepričanju, da bo ta s funkcionalnostjo in sodobnimi avdiovizualnimi sredstvi ter učili omogočal otrokom vseh stopenj adekvatno »rehabilitacijo«, se je pričela 12. novembra 1963. To je bilo le nekaj dni pred tem, ko so se Učne delavnice raznih strok Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana, do tedaj razmetane po vsej Ljubljani, novembra 1963 preselile v nove prostore Učnih delavnic za Bežigradom 8, kjer so bile od takrat naprej vse stroke, razen damske šivalnice, na enem kraju.30 Poleg ljubljanskega zavoda so se v socializmu gluhi in naglušni otroci v Sloveniji lahko v specializiranih ustanovah izobraževali še v Mariboru in Portorožu. Današnji Center za sluh in govor Maribor je bil z imenom Center za korekcijo sluha in govora ustanovljen junija 1962.31 Sprva je deloval v okviru šolske poliklinike pri Zdravstvenem domu Maribor, kasneje pa je postal samostojna ustanova. Mariborski Center za korekcijo sluha in govora je leta 1968 odprl še logopedski ambulanti v Zdravstvenem domu 26 »Zakon o posebnem šolstvu,« Uradni list Ljudske republike Slovenije, 3. 11. 1960, 425–28. 27 Vera Dimitrija Djokić, Zgodovina Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Diplomsko delo (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2016), 55, 56. 28 SI AS 2061, t. e. 225, a. e. XIII/15, Zavod za slepo in slabovidno mladino. Zgodovinski oris 1919−1989, 6. 29 Djokić, Zgodovina zavoda za slepo, 56. Globačnik, »Povezanost zavodov za gluhe z razvojem logopedije na Slovenskem,« 293. SI AS 2061, t. e. 225, a. e. 225/XIII/15. 30 Bogo Jakopič, »Ob 80-letnici centra za rehabilitacijo sluha in govora v Ljubljani,« Kronika 28 (1980): 212−17. 31 Kvržić, »Od ustanovitve gluhonemnice,« 347. 112 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Ravne na Koroškem in Zdravstvenem domu Murska Sobota.32 Center za korekcijo sluha in govora Portorož, danes Center za komunikacijo sluha in govora Portorož, pa je bil ustanovljen že novembra 1945 z imenom Gluhonemnica za Slovensko Primorje in je nadaljeval tradicijo Zavoda za gluhe v Gorici, ki je bil na Slovenskem ustanovljen kot prvi leta 1840.33 Tudi portoroški center je v šolskem letu 1965/66 odprl samostojen logopedski oddelek, kasneje pa še v Novi Gorici in na Stari gori.34 Omenjeni specializirani zavodi so tvorili specializirano izobraževalno mrežo za senzorno ovirane otroke in mladostnike. V celoti so v okviru zavodov na osnovnošolski ravni v obravnavanem obdobju obstajale ena specializirana šola za slepe otroke in tri šole za gluhe otroke. Na srednješolski ravni so senzorno oviranim bili na voljo ena posebna poklicna oziroma srednja šola za gluho mladino oziroma »slušno in govorno prizadete«, ena posebna poklicna oziroma srednja šola za slepe in slabovidne, dva zavoda za usposabljanje slušno oviranih otrok in mladostnikov ter dva zavoda za usposabljanje slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov.35 »Posebno« poklicno šolo za gluho mladino v Ljubljani, Šolo za učence v gospodarstvu pri gluhonemnici v Ljubljani, je po drugi svetovni vojni, ko je poklicno usposabljanje gluhih in naglušnih postalo integralni del splošnega strokovnega usposabljanja v Sloveniji, z odlokom Ministrstva za industrijo in rudarstvo z dne 23. marca 1946 ustanovil ljubljanski Zavod za gluho mladino. V poklicni šoli, tedaj imenovani še vajenska šola, so učenci pridobivali teoretično znanje, praktično pa so se usposabljali v delavnicah družbenega in zasebnega sektorja. Na podlagi podržavljene tiskarne bivšega gojenca zavoda, graverskega mojstra Cirila Sitarja, so bile maja 1948 ustanovljene tudi zavodske delavnice, tako imenovane Učne delavnice. Te naj bi poleg številnih družbenih obratov in zasebnih obrtniških delavnic praktično poklicno usposabljale in zaposlovale slušno in govorno ovirano mladino.36 »Posebna« poklicna šola za gluho mladino v Ljubljani se je sprva imenovala Vajenska šola, leta 1970 pa se je preimenovala v Poklicno šolo ter v šolskem letu 1982/83 dobila ime Center za rehabilitacijo sluha in govora. Namen Učnih delavnic, ki so do leta 1953 imele tiskarno, litografijo, knjigoveznico in damsko šivalnico, je bil poklicno in delovno usposobiti gluhe in naglušne osebe za delo v posameznih poklicih. Učne delavnice, ki so usposabljale in zaposlovale gluhe in naglušne učence ter delavce, so v obdobju 1952−1964 delovale kot finančno samostojen zavod. S 1. januarjem 1962 pa so Učne delavnice začele poslovati kot »invalidske« delavnice za profesionalno »rehabilitacijo« in zaposlovanje gluhih in kot takšne leta 1964 spet prišle v sestavo ZGNL kot organizacijska enota.37 Podobno je tekel razvoj varstva in poklicnega usposabljanja slepih in slabovidnih. Po drugi svetovni vojni se je v Strahlovem gradu v Stari Loki pri Škofji Loki od leta 32 Globačnik, »Povezanost zavodov za gluhe z razvojem logopedije na Slovenskem,« 293. 33 Kvržić, »Od ustanovitve gluhonemnice,« 347. 34 Globačnik, »Povezanost zavodov za gluhe z razvojem logopedije na Slovenskem,« 293. 35 Statistični letopis SR Slovenije 1975, 366, 381. Statistični letopis RS 1990, 500. Statistični letopis SRS 1967, 438. 36 Ivan Kovač, »Razvoj zavodov za usposabljanje slušno in govorno prizadetih,« Jubilejni zbornik centrov za usposabljanje slušno in govorno prizadetih na Slovenskem (1900–1975) (Ljubljana, 1975), 17. 37 Kvržić, »Od ustanovitve gluhonemnice,« 342, 356. 113 Marta Rendla: Uresničevanje standardov in izvajanje izobraževalnih programov ... 1937 delujoči Dom slepih, ki je zagotavljal začetek družbene skrbi za odrasle slepe, začel razvijati v smeri združevanja varstvene in delovne terapevtske ter izobraževalne funkcije. Do leta 1950 so vzpostavili ščetarsko, metlarsko in pletarsko delavnico. Z letom 1950 je začela delovati tudi vajenska šola, ki so jo kot poklicno šolo za učence v gospodarstvu opustili v letu 1960/61. Leta 1962 so jo nasledile samostojne, tako imenovane »Invalidske delavnice« za usposabljanje slepih za delo v industriji.38 Z njihovo ustanovitvijo se je dotedanje usposabljanje slepih in slabovidnih teoretično in praktično nadgradilo. Z združitvijo Doma in Invalidskih delavnic leta 1964 v Center za rehabilitacijo in varstvo slepih Slovenije v Škofji Loki je današnji Center slepih in slabovidnih Škofja Loka (CSS) postal edini specializirani zavod v Sloveniji za poklicno usposabljanje, zaposlovanje in domsko varstvo oseb z okvaro vida.39 V letih 1950−1964 so se pravzaprav oblikovali pogoji za delovanje poklicne šole za usposabljanje in »rehabilitacijo« slepih in slabovidnih. V centru v Škofji Loki so se slepi in slabovidni lahko izobrazili za telefoniste, administratorje ter za ščetarje in metlarje, ščetarstvo in metlarstvo sta veljala za »klasični« obrti slepih, pa tudi za delo v industriji, na primer v kovinarski stroki.40 Center, ki je v obdobju 1976−2004 večkrat menjal imena, je še v letu 1979, ko se je imenoval Center slepih in slabovidnih dr. Antona Kržišnika v Škofji Loki, torej pred izbruhom jugoslovanske dolžniške krize, pridobil dva nova objekta, Dom oskrbovancev in objekt srednje šole. Vključeval je dom, srednjo šolo in »invalidske« delavnice ter izvajal rehabilitacijo, izobraževanje, zaposlovanje in varstvo slepih. Dejavnost današnjega Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka, kot se center imenuje od leta 2005, se je od leta 2000, ko so Invalidske delavnice postale samostojno podjetje, in po letu 2004, ko se je srednja šola zaradi premajhnega števila dijakov združila z Zavodom za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, skrčila na oskrbo starejših.41 Delovanje socialno humanitarnih in izobraževalnih institucij v zaostrenih in neugodnih gospodarskih okoliščinah Delovanje združenj za senzorno ovirane, ki so bila v obravnavanem obdobju opredeljena kot socialno humanitarne organizacije, in specializiranih izobraževalnih institucij v okviru formalnega izobraževalnega sistema je v kriznih osemdesetih letih opredeljevalo prestrukturiranje financiranja in utesnjevanje v obliki varčevanja na vseh 38 Peter Confidenti in Mimi Breznik, »Dom slepih v Stari Loki,« v: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije (Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969), 138−47. 39 Zgodovina – Center slepih in slabovidnih Škofja Loka, pridobljeno 21. 2. 2025, https://www.css-sl.si/css-skofja-loka/ zgodovina/. 40 SI AS 2061, t. e. 225, a. e. XIII/15, Zavod za slepo in slabovidno mladino Zgodovinski oris 1919−1989, 12. Ivan Bizant, »Center za rehabilitacijo in varstvo slepih Slovenije v Škofji Loki,« v: Svetloba izpodriva temo: zbornik slepih Slovenije (Ljubljana: Zveza slepih Slovenije, 1969), 152, 156. 41 Zgodovina – Center slepih in slabovidnih Škofja Loka. VAČ – Virtualna Čitalnica, pridobljeno 21. 2. 2025, https://vac. sjas.gov.si/vac/search/details?id=1335645&refCode=SI_ZAL_%C5%A0KL/0397&type=&subId=&subLink=. 114 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 področjih porabe. Premiki v strukturnih deležih sredstev za tako imenovane družbene javno financirane dejavnosti so se izvajali po kriteriju nujnosti, kar je pomenilo, da so na premike vplivale strukture pravic in strukture vrednostnih elementov programov. Iz teh razlogov so se v zbranih sredstvih za družbene javne dejavnosti povečali delež sredstev za zdravstvo, delež sredstev za zaposlovanje in delež sredstev za kulturo, medtem ko so se strukturni deleži za izobraževanje, otroško varstvo in šport zmanjšali. Strukturna deleža je po navedenem kriteriju uspelo zadržati socialnemu skrbstvu in raziskovalni dejavnosti.42 Poleg že omenjenega varčevanja na področju naložb so izvajalci obravnavanih dejavnosti in storitev morali kar najbolj racionalno porabljati tudi material, zamenjevati dražje materiale s cenejšimi, uvožene z domačimi in zmanjševati cene storitev z manjšimi vračunanimi osebnimi dohodki. V nadaljevanju na opazovanih primerih ilustriram, kako so se protikrizni ukrepi v vsakdanjem delovanju na eni strani odrazili v specializiranih socialno humanitarnih organizacijah in na drugi strani v specializiranih izobraževalnih ustanovah v okviru formalnega izobraževalnega sistema, ki so izvajale zagotovljene programe. Opazovana društva, celjsko, kranjsko, koprsko in ljubljansko društvo za gluhe in naglušne, so bila v obravnavanem obdobju včlanjena v reprezentativno invalidsko organizacijo Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS). ZDGNS je bila ustanovljena leta 1931 in je v osemdesetih letih združevala trinajst medobčinskih društev. V skladu z načeli ustave iz leta 1974 in programskimi usmeritvami družbenopolitične organizacije Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) in republiške zveze sindikatov je ZDGNS delovala v javnem interesu za zaščito in varovanje pravic gluhih in naglušnih. S specifičnim delom se je vključevala v ustavno zasnovo javno financiranih družbeno pomembnih oziroma splošno koristnih dejavnosti. Skladno z ustavo so bile te javno financirane dejavnosti tako imenovane samoupravne interesne skupnosti (sisi) za naslednja področja: socialno skrbstvo, izobraževanje, zaposlovanje, zdravstvo, otroško varstvo, kulturo in telesno kulturo, Skupnost invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Zveza društev gluhih in naglušnih je bila s svojimi članicami − društvi – izvajalka programa oziroma nalog posameznih interesnih skupnosti. Programi in naloge Zveze društev gluhih in naglušnih in njenih društev so bili sestavni del tako imenovanega programa svobodne menjave dela med posameznimi samoupravnimi interesnimi skupnostmi družbenih dejavnosti. To je pomenilo, da so bile samoupravne interesne skupnosti, ki so bile organizirane na različnih ravneh, republiški, občinski, mestni, medobčinski, zakonsko obvezane sofinancirati društvene programe dela. Deleži financiranja posameznih občinskih sisov so bili odvisni od števila članov iz posamezne občine v društvu.43 Glede na način financiranja so društva sredstva delila na dva glavna dela, stroške poslovanja in stroške izvajanja programov interesnih področij.44 42 Poročevalec Skupščine SR Slovenije in Skupščine Jugoslavije za delegacije in delegate. Poročilo o uresničevanju politike družbenega in ekonomskega razvoja SR Slovenije v letu 1984, 33. 43 SI AS 2052, t. e. 64, a. e. 2, Srednjeročni plan 1981–1985-TOSP Celje. SI AS 2052, t. e. 68, TOSP Celje, Plan in program dela za leto 1985. 44 SI AS 2052, t. e. 69, a. e. ZDGNS, Plan in program dela društva za leto 1986. Medobčinsko društvo slušno prizadetih Ljubljana, del. štev. 128/I-85, 30. 10. 1985, 17. 115 Marta Rendla: Uresničevanje standardov in izvajanje izobraževalnih programov ... Društva so kot izvajalci nalog posameznih interesnih skupnosti v svojih delovnih programih največji poudarek namenjala socialni problematiki, izobraževanju, kulturi, športu, poklicnemu usposabljanju in zaposlovanju. V okviru socialne dejavnosti, ki je nastala iz vsakodnevnih potreb in želja oseb z okvaro sluha in govora, so društva gluhim in naglušnim pomagala na področju zagotavljanja socialnoekonomske varnosti. Specifične težave gluhih in naglušnih so društva reševala s pomočjo širokega kroga sodelavcev in strokovnih ustanov. Da bi dosegla čim boljšo integracijo slušno oviranih v slišečo družbo, so društva tesno sodelovala z vsemi, ki so se ukvarjali s slušno ovirano populacijo. Sodelovala so z vsemi tremi specializiranimi ustanovami za vzgojo in izobraževanje gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov v Sloveniji, s centri za rehabilitacijo invalidov, z učnimi delavnicami in s podjetji, v katerih so bili slušno ovirani zaposleni, z občinskimi samoupravnimi interesnimi skupnostmi, družbenopolitičnimi organizacijami in Zvezo slušno prizadetih Slovenije. To je pomenilo, da so skrbela za izobraževanje in šolsko izpopolnjevanje gluhih in naglušnih po končanem formalnem šolanju, tudi s pomočjo leta 1980 ustanovljenega Informativno-izobraževalnega centra pri republiški zvezi slušno oviranih. Informativni-izobraževalni center gluhih Slovenije je namreč urejal in izdajal specializiran časopis in revijo za gluhe, organiziral strokovno službo predzakonskega in zakonskega svetovanja pod posebnimi pogoji za gluhe in uvedel televizijsko oddajo s totalno metodo oziroma komunikacijo,45 ki je vključevala takrat v izobraževalnem sistemu še prepovedano uporabo znakovnega jezika. Poleg tega je organiziral predavanja, seminarje in druge oblike splošnega izobraževanja.46 Znakovni jezik kot jezik poučevanja, ki se je na začetku 19. stoletja bliskovito širil po svetu, je bil od leta 1880 pri poučevanju gluhih otrok za okoli sto let prepovedan. Goreči zagovorniki oralne metode so na kongresu učiteljev gluhih v Milanu namreč soglasno sklenili, da se uporaba znakovnega jezika v izobraževanju gluhih po Evropi in njenih kolonijah prepove47 in se uvede glasovno-govorna metoda pouka. Ponovno priznanje znakovnih jezikov v izobraževalnem sistemu je bilo po dolgoletnih zahtevah doseženo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so nekatere evropske države uzakonile znakovne jezike kot manjšinske jezike. UNESCO (The United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization) pa je leta 1985 totalno oziroma diferencirano komunikacijo definiral kot metodo pouka gluhih in naglušnih, ki vključuje primerne slušne, ročne in ustne načine sporazumevanja, tj. mimiko, geste, branje, pisanje in vse druge načine, ki zagotavljajo večjo jasnost in olajšujejo sporazumevanje.48 Pri oživitvi slovenskega znakovnega jezika je z ustanovitvijo Informativnegaizobraževalnega centra gluhih Slovenije odigrala pomembno vlogo Zveza društev 45 Totalna komunikacija je metoda poučevanja gluhih in naglušnih otrok v več jezikovnih modalnostih, kot so avralna (poslušanje), oralna (govor) in manualna (znakovni jezik) komunikacija. Gluhi otrok lahko uporablja en način ali kombinacijo načinov komuniciranja glede na svoje komunikacijske zmožnosti v dani situaciji. – Marjetka Kulovec, »Slovenski znakovni jezik skozi čas,« Šolska kronika 32 = 56, št. 3 (2023): 335. 46 SI AS 2052, t. e. 64, Srednjeročni plan 1981−1985-TOSP Celje. 47 Kulovec, »Slovenski znakovni jezik skozi čas,« 331. 48 Andreja Žele in Jasna Bauman, »Slovenski znakovni jezik med normo in prakso,« v: Simona Kranjc, ur., Obdobja 30: Meddisciplinarnost v slovenistiki (Ljubljana, 2011), 577−82. 116 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS). Slovenski znakovni jezik je najprej zaživel na medijskem področju. S poučevanjem v okviru tečajev in seminarjev je ZDGNS obenem poskrbela tudi za njegov sistematični razvoj. Tako se je po letu 1980 začela krepiti javna zavest o znakovnem jeziku kot jeziku gluhih. Na TV Koper se je pojavila tudi prva oddaja za gluhe. Tudi RTV Slovenija je nekaj let zatem začela posamezne oddaje opremljati s prevodom v slovenski znakovni jezik ali v slovenščino v kretnjah.49 Pod vplivom vse širše prepoznavnosti znakovnega jezika, s političnim vplivom svetovne organizacije gluhih (World federation of Deaf) in promocijo znakovnega jezika v svetu ter pritiskom domače javnosti, predvsem odraslih gluhih, zlasti staršev gluhih otrok, je tudi vodstvo specializirane izobraževalne ustanove za gluhe in naglušne, današnjega Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (ZGNL), prepoznalo potrebo po znakovnem jeziku in leta 1988 integriralo idejo o vključitvi slovenskega znakovnega jezika v izobraževanje gluhih.50 Znakovni jezik, ki je bil formalno v izobraževanju prepovedan − neposredno z učitelji so otroci in mladostniki komunicirali le govorno –, so gluhi in naglušni sicer tudi do takrat že uporabljali v neformalni komunikaciji v zavodih za gluhe, predvsem tam, kjer so se družili s sebi enakimi. Z vpeljavo slovenskega znakovnega jezika v formalno izobraževanje se je tako na takratnem Zavodu za usposabljanje slušno in govorno prizadetih v Ljubljani okrog leta 1990 začelo poučevanje gluhih in naglušnih po načelu totalne komunikacije.51 Z izobraževanjem je bila povezana tudi skrb društev za kulturno udejstvovanje gluhih. Za področje kulture so v okviru društev delovale kulturno-umetniške sekcije z več podsekcijami (folklorno, ritmično, pantomimično, dramsko, recitacijsko, bralno, foto krožkom, s podsekcijama predavanj in obiskovanja kulturnih prireditev). Ker je bila skrb za dvig kulture slušno oviranih pomembna dejavnost društev, so si ta prizadevala urediti knjižnico in nabaviti tehnične pripomočke. Skrb društev za šport in rekreacijo slušno oviranih pa je bila še zlasti pomembna za integracijo slušno oviranih v slišečo populacijo. Zaveza in cilj srednjeročnih planov društev sta bila namreč integracija invalidov vseh profilov v večinsko populacijo. Društvo je reševalo tudi težave zdravstvene narave slušno in govorno oviranih. Nudilo je pomoč pri negi na domu, poskrbelo za spremstvo slušno oviranih v zdravstvene ustanove in pomagalo pri sporazumevanju, nabavi slušnih aparatov in delov za slušne aparate, pri vključevanju slušno oviranih otrok in otrok slušno oviranih staršev v normalno življenje, pri šolanju in usposabljanju, organiziralo je predavanja in svetovanja iz zdravstva. Društvo je spremljalo tudi šolanje slušno oviranih otrok, sodelovalo s centri za korekcijo sluha in govora ter vzgojno-varstvenimi zavodi in pomagalo regresirati počitnikovanja slušno oviranih. Analizirani primeri finančno ovrednotenih programov dela društev gluhih in naglušnih in njihova realizacija kažejo, da so se društva v okoliščinah protikriznih ukrepov v okviru opisanega sistemskega javnega financiranja soočala s precejšnjimi težavami. Praksa je bila, da samoupravne interesne dejavnosti, ki so bile zakonsko 49 Kulovec, »Slovenski znakovni jezik skozi čas,« 334. 50 Petra Rezar, »Gluhi učitelji v Sloveniji,« Šolska kronika 32 = 56, št. 3 (2023): 305. 51 Kulovec, »Slovenski znakovni jezik skozi čas,« 334. 117 Marta Rendla: Uresničevanje standardov in izvajanje izobraževalnih programov ... obvezane sofinancirati zvezo in društva, teh obveznosti do izvajalcev niso pokrivale v celoti. V okoliščinah težke gospodarske situacije so društva poudarjala, da običajno izvedejo le del začrtanih programov zaradi primanjkovanja finančnih sredstev, saj so sisi za družbene dejavnosti finančne obveznosti do društev ponekod realizirali le polovično ali pa še v manjši meri.52 Celjsko društvo, ki je med svoje člane vključevalo tudi predšolsko in šoloobvezno populacijo, je za prvo polovico osemdesetih let skoraj polovico vseh sredstev namenilo izvajanju osnovne funkcionalne dejavnosti – torej programa, slabo desetino sredstev je predvidelo za pokritje materialnih stroškov, ki so zajemali stroške društva za bančne in poštne storitve, pisarniški material, prevoze, kilometrino, prireditve, najemnine, zavarovanje, vzdrževanje prostorov, nabavo inventarja, dobrih 41 odstotkov pa je predvidelo za osebne dohodke zaposlenih oziroma honorarje izvajalcev dejavnosti. Pri tem naj bi okoli tretjino sredstev prispeval sis za socialno skrbstvo, po okoli 7 odstotkov sis za otroško varstvo, sis za zdravstvo, sis za telesno kulturo, sis za kulturno skupnost, SPIZ, okoli 16 odstotkov sis za izobraževanje in 13 odstotkov sis za zaposlovanje. Ker jim zakonsko obvezani financerji niso nakazovali zaprošenih sredstev, je celjsko društvo v letu 1982 do sisov zavzelo kritično stališče zaradi neizpolnjevanja njihovih obveznosti, označilo jih je za »nekorektn[e], neodgovorn[e] in družbeno neupravičljiv[e]«. Poudarili so, da se pri svojem delu na vseh področjih obnašajo stabilizacijsko. To je pomenilo, da so porabo prilagodili in podredili varčevanju. Poleg tega so skromnejše financiranje nadomeščali s prostovoljnim delom. Klubske prostore, ki so jih sami uredili, so vzdrževali in čistili z lastnim delom. Za realizacijo nalog so uporabljali tudi lastne avtomobile brez povračila stroškov. Sredstva so se trudili pridobiti tudi od zasebnikov, torej zasebnega podjetniškega sektorja. Financiranje celjskega društva za slušno ovirane za leto 1983 je bilo takšno, da je zadoščalo le za izvedbo dela programskih dejavnosti, kar je pomenilo umanjkanje sredstev za operativno redno delovanje. Celjsko društvo je obenem opozorilo, da tako ne bo šlo v nedogled in da bi sisi morali izpolnjevati svoje naloge oziroma probleme slušno oviranih reševati v skladu z ustavnimi določili.53 Enega od svojih sofinancerjev, Kulturno skupnost Celje, je leta 1983 glede na odobrena sredstva spraševalo, ali meni, »da so ‚berači‘ ali socialni podpiranci«, in jo obenem opozorilo, da so »enakopravni državljani […] socialistične družbe, [katere] ustava daje enake pravice vsem«.54 Tudi v planu in programu za leto 1985 je celjsko društvo zapisalo, da so finančni načrt krčili na račun prostovoljnega dela članov in tistih, ki so bili slušno ovirani populaciji pripravljeni pomagati. Zapisali so, da jim je že ob takem načrtu primanjkovalo sredstev za realizacijo pomembnih in za slušno ovirane življenjsko pomembnih nalog. V okoliščinah vsesplošnega varčevanja so financerje prosili, naj jim v naslednjem koledarskem obdobju ne krčijo finančnih sredstev, saj da posamezne sise bremenijo le simbolno glede na rezultate dela, 52 SI AS 2052, t. e. 69, DSP LJ, del. štev.: 104/I-2, 23. 9. 1985, Posredovanje podatkov, 1−2. 53 SI AS 2052, t. e. 67, a. e. TOSP Celje 1983, Poročilo o delu v letu 1983 (devetmesečno), št. 225/83, 18. 10. 1983, Plan in program dela s finančnim ovrednotenjem za leto 1984, 1−4. 54 SI AS 2052, t. e. 67, a. e. TOSP Celje 1983, št. 244/83, 8. 11. 1983, Pogodba o sofinanciranju programa kulturnih nalog. 118 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 potrebe in pravice slušno oviranih. Svojo prošnjo je celjsko društvo utemeljevalo z besedami, da »na lastno pobudo in pobudo družbeno-političnih organizacij, upravnih in strokovnih organizacij in samoupravnih interesnih skupnosti načrtuje svoje delo o vseh vprašanjih, programski zasnovi, kadrovskih zadevah, s sorodnimi organizacijami v državi in izven nje«. Ker se je v osemdesetih letih moteno financiranje društev s strani zakonsko obvezanih financerjev ponavljalo, so društva poudarjala, da je njihove naloge in programe s finančnim ovrednotenjem treba vključiti v programe sisov kot sestavne dele programa na podlagi svobodne menjave dela, saj kot izvajalci nalog posameznih interesnih skupnosti opravljajo za slušno ovirane člane (gluhoneme, gluhe in naglušne) specifične naloge s specifičnimi znanji, kot so gestikulacija, hirologija in daktologija.55 Zaradi pomanjkljivega financiranja je tudi koprsko društvo slušno oviranih podobno postopalo pri premostitvi neugodnega finančnega položaja. Za prvo polovico leta 1984 je poročalo, da je s prostovoljnim delom prepleskalo in uredilo del društvenih prostorov ter da je z vzdrževanjem in popravili imelo nemalo težav. Stanovanjska skupnost občine Koper in stanovanjsko podjetje se namreč nista odzivala na njihove prošnje glede tekočih popravil in vzdrževanja prostorov. Pri popravilu oken se je tako v nevarnosti znašel tudi material, ki so ga društvu po znižani ceni zagotovila lesna podjetja za popravilo oken. Potožilo je, da v društvu na popravilo kopalnice čakajo že tretje leto.56 Največje ljubljansko društvo za slušno ovirane (Temeljna organizacija za slušno prizadete Ljubljana − TOSP LJ), ki je združevalo 17 občin, je v pregledu finančnega ovrednotenja programa dela leto 1982 označilo za najtežje v svojem petdesetletnem delovanju. Zaradi splošne gospodarske situacije jim je uspelo realizirati le 67 odstotkov načrtovanih sredstev, saj mu sisi za družbene dejavnosti niso izplačali svojih obveznosti, čeprav so bili to po zakonu dolžni storiti. Tako na začetku leta 1982 ni imelo denarja za izplačilo osebnih dohodkov. Posledično je prišlo do kadrovske stiske, saj je izgubilo socialnega delavca, predsednika športa in predsednika kulture. V takšni situaciji je društvo prosilo za premostitveni kredit pri Jugoloteriji. Začelo je tudi lastno dejavnost – mini tiskarno, predvsem z namenom, da bi se osamosvojilo in da njihova dejavnost ne bi bila v toliki meri odvisna od zakonsko obvezanih financerjev – sisov, saj so ti iz leta v leto nakazovali manj sredstev.57 Za tretje četrtletje leta 1983 so sisi nakazali le 45 odstotkov planiranih sredstev. Finančno situacijo so poslabševale tudi profesionalizacija zaposlenih v društvih za slušno ovirane in adaptacije prostorov. Sredstva iz lastne dejavnosti v proračunskih sredstvih ljubljanskega društva so tako v letu 1983 predstavljala kar 60 odstotkov.58 Dohodek od tiskarne naj bi pokril osebni dohodek tiskarja in še del osebnega dohodka štirih zaposlenih: 30 odstotkov osebnega dohodka sekretarja, 30 odstotkov osebnega dohodka računovodje, 20 odstotkov osebnega dohodka administratorja 55 SI AS 2052, t. e. 68, TOSP Celje, Plan in program dela za leto 1985. 56 SI AS 2052, t. e. 69, a. e. TOSP Koper, Poročilo o delu za čas od 1. januarja do 30. junija 1984, 19. 6. 1984, 2. 57 SI AS 2052, t. e. 67, TOSP Ljubljana, 1982, Poročilo o delu društva 1982, 25. 3. 1983, 1−3. 58 SI AS 2052, t. e. 67, Poročilo o dogovoru DSPLJ in DO Paralele o združevanju sredstev in ustvarjanju skupnega dohodka, 27. 10. 1983, 1−4. 119 Marta Rendla: Uresničevanje standardov in izvajanje izobraževalnih programov ... in 10 odstotkov dohodka snažilke. V finančni konstrukciji je za svoje delovanje poleg zakonsko obvezanih financerjev ljubljansko društvo navedlo dohodke od najemnin za stanovanja, dohodke iz lastne dejavnosti in druge izredne dohodke, članarine, ki pa jih člani niso redno poravnavali. Z lastno dejavnostjo naj bi prihranili del sredstev zakonsko obvezanih financerjev (sisov) in jih preusmerili v izvajanje namenske dejavnosti oziroma za akumulacijo lastne tiskarske dejavnosti. Kot lastno dejavnost so vodili tudi bife, imeli pa so tudi stanovanji na Topniški in Jamovi.59 Kot kaže primer ljubljanskega društva, se jim je odločitev za vzpostavitev tiskarne in bifeja − lastne dejavnosti – obrestovala, saj jim je v težkem položaju države zagotavljala zanesljiv prihodek. Tudi druga društva, ki so pri načrtovanju svojih finančno ovrednotenih programov večino skupnega prihodka nameravala nameniti za uresničevanje posebnih socialnih programov (od 50 do 60 odstotkov), preostalo pa za pokrivanje stroškov rednega poslovanja, amortizacije in vzdrževanje lastnih društvenih prostorov ter osebnih dohodkov, so v neugodnih finančnih razmerah ravnala podobno kot ljubljansko. Poudarjala so tudi, da načrte prilagajajo stabilizacijskemu programu, kar je pomenilo, da jih je na vsakem koraku opredeljevalo varčevanje. V nadaljevanju predstavljam še oris delovanja izvajalcev zagotovljenih izobraževalnih programov za senzorno ovirane osebe v kriznih osemdesetih letih – današnji Center IRIS, ki se je v letih 1965−2016 imenoval Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, in današnji Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, ki se je v obdobju 1964–1993 imenoval Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih Ljubljana. Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, ki je predmetnik in učni načrt dobil leta 1969 in je z multiin interdisciplinarnim pristopom izvajal usposabljanje in izobraževanje slepih in slabovidnih otrok, nudil sistematično pomoč in svetovanje prek mobilne službe specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, tako imenovane tiflopedagoške službe, tudi tistim slepim in slabovidnim učencem, ki so se šolali v svojem lokalnem šolskem okolju, je bil v obravnavanem obdobju organiziran kot celodnevna osnovna šola. V sestavi je imel predšolski oddelek, osnovno šolo, osnovno šolo s prilagojenim programom, dom za oskrbo otrok in mobilno tiflopedagoško službo. V šolskem letu 1982/83 je tudi za severovzhodno Slovenijo ustanovil dislociran oddelek tiflopedagoške službe v Mariboru. Med obveznim izobraževanjem je usposabljal tudi slepe otroke z lažjimi ovirami v duševnem razvoju, slepi otroci z zmerno in težjo duševno oviranostjo pa so bili vključeni v organizacije za delovno usposabljanje. Zavod je učencem zagotavljal tudi celodnevno oskrbo in zdravstveno varstvo. Od leta 1972 je deloval v skladu z novim predmetnikom in učnim načrtom, ki je v drugi polovici osemdesetih let že klical po uskladitvi z veljavno zakonodajo, predmetnikom in učnim načrtom za osnovne šole. Ena od pomembnih nalog zavoda IRIS v obravnavanem obdobju je bilo tudi poklicno usmerjanje učencev,60 zato je pri organizaciji prakse in kasnejšem vključevanju v srednješolsko izobraževanje sodeloval s predstavniki 59 SI AS 2052, t. e. 67, Pregled finančnega ovrednotenja programa dela za leto 1983 (sintetika), 23. 60 SI AS 2061, t. e. 135, a. e. 135/VI/34, Poročilo o stanju in problematiki Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana 1980/81. 126 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 ABSTRACT “A PERSON WITH A DISABILITY ALWAYS HAS TO SHOW AND DO MORE…” LIVING WITH SENSORY IMPAIRMENT UNDER SOCIALISM: MEMORIES AND STORIES Based on disability studies and a historical perspective, the article focuses on the rare memories of people with sensory impairments about how they survived socialist schooling, long-term social welfare institutions, and what their employment opportunities were. Their testimonies are reflected within the framework of socialist social policy and social protection for people with disabilities. Historicising the situation of people with sensory disabilities in the socialist period is challenging because the available written sources between 1950 and 1991 were mostly authored by experts involved in developing the institutions at that time, while the perspectives of people living in these institutions and their relatives are almost nonexistent. The voices of those who were critical of the medical segregation model of education for people with sensory impairments are absent. In individual interviews, people recalled the opportunities they had in terms of schooling, life in institutions, the attitudes of the staff towards them, and the constraints they had experienced regarding employment. They also reflected on the changes that had taken place following the change of the political system after 1991. Keywords: testimonies, disability studies, difficult legacy, people with sensory impairments, socialism »Eni delčki pomoči so pač bili, ampak samo, če si šel točno po tisti poti. Če si hotel nekaj več, pa ni bilo.« Marino Kačič (osebni intervju, 2024) Uvod Socialistična oblast je v Jugoslaviji in Sloveniji, eni od njenih republik, kmalu po koncu vojne poskrbela za socialno zaščito otrok in odraslih z različnimi ovirami, kar je bilo razumljeno kot pomemben del družbene modernizacije na socialnem področju. Ker razumevanje oviranosti ni temeljilo na konceptu človekovih pravic, temveč na medicinsko-patoloških teorijah o značilnostih specifične diagnoze in na nekdanjih predstavah o »humanem« načinu skrbi za ovirane, so bili posamezniki z različnimi ovirami obravnavani kot skupina in zgolj glede na medicinsko oznako ovire, ki so jo dobili. Fenomenološke fleksibilnosti in razumevanja socialnih determinant zdravja 127 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... skorajda ni bilo. Posebno je bila izražena danes zares preživeta predpostavka, da je za tiste na vozičku, »slepe«, »gluhe«, »duševno nezadostno razvite« (in kar je še bilo nekdanjih oznak – defektne, imbecile, duševno prizadete itd.) najboljše, če se šolajo in živijo skupaj. Posledica je bila izrazita prostorska segregacija oviranih ljudi, značilnost celotnega socialističnega obdobja. Predvojne evgenične in medicinsko patološke predstave o posameznikih z ovirami kot o bolnih, šibkih, odvisnih, pa tudi manj inteligentnih, včasih celo problematičnih in nevarnih, predvsem ko je šlo za intelektualno ovirane in tiste z obremenjujočimi izkušnjami v otroštvu, so vplivale na povojno socialno zaščito in organizacijo segregiranega šolanja. Ljudi z enakimi »defekti« in »hibami« so nastanili skupaj, otroci s senzornimi ovirami pa so se šolali zunaj tokov običajnega življenja in največkrat stran od doma. Članek se osredotoča na redke spomine ljudi s senzornimi ovirami o tem, kako so preživeli socialistično šolanje, socialnovarstvene institucije in kakšne možnosti so imeli za zaposlovanje. Zanimalo me je, kakšen je bil splošni odnos večinske družbe do posameznika in posameznice s senzorno oviro med letoma 1950 in 1991. V individualnih pogovorih so se ljudje spominjali, kakšne možnosti so nekdaj sploh imeli, da so se šolali in zaposlili; kakšen je bil odnos zaposlenih v institucijah do njih in kakšne so bile omejitve, ki so jih doživljali; reflektirali pa so tudi spremembe, ki so se zgodile po spremembi političnega sistema leta 1991. Tisti, ki so postali senzorno ovirani kot odrasli, so pripovedovali o travmi izgube vida ali sluha. Travmatični dogodek, ki včasih povzroči trajno ali začasno pozabo, prekinitev in fragmentacijo spomina,1 se je pri nekaterih izražal kot natančno opisovanje daljnega detajla, nepozabni spomin: »na prvi pomladni dan oseminšestdesetega leta, ko sem imel nesrečo in ko mi je zdravnica na očesni, v tisti kabini, ko gledajo, povedala, Peter, ti pa ne boš nikol‘ več vidu«; moški, rojen leta 1950, brez ostanka vida). Zgodovinjenje in metoda Po dolgoletnem raziskovanju na področju študij hendikepa in aktivizmu za razvoj deinstitucionalizacije od leta 1987, terenskem raziskovanju in participatornem akcijskem raziskovanju2 sem za namene preučevanja izkušenj ljudi s senzornimi ovirami s poudarkom na izobraževanju in zaposlovanju uporabila metodo zbiranja pričevanj. V procesu zgodovinjenja sem se spraševala, kako »delamo« zgodovino; kaj je vključeno in kaj je izključeno iz procesa raziskovanja in kako so se spreminjale interpretacije preteklih dogodkov glede na lastno pozicionalnost. Susanne Maurer je predlagala, da 1 Cathy Caruth, Unclaimed Experience: Trauma, Narrative, and History (Baltimore, London: Johns Hopkins University Press, 1996), https://doi.org/10.1353/book.20656. 2 Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma (Ljubljana: Cf*, 2000). Darja Zaviršek, »Disabled Women Everyday Citizenship Rights in East Europe. Examples from Slovenia,« v: Jasmina Lukić, Joanna Regulska in Darja Zaviršek, ur., Women and Citizenship in Central and Eastern Europe (Aldershot: Ashgate, 2006), 62–87. Darja Zaviršek, »Time for Recognition: People with Disabilities Today,« Social Dialogue Magazine, št. 9 (2014): 4–11. Darja Zaviršek, »Delayed deinstitutionalisation in post-socialism,« European Journal of Social Work 20, št.6 (2017): 834–45, 10.1080/13691457.2017.1344623. 128 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 zgodovinjenje socialnih tematik razumemo kot memoriranje družbenih konfliktov in kot »odprt arhiv ali skladišče, ki hrani zelo različne, pa tudi protislovne in dvoumne odgovore na družbena vprašanja v času in prostoru«.3 Tudi zgodovinjenje položaja ljudi s senzornimi ovirami v obdobju socializma je neobhodno že tudi zgodovina konfliktov, saj jo pišejo različni akterji z različnih perspektiv in komajda tudi ljudje, ki so imeli sami izkušnjo senzorne ovire. Zato sem v ospredje postavila tiste (kritične) glasove pričevalcev in pričevalk, ki so bili v zboru dominirajočih glasov preglasovani. Želela sem omogočiti prostor različnim spominom, da postanejo del javnega spominjanja, kot poudarjajo teoretiki spomina. Maurer nas spomni, da je pisana zgodovina vedno tudi manifestacija avtoritete, tistega, ki jo piše, in tistega, za katerega je napisana, zato se sprašuje, kako bi bilo mogoče »reprezentirati zgodovino na manj avtoritaren način«.4 Konec koncev je interpretacija dogodkov in procesov vedno tudi »delanje« (»doing« ali »making«), torej proizvajanje zgodovine, saj tisti, ki jo piše, izbira, katere zgodbe bodo povedane in zapisane in katere bomo pustili, zavestno ali ne, pasti v pozabo. Izboru je prepuščena tudi kontekstualizacija dogodkov, torej širši družbeni kontekst. Izhajala sem iz prepričanja, da za ljudi s senzornimi ovirami življenje ni bilo »izjemno«, »redko« ali »nenavadno«, kot se je zdela (in se še vedno zdi) senzorna ovira ljudem brez ovir, temveč »običajno« in »vsakdanje«, zato je treba tudi zgodovinjenje tega področja umestiti v kontekst vsakdanjega življenja in običajnih praks. Zavedala sem se, da je zgodovinjenje neobhodno tudi selektivni in subjektivni proces, ki je pogosto odvisen od naključij, na primer do katerih pričevalcev in pričevalk sploh lahko pridemo, kdo se spominja in kaj je pripravljen razkriti. Zato pisanje zgodovine organizira spominjanje in pozabljanje na specifičen način, ki je subjektiven in objektiven obenem, oboje pa »dela«, proizvaja zgodovino. Če parafraziram Juliana Barnesa, gre za »hrumenje zgodovine«, sestavljene iz različnih delcev, polifonije glasov, večzvočja in nujnih analiz vsakokratnega vprašanja moči, ki je odprto za nove interpretacije in resnice. Izhajam iz želje, da bi hrumenje zgodovine preglasilo monozvočne linearne institucionalne zgodovine ustanov, v kateri ni odprtih vprašanj, ambivalenc in šepetanj. V pričujočem besedilu sem uporabljala različne primarne vire: lastne terenske zapise, vinjete in izjave ljudi, ki sem jih spraševala o tem, kakšne so bile možnosti šolanja in zaposlovanja za ljudi s senzornimi ovirami (osebni in telefonski pogovori, elektronska sporočila) in gradivo enajstih intervjujev (s sedmimi moškimi in štirimi ženskami), izmed katerih sta dve osebi ovirani na področju sluha, devet pa na področju vida. Opravila sem dva osebna intervjuja. Prvi je bil poglobljen biografski intervju z znanim strokovnjakom na področju rehabilitacijskih procesov ljudi z oviro vida, psihoterapevtom, socialnim delavcem in doktorjem znanosti z osebno izkušnjo ovire vida Marinom Kačičem (rojenim 1965). Krajši intervju sem opravila z Branetom 3 Susanne Maurer, »Social Work as memory of conflicts? Reflections on a historiographical figure of thought,« Critical and Radical Social Work 11, št. 3 (2023): 333, 10.1332/204986021X16699859837133. 4 Ibidem. 129 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... Butom (rojenim leta 1949), psihologom, nekdanjim direktorjem Centra za socialno delo Celje, večletnim predsednikom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in človekom s številnimi družbenimi funkcijami na področju ljudi z ovirami. Oba sta podala informirano privolitev v intervju in soglasje za objavo neanonimiziranih delov intervjuja. Devet intervjujev so z vodenim opomnikom, ki sem ga izdelala v letu 2024, na slučajnostnem vzorcu opravile dodiplomske študentke Fakultete za socialno delo in podiplomske študentke specialne pedagogike s Pedagoške fakultete, ki se jim zahvaljujem, da so mi dovolile objave nekaterih delcev. Branje intervjujev mi je pomagalo, da sem si ustvarila subtilnejši pogled na življenje ljudi s senzornimi ovirami v obdobju socializma. Vse intervjuvanke in intervjuvanci so podpisali informirano soglasje, intervjuji pa so povsem anonimizirani. Za interpretacijo sem uporabila tematsko analizo,5 ki sem jo deloma naslonila na utemeljeno teorijo kvalitativnega raziskovanja.6 Osebna pričevanja sem sistematično organizirala v tematike, vzorce in vsebine, ki so se pojavljale, jih združevala in izpostavila tiste, ki so pojasnjevale vsebine, ki so me zanimale.7 Včasih sem tematike interpretirala v luči nekdanje zakonodaje, pisnih virov in obstoječih raziskav. Omejeno število osebnih spominjanj, kot je za kvalitativno raziskovanje značilno, nima namena posploševati, temveč prikaže subjektivne izkušnje, s pomočjo katerih lahko šele zares razumemo, kako sta tedanja zakonodaja in sistem socialnega in invalidskega varstva učinkovala na vsakdanje življenje ljudi. Vsi intervjuvanci so imeli izkušnjo dolgotrajnega ali krajšega bivanja v zavodski obliki šolanja ali prekvalifikacije; umanjkala so pričevanja tistih, ki so se šolali v »posebnih šolah«, in tistih, ki so po izgubi vida ostali doma, najverjetneje prav najbolj marginaliziranih posameznikov in posameznic. Pričevalke in pričevalci so opisovali težke razmere, v katerih so živeli, a so o njih večinoma govorili z razumevanjem, privajenim samoomejevanjem in pogosto s sprijaznjenostjo s tedanjo situacijo. V državi, kjer je bilo mnogo ljudi vajenih živeti v skromnih ekonomskih razmerah in kjer so se številni počutili pasivizirane in nemočne pobuditi spremembe (»Pri nas vlada v zavesti posameznikov avtocenzura, tako da posamezniki ne prevzemajo več iniciative in si raje vedno znova govorijo: Saj ne bo nič, nima smisla.«),8 to ni bilo presenetljivo. Verjetno je bil eden od razlogov za takšno naravnanost tudi ta, da tisti, ki niso bili vključeni v zavodsko izobraževanje in usposabljanje, niso dobili nikakršnega izobraževanja in podpore, ali kot se je izrazil Marino Kačič: »Kdor je bil doma, je bilo še hujše. Doma ni bilo nič od niča.« Ker zgodovina prehaja v sedanjost in jo živimo tudi v sodobnosti, sem v besedilu nekajkrat opozorila na to kontinuiteto. 5 Pranee Liamputtong, Researching the Vulnerable: a Guide to Sensitive Research Methods (London: Sage, 2007), https://doi.org/10.4135/9781849209861. 6 Kathy Charmaz, Constructing Grounded Theory: A Practical Guide Through Qualitative Analysis (Thousand Oaks: Sage, 2006). 7 John W. Creswell, Qualitative Inquiry and Research Design (Thousand Oaks: Sage, 2007). 8 Martin Fišer, »Svoboda prepričanja,« Mladina, april 1987, 29. 130 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Ljudje z ovirami v obdobju jugoslovanskega socializma: kratek zgodovinski oris Če so bile modernizacija, industrializacija in urbanizacija, zadnja povezana z deagrarizacijo in zaposlovanjem kmetov v industriji in tovarnah,9 temeljni družbeni koncepti razvoja v gospodarstvu, je bil za področje razvoja socialnega varstva in ljudi z ovirami ključen nastanek velikih institucij, pretežno v ruralnih okoljih. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je tako prišlo, če uporabim sintagmo Michela Foucaulta, do »zlate dobe« odpiranja socialnovarstvenih institucij po Sloveniji.10 Poleg same diagnoze je bil pomemben tudi izvor oviranosti. Za »invalidne borce« je bilo zelo dobro poskrbljeno in ni bilo redko, da so dobili tudi zaposlitev, ki si jo danes težko zamislimo. Na Višji šoli za socialne delavce je Ivan Jenko, ki je med vojno ostal brez roke, denimo postal direktor.11 Tudi tisti, ki so postali ovirani zaradi nesreče na delovnem mestu (»delovni invalidi«), so se pogosto prekvalificirali na novo delovno mesto. V dokumentu Sedmega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije12 je bilo leta 1958 zapisano: Zveza vojaških vojnih invalidov šteje več kot 310.000 članov. Zveza ima blizu 2800 osnovnih organizacij ter si prizadeva za reševanje socialno-zdravstvenih problemov svojih članov, pomaga organom ljudske oblasti pri reševanju invalidskih vprašanj, kakor so rehabilitacija in zaposlovanje vojaških vojnih invalidov, njihovo okrevanje in zdravljenje ter izdelovanje ortopedskih pripomočkov. Štipendiranje je vojaškim vojnim invalidom pripomoglo, da so si pridobili potrebne kvalifikacije, omogočilo pa je tudi šolanje otrok padlih borcev in umrlih vojaških vojnih invalidov. Ker je socialistična oblast velik poudarek namenjala splošnemu in obveznemu šolanju, je bilo tudi otrokom, rojenim s senzornimi ovirami, zagotovljeno šolanje v paralelnem sistemu (zavodsko šolanje in šolanje v »posebnih šolah«). Za tiste, ki so postali senzorno ovirani kasneje, ko so bili starejši, sta bila organizirana »usposabljanje« in »prekvalifikacija«, s poudarkom na spretnostih gibanja po prostoru, uporabi bele palice, učenju brajice in pisanju na pisalni stroj. Za ljudi z oviro sluha je obstajala »oralna metoda«, »odgledovanje z ustnic« in kasneje tudi znakovni jezik.13 9 Marta Rendla, »Kam ploveš standard?« Življenjska raven in socializem (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018), 23. 10 Michel Foucault, Power/Knowledge: Selected interviews & other writings 1972–1977 (ur. Colin Gordon) (New York: Pantheon Books, 1980). Michel Foucault, »Two Lectures,« v: Nicholas B. Dirks, Geoff Eley in Sherry B. Ortner, ur., Culture/Power/History. A Reader in Contemporary Social Theory (Princeton, NJ: Princeton University Press, 1994). Darja Zaviršek, Skrb kot nasilje (Ljubljana: Založba cf*, 2018). Darja Zaviršek, »The remembrance void of survivors of long-stay institutions during socialism,« v: Hemma Mayrhofer et al., ur., Kinder und Jugendliche mit Behinderungen in der Wiener Psychiatrie von 1945 bis 1989, zv. 8 (Wien: LIT, 2017), 603–13. 11 Darja Zaviršek, »‘Ti jih boš naučila nekaj, ostalo bo naredil socializem!‘ Zgodovina socialnega dela med letoma 1945 in 1961,« v: Darja Zaviršek, ur., »Z diplomo mi je bilo lažje delat!« (Ljubljana: FSD, 2005), 7–54. Darja Zaviršek, »Engendering social work education under state socialism in Yugoslavia,« British Journal of Social Work 38, št. 4 (junij 2008): 734–50. 12 Zveza komunistov Jugoslavije, Kongres, Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1958), 123. 13 Omeniti velja, da je bil Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika sprejet šele leta 2002. – »Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ),« Uradni list RS, št. 96/02, 2002. 131 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... Odnos politike in zaposlenih v tedanjih socialnovarstvenih institucijah in posebnih šolah je bil do ljudi z ovirami praviloma pokroviteljski in osredotočen na senzorno oviro kot medicinsko-patološki problem. Ljudje so bili »invalidi« (invalidus, lat. = šibek, nemočen) in »ubogi«, kar je gojilo tradicijo pomilovanja in sramu.14 Razen tega, da je socialistična oblast izpričevala pomembnost zaposlovanja,15 o vsakdanjih izkušnjah ljudi s senzorno oviro v paralelnem izobraževanju, o njihovi prostorski in socialni segregaciji ni znanega veliko. A zapisi in raziskave, ki so bile opravljene po letu 2000, dajejo slutiti, da se odnos do ljudi z ovirami po letu 1991 še najmanj eno desetletje ni spremenil. Nekaj zapisov je opozorilo na krut odnos do ljudi z oviro sluha, ki so jim ponekod v izobraževalnem procesu tudi po letu 1991 prepovedovali uporabo znakovnega jezika in jih v primeru njegove uporabe celo kaznovali.16 Tudi posebno poročilo zagovornika načela enakosti je opozorilo, da zaposleni v šolah za mlade z oviro sluha pogosto ne znajo znakovnega jezika.17 Zato ni nenavadno, da so o izkušnjah otrok in odraslih s senzornimi ovirami tudi po letu 1991 pripovedovali formalni in neformalni skrbniki, svojci in zaposleni v zavodih. Zgodbe so bile največkrat zgodbe o »uspehih« institucij in o »dosežkih« določenih posameznikov. Odnos socialističnih oblasti do hendikepa je bil ambivalenten. Na formalni ravni je država poskrbela za šolanje, institucionalno varstvo ljudi z ovirami in za zaposlovanje na specifičnih področjih za tiste, ki so imeli manjši obseg potreb. Toda celoten sistem je bil konstruiran segregacijsko, saj so bili ljudje potisnjeni v paralelni sistem šolanja, vse od Ustave LRS leta 1947, ki je omenjala »varstvo invalidov«, do uvedbe Zakona o usmerjanju leta 200018 (in v praksi večinoma še naprej). Poleg specifičnih zaposlitvenih možnosti, ki jih omenjam kasneje, je večinoma obstajal segregirani sistem zaposlovanja (znan pod imeni »učne delavnice«, »invalidske delavnice«, »delavnice pod posebnimi pogoji«, ki so se kasneje preimenovale v varstveno-delovne centre, ki ostajajo še danes, in obstoječa invalidska podjetja). Predlog zakona, ki naj bi urejal, da se »otroci s posebnimi potrebami«, kot so jih začeli poimenovati (prej defektni, duševno prizadeti, invalidni otroci, otroci s hibami), vpisujejo v običajne šole, je bil izdan leta 1995.19 V prvem osnutku so oblikovalci zakona opozorili, da gre za smernice drugih zahodnih držav, ki jih je pobudil tudi UNESCO. Določili so, naj v razredu ne bosta več kot eden do dva otroka s posebnimi potrebami in da je »integracija sodobna oblika izobraževanja otrok s posebnimi potrebami«. Omenjali so »individualno delo z otrokom.« Nekateri so menili, da so bile ideje integracije tudi tedaj, ko je bil Zakon 14 Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. 15 Albina Trpin-Bergant, »Problematika slepih telefonistov na delovnem mestu« (diplomska naloga, Višja šola za socialne delavce, Ljubljana, 1980). 16 Petra Rezar, ur., Zbornik prispevkov konference »Gluhi v Ljubljani nekoč in danes,« 16. 10. 2014 (Ljubljana: Društvo učiteljev gluhih Slovenije, 2014). Marjetka Kulovec, »Slovenski znakovni jezik skozi čas,« Šolska kronika 32, št. 3 (2023): 328–40. 17 Zagovornik načela enakosti Republike Slovenije, Položaj gluhih v izobraževalnem sistemu. Posebno poročilo (2021), https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2022/08/Polozaj-gluhih-v-izobrazevalnem-sistemu-posebnoporocilo.pdf. 18 »Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1),« Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF, 90/12, 41/17 – ZOPOPP in 200/20 – ZOOMTVI (2011). 19 »Predlog Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami–EPA 1066–prva obravnava (1995),« Poročevalec 13/3. 132 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 o usmerjanju sprejet, spodbujene bolj od »zunaj«, predvsem od tujih odločevalcev v Evropski uniji (pridruževalni proces Slovenije evropski zvezi do leta 2004), in da ni šlo zares za večinsko indigene razmisleke o koristi »integracije/inkluzije«.20 Danes temu lahko z gotovostjo pritrdimo ob opazovanju mukotrpnega uvajanja sprememb in celo nasprotovanjem »inkluziji«. Ni naključje, da vse do danes ni bilo razvitih kvantitativnih in kvalitativnih indikatorjev ocenjevanja »integracije« otrok in mladih v običajno šolanje in zaposlovanje pa tudi ne neodvisnega telesa, ki bi to raziskovanje izvajal, kar je v nasprotju s Konvencijo Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami (33. člen, 2. točka),21 ki jo je Slovenija podpisala leta 2008. Najslabše se je godilo ljudem z intelektualnimi ovirami in tistim, ki so bili označeni kot »delovno nesposobni«, saj so bili, če zanje doma niso skrbeli svojci, nameščeni v socialnovarstvene institucije za otroke in odrasle (med drugim v Dornavo, Dobrno, Ig-Drago, Radovljico, Črno na Koroškem, Hrastovec, Trate, Dutovlje itd.).22 Večini je bila odvzeta poslovna sposobnost, zdeli so se nezmožni samopresoje, samostojnega življenja in samodeterminacije. V teh institucijah za otroke in mlade je potekal tudi izobraževalni program, katerega namen ni bil neodvisno življenje (angl. independent living) zunaj zavodskih okvirov, temveč predvsem učenje rutinskih opravil, institucionalna pedagogizacija in nadzor.23 Institucionalizacijo ljudi z ovirami v obdobju socializma, ki je bila pomemben del socialne politike, je treba razumeti tudi v luči tedanje politike enakopravnosti spolov. Plačana zaposlitev je bila pogoj za pridobitev drugih socialnih in zdravstvenih pravic. Država je hotela poskrbeti za zaposlovanje vseh, žensk in moških v urbanih in ruralnih, odmaknjenih področjih. Veliki zavodi so bili priročen način zagotavljanja zaposlovanja in zdi se, da so socialnovarstvene institucije v mnogočem nadomeščale industrijske obrate v ruralnih predelih današnje države. V njih so delale predvsem ženske, bilo pa je tudi veliko priložnosti za »moška dela«. Socialnovarstveni zavodi potemtakem niso poskrbeli le za ljudi z ovirami, ki niso mogli skrbeti sami zase in niso mogli delati, so bili večkrat odvisni od alkohola in so zato izgubili zaposlitev ali pa bili travmatizirani zaradi preživetih dogodkov in so se sami brez podpore težko znašli, temveč tudi za to, da so se odprla nova delovna mesta za ženske, ki bi sicer ostajale doma in včasih tudi same skrbele za ovirane svojce. Zavode, v katerih je živelo več sto ljudi, so vodili kot industrijske obrate (urnik, izmene za delavce). Tovrstni socialnovarstveni zavodi so 20 Oba pojma pišem v navednicah, saj sta utemeljena na normativni predpostavki, da obstaja družba »enakih«, med katere naj bi »druge«, ki so nekje zunaj te monolitne družbe, šele vključili in integrirali. Več o kritiki teh normativnih konceptov gl. Dušan Rutar, ur., Inkluzija in inkluzivnost. Model nudenja pomoči učiteljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke (2010), https://cpi.si/wp-content/uploads/2020/08/Inkluzija_in_ inkluzivnost-1.pdf. Giorgio Agamben, Homo Sacer. Suverena oblast in golo življenje (Ljubljana: Študentska založba, 2004). Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. 21 Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Povzetek dela Varuha človekovih pravic za leto 2023 (maj 2024), 10, https://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/LP_2023/Povzetek_dela_VCP_RS_za_leto_2023.pdf. 22 Darja Zaviršek, »Anthropology, Social Work and Disability Studies: Researching Diversity in Eastern Europe,« v: Magnus Treiber, Nicolas Griessmeier in Christian Heider, ur., Ethnologie und Soziale Arbeit. Fremde Disziplinen, gemeinsame Fragen? (Opladen, Berlin, Toronto: Budrich UniPress Ltd., 2015), 107–32. 23 Ibid. Gašper Krstulović, »Razvoj institucij na področju izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami v Sloveniji od njihove ustanovitve do danes,« Socialno delo 62, št. 2-3 (2023): 179–90. 133 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... skrbeli za hendikepirane »od zibelke do groba« ne glede na posameznikove specifične potrebe in sposobnosti. Pokroviteljstvo, nadzor in skrb za materialno preživetje so bile njihove osrednje značilnosti. Hendikepirana oseba ni bila niti subjekt pravic niti človek z življenjskim potekom.24 Sedaj, ko se je od žensk pričakovalo delo v okviru plačane zaposlitve in je javni diskurz ženske konstruiral kot »matere« in »delavke«, so bile socialnovarstvene institucije tudi neobhodno potrebne, saj ženske niso več mogle (ali pa tudi hotele) skrbeti za ostarele svojce in tiste z dolgotrajnimi ovirami doma. Ekonomske razmere so bile za mnoge družine težke in je bila zaposlitev žensk tudi zato nujna.25 Na človeka z ovirami so ljudje po večini gledali kot na tistega, ki naj bo zadovoljen s tem, kar mu nameni država kot »veliki oče«. Institucionalizacija na področju socialnega varstva za ljudi z velikim obsegom potreb in brez ekonomske in socialne podpore svojcev je bila sprejeta kot del družbene modernizacije in biooblasti, možnosti za druge oblike podpore v skupnosti pa ni bilo. Tudi socialnovarstveni zavodi za ljudi s senzornimi ovirami, zbirališča otrok in včasih odraslih iz vse Slovenije, so utrjevali nevidnost senzorno oviranih, možnost ohranjanja stikov z lokalnim okoljem pa je bila mnogim povsem onemogočena. Srečanja s svojci so bila redka, saj ti pogosto niso imeli finančnih možnosti, da bi otroke, mlade in kasneje odrasle redno obiskovali. Še več, socialna delavka Mara Bevčič je omenjala, da so otroke z oviro na področju sluha, ki so živeli zunaj Ljubljane, iz njihovih družin namestili v rejniške družine, da so lahko obiskovali vrtec in individualne slušne vaje v nekdanjem Centru za rehabilitacijo sluha in govora v glavnem mestu.26 Marino Kačič je opisal: To je bilo povsod tako, da se razumemo, ni bila posebnost. Bilo je povsod enako. To je bil svet, kakor da si zase. Prideš tja in kot da nimaš več kaj delat z zunanjim svetom. Tako da tam osebje ni bilo nič posebnega, niso bili slabi, tako je funkcioniral tisti svet. Vsak po svoje je bil človeški, bili so pripravljeni pomagat, ampak v okvirjih, kakor se je takrat delalo. Nestrinjanja med starši otrok, ki so želeli, da njihov mladostnik obiskuje gimnazijo in srednjo šolo v običajnem okolju, in strokovnim osebjem, ki je vztrajalo, da otrok nadaljuje šolanje v poklicnem izobraževanju, so se v najboljšem primeru končala tako, da je strokovno osebje vso odgovornost za uspeh šolanja naprtilo staršem: »Komisija se je odločila za sprejem, s pogojem, da vso odgovornost nosi moja mamica. Tu sem opazila, da je bilo precej hudo, da je mamica vložila vse napore in prevzela vso odgovornost nase – kakšna beda!« (pismo Romane, dijakinje drugega letnika Gimnazije Šentvid).27 Med letoma 1945 in 1991 ter vse do danes sta obstajali v nekdanji republiki Sloveniji in kasneje v samostojni državi Sloveniji za ljudi z ovirami na področju vida dve instituciji (Ljubljana, Škofja Loka), za tiste na področju sluha pa tri (Ljubljana, 24 Zaviršek, Skrb kot nasilje. 25 Zaviršek, »Ti jih boš naučila nekaj.« Zaviršek, »Engendering social work education.« Zaviršek, Skrb kot nasilje. 26 Mara Bevčič, »Integracija slušno prizadetih otrok v osnovne šole« (diplomska naloga, Višja šola za socialne delavce, 1981), 38. 27 Ibid., 19. 134 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Portorož, Maribor). Te naj bi zagotovile potrebe šolajočih otrok in odraslih s senzornimi ovirami, ki so bili iz vseh koncev Slovenije nameščeni v zavodske oblike bivanja, predšolske vzgoje, šolanja, usposabljanja, prekvalifikacije in rehabilitacije. V zavodu za slepe v Ljubljani se je šolanje začelo v zgodnjih petdesetih letih 20. stoletja. Z leti so institucije dograjevali in modernizirali, redko je prišlo tudi do pridobitve povsem novih zgradb na novih lokacijah (za osebe na področju ovire sluha). Otroci s senzornimi ovirami so obiskovali tudi »posebne šole«. Osebna pričevanja: izkušnje zavodskega bivanja in šolanja v obdobju socializma v Sloveniji V obdobju socialistične Jugoslavije in tudi še kasneje je bilo v Sloveniji šolanje za otroke in mlade s senzornimi ovirami mogoče le v specializiranih zavodih in v »posebnih šolah« (z nižjim izobrazbenim standardom in nižjimi pričakovanji, ki so jih do otrok gojili zaposlenih) in ne v običajnem okolju, torej v šolah, kjer se je šolala večinska populacija. Šele v šestdesetih letih se je na področju ljudi z ovirami vida uvedlo »poklicno usposabljanje«, šola za telefoniste (usposabljanje je trajalo osemnajst mesecev) in dveletna poklicna šola za delo v proizvodnji (kovinska, mizarska in montažna smer); v sedemdesetih letih so uvedli triletno poklicno šolo za telefoniste- -administratorje (Center za rehabilitacijo slepih v Škofji Loki). Sredi devetdesetih let je nastala petletna srednja šola za ekonomsko-komercialne tehnike (do leta 2004, ko so srednjo šolo preselili v ljubljanski zavod, leta 2016 preimenovan v Center IRIS). V Sloveniji je bilo v začetku osnovnošolsko šolanje otrok s senzornimi ovirami mogoče le v Ljubljani. Po dosedanjem raziskovanju sklepam, da so poleg strokovnega šolanja za ljudi z oviro na področju vida v Škofji Loki v Jugoslaviji od šestdesetih let prejšnjega stoletja delovale še tri podobne strokovne šole; v Zagrebu (Birotehnična šola za slepe in slabovidne), Beogradu (Medicinska šola za fizioterapevtske tehnike) in v Zemunu (Zavod za strokovno usposabljanje slepe in slabovidne mladine). Od sredine sedemdesetih let 20. stoletja so se nekateri mladi s hujšo oviro vida po opravljenem zavodskem šolanju izjemoma vpisovali v običajne in ne specializirane srednje šole (za »slepe in slabovidne«) in še v osemdesetih letih, kot je pokazal prej omenjeni primer Romane, so zaposleni na srednjih šolah temu nasprotovali. Tudi po letu 1991 je bilo šolanje v običajnih šolah izjema in ne pravilo: Še leta 2000 je bilo večinsko mnenje, naj gre fant v vrtec in nato v šolo v zavod za slepe in slabovidne. Izključno lastnemu angažmaju se lahko zahvalimo, da smo s strani Mestne občine Ljubljana (MOL) pridobili možnost, da so nam začeli plačevati spremljevalko od vrtca naprej in je fant ves čas hodil v običajno osnovno šolo. V srednji šoli je bil na privatni gimnaziji ERUDIO. (pogovor z ugledno raziskovalko, 2025) Zdi se, da politični odločevalci in strokovnjaki s področja »invalidskega varstva« niso gojili ambivalenc do institucionalizacije otrok in mladih, nasprotno, socialne 135 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... delavke, ki so največkrat urejale dokumentacijo človeka pred namestitvijo v institucijo, so nemalokrat spodbujale svojce, naj otroka dajo v zavod ali šolski internat, saj se je zdela njegova prednost ta, da omogoča različne storitve na enem mestu (šolanje, učenje vsakdanjih spretnosti in rutin, fizioterapijo, logopedijo ali govorno terapijo, druženje z vrstniki z »enakimi hibami«).28 Enako je bilo na področju »posebnih šol«. V nasprotnem primeru bi otrok ostal doma; v običajno šolo ni smel ali pa tudi mogel, saj te niso bile niti prostorsko niti konceptualno – s strani politike in zaposlenih – pripravljene sprejeti učencev z ovirami. Tudi v Ljubljani, ko je v začetku sedemdesetih let obstajala pomožna šola za gluhonemo mladino (en razred z manjšim številom učencev) na običajni Osnovni šoli Mirana Jarca, je šlo za segregirano obliko izobraževanja.29 Vsi otroci z oviro so se šolali v enem razredu. Pričevanja izkazujejo, da je strokovno osebje otrokom, mladim in odraslim, ki so prišli na šolanje in usposabljanje, sicer pomagalo, a ne na način individualizirane podpore posamezniku, temveč po načelu zagotovitve tistih prilagoditev, ki so jih vnaprej določile institucije: »V mojem času je prevladovalo mnenje, da zaradi sluha ne morem poseči po raznih poklicih. V zavodu so imeli na voljo kovinarstvo, mizarstvo, pleskarstvo, šiviljstvo, elektromehaniko, kuharstvo, knjigovezništvo, avtoličarstvo. Za ostale poklice nismo bili primerni.« (moški, rojen v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, z oviro na področju sluha) Posameznice in posamezniki se niso mogli šolati glede na svoj interes ali talent, temveč zgolj znotraj tistih poklicev, ki so bili v izobraževalnih ustanovah predpisani vnaprej. V zavodu za slepe v Ljubljani so se pred drugo svetovno vojno in tudi določeno obdobje po njej usposabljali za pletarje in izdelovalce ščetk, od šestdesetih let naprej pa za telefoniste in kasneje še za kovinarje;30 v zavodu za gluhe so imeli na voljo kovinarstvo, mizarstvo, pleskarstvo, šiviljstvo, elektromehaniko, kuharstvo, knjigovezništvo in avtoličarstvo. Otroci in mladi so v zavodih najpogosteje naredili osnovno šolo, poklicno ali srednješolsko poklicno izobraževanje; če pa so ovirani postali kot starejši, so prišli v zavod za slepe v Škofjo Loko na »prekvalifikacijo«. Poglejmo si spominjanje treh ljudi z oviro vida, rojenih med letoma 1938 in 1950, na življenje v obeh institucijah za ovirane na področju vida: Za šolanje pa sploh ni bilo druge opcije za slepe, tam smo se šolali in tam smo tudi živeli. Ni bilo opcije, da bi živeli doma. V Zavodu sem živela osem let – eno leto pripravljalni razred, štiri leta osnovne šole in tri leta nižje gimnazije. Potem sem šla pa nazaj domov in sem bila dve leti doma, ker nisem dobila službe. (gospa s senzorno oviro, ki je imela najprej 10 odstotkov vida, potem pa je ostala brez vida) Jaz sem v Center slepih in slabovidnih prišla v šolo za telefoniste, na prekvalifikacijo. Tukaj sem bila eno leto. […] Takrat sem še dobro videla, še vse sem delala. Vsa gospodinjska opravila sem počela in tudi delala sem na vrtu. (gospa je v zavod prišla leta 1957, ko ji je bilo 31 let) 28 Zaviršek, Skrb kot nasilje. 29 Bevčič, »Integracija slušno prizadetih otrok,« 17. 30 Center IRIS – Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana, pridobljeno 10. 1. 2025, http://center-iris.si. 142 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Ko sem leta 1990 začel študirat, je bilo treba nekje stanovat. Socialna delavka pokliče referat Študentskega doma v Ljubljani. Vse super, ni problema, vse urejeno. Zglasiti sem se moral še pri psihologinji, ki je delala na referatu. V študentskih domovih v Rožni dolini sta bili zagotovljeni dve stavbi, ki naj bi bili prilagojeni za ljudi z ovirami. In tja lahko grem, soba me je že čakala. Na nek način je bila pozitivna diskriminacija, si imel prostor zagarantiran. Ampak jaz spet, takšen, kot sem, v tem nisem videl prednosti, zdaj bi se moral vsak dan voziti iz Rožne doline na Šaranovičevo, kjer je bila šola za socialne delavce, čeprav je bil zraven, trideset metrov stran od šole, študentski dom. To se mi je takrat zdelo idealno. Nisem imel spremljevalca, nič, nič, in neroden sem bil. Moj ključni argument je bil, da sem tam blizu, da bi mi bilo lažje, preprosto, dosegljivo zame. Ampak, ‚to pa ne, tega pa ne moreš‘, niso se strinjali. Najprej je bil argument, da ta dom ni prilagojen, ko pa nisem in nisem odnehal, je psihologinja rekla, češ da bodo lahko imeli pomisleke in dvome in težave ostali študentje. In ko sem še vztrajal, je rekla: ‚Jaz vam tega ne morem odobriti. Pejte vprašat …‘ Ali je bila ravnateljica ali direktorica, ne vem, ‚če ona dovoli, kar se mene tiče, potem lahko‘. Potem je šla vprašat socialna delavka iz zavoda Škofja Loka, kjer sem še bival; ona se je trudila, iskala je poti in tam, kjer poti ni bilo, je vztrajala. Potem se je zavzela zame Mirjana, ki je v Škofji Loki vodila rehabilitacijo, in ko sta jima zagotovili, da sem samostojen, so rekli: ‚Okej, ampak če podpišete, da če se kdo pritoži, ga pridete drugi dan iskat.‘ […] Takrat nisem razumel, ampak potem za nazaj razumem; tiste poti, ki so bile utrjene, tam smo bili preskrbljeni, takoj ko pa želiš kaj individualnega, se pojavi problem. Da pa bi kdo prevzel odgovornost in naredil kaj, kar ni točno po črti zakona, to pa ne! Bila je na nek način integracija, ampak ni bila integracija. Giorgio Agamben38 je pokazal, da politike izključevanja delujejo tako, da določene ljudi sicer »vključijo« v običajno življenje, a na način, da jih obenem že tudi izključijo, kot se je pokazalo v primeru odziva zaposlenih v študentskem domu. Ljudem z ovirami je bil namenjen točno določen prostor, ki so ga lahko zasedli, a ne katerikoli prostor, pač pa tisti, ki je bil »invalidom« predpisan vnaprej in ki bi Marina Kačiča, če ne bi vztrajal pri svoji odločitvi, ponovno potisnil na rob in ga izključil. Utrjene poti zaposlovanja Čeprav so nekatere pričevalke in pričevalci poudarjali, da je bila raven znanja, pridobljena med zavodskim šolanjem, nižja kot v običajnih šolah, pa je bilo, kot sem omenila na začetku, za tiste posameznike s senzornimi ovirami, ki so šolanje končali – ljudje z oviro na področju vida so praviloma postali telefonisti – poskrbljeno, da so dobili zaposlitev. Moški z oviro na področju sluha je povedal: »V socializmu je bilo dobro to, da smo imeli prednost na področju zaposlovanja. Ne glede na sluh sem lahko zelo hitro dobil zaposlitev. Niso se ozirali na mojo hibo.« (moški, 62 let) Leta 1970 je tudi Zakon o zaposlovanju slepih invalidnih oseb39 v 1. členu določal, da so »delovne in druge organizacije dolžne na izpraznjena in novo odprta delovna mesta telefonistov v prvi vrsti 38 Agamben, Homo Sacer. 39 »Zakon o zaposlovanju slepih invalidnih oseb,« Uradni list SRS, 12/1970 (1970). 143 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... zaposlovati slepe invalidne osebe, ki so usposobljene za delovna mesta, če izpolnjujejo tudi vse ostale splošne pogoje za delo iz prvega odstavka 20. člena temeljnega zakona o delovnih razmerjih«.40 Nadalje je zakon v 2. členu določal: »Če se na izpraznjeno ali na novo odprto delovno mesto telefonista v delovni in drugi organizaciji na objavo ne priglasi nobena usposobljena slepa invalidna oseba, lahko organizacija sprejme na delo drugega delavca.«41 To je pomenilo, da so imeli telefonisti z oviro na področju vida, če so imeli poklicno izobrazbo, zagotovljeno prednost pred neoviranimi posamezniki. Tudi Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb SRS iz leta 1976 je v 14. členu namreč določal, da so podjetja in zasebni delodajalci »dolžni zagotavljati možnosti za zaposlitev invalidnih oseb«.42 Še več, 17. člen je narekoval: »Nezaposlena invalidna oseba ima prednost pri zaposlitvi na prostem delovnem mestu, za katero se je prijavilo več oseb, če njene strokovne in druge sposobnosti ustrezajo zahtevam prostega delovnega mesta.«43 Kljub temu zaposlitve ni bilo enostavno najti. Včasih so ljudem pomagala občinska društva slepih in slabovidnih, včasih so ljudje morali poznati »pravega« človeka, včasih je pomagal moralni pritisk: Težko sem dobila službo. Hoteli so me nekam v Maribor poslat, v eno »fabrko«. Na občini je delal en slep, ki si je želel iti delat v tovarno Saturnus v Mostah. Ampak oni ga niso hoteli sprejeti. Moj oče, ki je bil velik garač in zelo odločen človek, sicer ni bil v nobeni partijski organizaciji, pa je kar naprej neka priznanja dobival, ker je vodil delavnico za vzdrževanje vagonov v Zalogu. Ko je izvedel, da Jožeta nočejo vzet v Saturnus, je šel on na Slovenske sindikate, vsa priznanja, ki jih je dobil, je vzel s sabo in je rekel, če zato dobiva priznanja, da sindikati ne poskrbijo, da bi slepe ljudi podjetja sprejela, potem jih ne rabi. V enem tednu sem imela jaz službo, Jože pa tudi. Bil je neverjeten, odločen človek, moj oče. (gospa, rojena leta 1944, brez ostanka vida) Zdi se, da so se v glavnem mestu države možnosti za šolanje senzorno oviranih pojavile prej, saj so v Beogradu poklicno šolo za telefoniste imeli že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Sloveniji še ni bilo, in kasneje tudi poklicno izobraževanje za maserje. To je bil razlog, da so nekateri odhajali na izobraževanje v Beograd: Predsednica Zveze slepih Maribor je očetu predlagala, da bi me dal v šolo v Beograd, ker takrat tu še ni bilo šole za telefoniste. Je rekla, nič ni treba plačat, samo za obleči morate poskrbeti. Oče pa, saj veste, prej je bil bolj strog režim, je rekel, da me ne bo oblačil. In tako nisem šla nikamor. Ampak doma smo imeli hišo in ene dve njivici. In za tisti dve njivici smo morali celo leto hodit do sosednjega kmeta pomagat, saj nam je ta kmet zoral in napravil to, kar je treba z njivo. To je bilo težko delo. Potem mi je mama, ko sem bila malo večja, dala otroke za čuvati, ampak sem bila še sama skoraj otrok. Tako da sem tako jokala, in otrok nisem rabila več čuvat. Potem se je začelo sezonsko delo. Delala sem v pekarni, delala sem v mlekarni, na cesti, delala sem v Zlatorogu Maribor, ki je tovarna mila. Tako da sem to delala, potem je oče začel delati v Gramozni jami in rekel, da bom morala zdaj tu pomagat. Vsak dan sem morala 150 samokolnic peska pripravit. To je bilo zelo fizično 40 Ibid. 41 Ibid. 42 »Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb SRS,« Uradni list SRS, št. 18/76 (1976). 43 Ibid. 144 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 delo. Ampak to ni bilo zadosti. Ko sem domov prišla, sem morala še krave pomolsti ter skuhati za ostale. (gospa, rojena leta 1936, brez ostanka vida) Zapis nas spomni na to, da je bilo življenje za nekatere ljudi v povojnem obdobju zelo težko in da so morale tudi osebe s senzorno oviro opravljati fizična dela, da je družina ekonomsko preživela. Nekateri otroci iz Slovenije so morali potovati daleč od doma, da so se v Beogradu izučili za maserje: Leta 1974, ko sem končal osnovno šolo, sem imel možnost nadaljevati na gimnaziji v Mariboru ali na Srednji medicinski šoli v Beogradu, smer maser. Ker za gimnazijo nisem imel ustreznih pogojev v domačem okolju, pa želel sem oditi čim dlje od doma, sem se odločil za Beograd. Še 15 let nisem imel. To je bila zame ena velika življenjska šola. Pedagoški pristop je bil povsem drugačen od tistega v Ljubljani. Bil sem vržen v vodo, splavaj! V Ljubljani sta bila šola in internat povezana s hodnikom. V Beogradu pa je med šolo in internatom bilo sedem tramvajskih postaj. Nihče nas ni spremljal. Morali smo se sami organizirati znotraj razreda. Čisto drugačen občutek je, ko prideš iz na nek način omejenega okolja v popolno svobodo. No, potem sem leta 1978 končal srednjo šolo in se istega leta tudi zaposlil. Kot maser sem delal v kopališču vse do upokojitve leta 2010. Čeprav sem se izobraževal za medicinskega maserja, nisem imel sreče, da bi delal v zdravstvu, zato sem se potem zaposlil v športno-rekreacijskem centru. Moram reči, da sem zelo hitro navezal pristne stike s sodelavci, zato potem nisem imel niti želje iti drugam. (moški, rojen leta 1959, brez ostankov vida) Zgodbe ljudi s senzornimi ovirami, ki so se spominjali mladosti in preteklosti, so bile pogosto težke. Ena od sogovornic je nekdanji odnos širše družbe do ljudi s senzornimi ovirami označila kot »zelo čuden, zato, ker so bili prej slepi v glavnem doma«. Ljudje so jih na cesti spraševali, kaj se jim je zgodilo, bili so čudesa in nakaze obenem, kar je bila v marsičem posledica njihove nevidnosti. Drugi sogovornik je dejal, da mu tisti, ki ga niso poznali, niso bili naklonjeni »oziroma so se [ga] izogibali, kar je bilo obojestransko; predvsem strah, nekateri pa so [ga] imeli za manjvrednega«. Šele v devetdesetih letih se je vidnost ljudi z ovirami nekoliko povečala, pojavile so se prve nevladne organizacije hendikepiranih aktivistov, ki so se začeli zavzemati za deinstitucionalizacijo in pravico do neodvisnega življenja z asistenco.44 Zaključne misli Čeprav so ljudje z ovirami živeli na družbenem robu (»saj telefonist ni šel na kakšne obiske oz. hišne zabave«), je vladajoči diskurz deloval tako, da so ljudje omejene pravice vzeli v zakup in mnogi skoraj z nostalgijo zrli na svojo mladost in življenje v obdobju socializma. Mnogi pa so se spominjali travmatičnih dogodkov in omejitev. Njihovi spomini dokazujejo, da gre za obremenjeno zgodovinsko dediščino, ki ni zgolj stvar preteklosti, temveč se zajeda v sedanjost in ostaja njen bistveni del. 44 Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Zaviršek, Skrb kot nasilje. 145 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... Zato je zahtevna vprašanja o odnosih do ljudi z ovirami v preteklosti tudi težko obravnavati, saj so pogosto mešanica »zgodovine« in današnje še delujoče prakse. Neustrezne so tudi pogoste linearne poenostavitve, češ da je šlo ljudem z ovirami nekdaj slabo, danes pa se je vse spremenilo na boljše. Ko človek postane oviran in s tem odvisen od skrbstvenega dela drugih ljudi, se še danes nemalokrat zgodi, da v očeh drugih postane tudi manj inteligenten, nedoleten, bolj podoben otroku in brez politične subjektivitete.45 Odločanje o običajnih rečeh, kje bo živel, kdaj bo šel spat in kaj bo jedel, naenkrat postane problem. O vsakdanjih rečeh ljudje ne morejo več sprejemati raznolikih odločitev, ne morejo izbirati in biti del običajnega življenja. Posamezniki se pogosto podrejajo institucionalnim rutinam, birokratskim praksam in družinskim pričakovanjem. Bolj ko je nekdo odvisen, manj postaja pomemben, še več, manj je vreden. Čeprav so ljudje z ovirami del enovitega sveta, so hkrati iz njega že tudi izključeni, prav z metodami »inkluzij«. Vključujoče izključevanje poteka s pomočjo »skrbi zanje«, tiste, namenjene samo njim, kot so bila kafkovska vrata namenjena prav onemu, ki skoznje ni smel, ni mogel vstopiti, dokler se niso povsem zaprla. V Sloveniji v letu 2025 nimamo indikatorjev, ki bi dokazovali, kako uspešen je proces »vključevanja« (»integracije«, »inkluzije«) ljudi s senzornimi ovirami, kot ga utemeljuje Konvencija Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami; ta na več mestih uporablja sintagmo »full inclusion«.46 Prav tako ni ustreznih znanstveno utemeljenih raziskav, ki bi z numeričnimi in doživljajskimi evidencami dokazovale, da je prišlo do resničnih sprememb. Viri in literatura Literatura • Agamben, Giorgio.Homo Sacer: Suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba, 2004. • Bevčič, Mara. »Integracija slušno prizadetih otrok v osnovne šole.« Diplomska naloga, Višja šola za socialne delavce, 1981. • Caruth, Cathy.Unclaimed Experience: Trauma, Narrative, and History. Baltimore, London: Johns Hopkins University Press, 1996.https://doi.org/10.1353/book.20656. • Center IRIS – Center za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne Ljubljana. Pridobljeno 10. 10. 2025.http://center-iris.si. • Center slepih in slabovidnih Škofja Loka. Pridobljeno 26. 5. 2024. https://www.css-sl.si/. • Charmaz, Kathy. Constructing Grounded Theory: A Practical Guide Through Qualitative Analysis. Thousand Oaks: Sage, 2006. 45 Spomnimo se le na to, da je še do leta 2019 v Sloveniji obstajal zakon o podaljšanih starševskih pravicah, ki je odraslega z oviro postavljal v pravnoformalni status otroka pod petnajstim letom starosti vse do smrti staršev. Ljudje z intelektualnimi ovirami pa so šele leta 2024 dobili volilno pravico (okoli 4000 ljudi). 46 Ker je, kot poudarjajo neodvisni strokovnjaki, zagovornik načela enakosti in Odbor Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami, »Konvencija o pravicah invalidov« v slovenščino prevedena s številnimi napakami, podajam povezavo na angleški izvirnik: Convention on the Rights of the Persons with Disabilities and Optional Protocol, https://www. un.org/disabilities/documents/convention/convoptprot-e.pdf. 146 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 • Convention on the Rights of Persons with Disabilities and Optional Protocol. Pridobljeno 18. 1. 2025. https://www.un.org/disabilities/documents/convention/convoptprot-e.pdf. • Creswell, John W. Qualitative Inquiry and Research Design. Thousand Oaks: Sage, 2007. • Davy, Laura. »Philosophical Inclusive Design: Intellectual Disability and the Limits of Individual Autonomy in Moral and Political Theory.« Hypatia 30, št. 1 (2015): 132–48. https://doi. org/10.1111/hypa.12119. • Fišer, Martin. »Svoboda prepričanja.«Mladina, april 1987. • Foucault, Michel. »Two Lectures.« V: Nicholas B. Dirks, Geoff Eley in Sherry B. Ortner, ur. Culture/Power/History. A Reader in Contemporary Social Theory. Princeton, NJ: Princeton University Press, 1994. • Foucault, Michel.Power/Knowledge: Selected Interviews & Other Writings 1972-1977. Ur. Colin Gordon. New York: Pantheon Books, 1980. • Krstulović, Gašper. »Razvoj institucij na področju izobraževanja za otroke s posebnimi potrebami v Sloveniji od njihove ustanovitve do danes.« Socialno delo62, št. 2–3 (2023): 179–90. • Kulovec, Marjetka. »Slovenski znakovni jezik skozi čas.«Šolska kronika32, št. 3 (2023): 328–40. • Liamputtong, Pranee. Researching the Vulnerable: a Guide to Sensitive Research Methods. London: Sage, 2007. https://doi.org/10.4135/9781849209861. • Mackenzie, Catriona in Natalie Stoljar, ur. Relational Autonomy: Feminist Perspectives on Autonomy, Agency, and the Social Self. New York, Oxford: Oxford University Press, 2000. • Maurer, Susanne. »Social Work as memory of conflicts? Reflections on a historiographical figure of thought.« Critical and Radical Social Work, 11, št. 3 (2023): 332-46. 10.1332/204986021X16 699859837133. • Modic, Katrin, Elena Pečarič in Domen Retelj.Osebna asistenca: Priročnik za razumevanje neodvisnega življenja. Ljubljana: YHD, 2021. • Poročevalec13/3, 1995. »Predlog Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami–EPA 1066–prva obravnava.« • Rendla, Marta. »Kam ploveš standard?« Življenjska raven in socializem. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. • Rezar, Petra, ur.Zbornik prispevkov konference »Gluhi v Ljubljani nekoč in danes,« 16. 10. 2014. Ljubljana: Društvo učiteljev gluhih Slovenije, 2014. • Rutar, Dušan, ur.Inkluzija in inkluzivnost. Model nudenja pomoči učiteljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke. 2010.https://cpi.si/wp-content/uploads/2020/08/ Inkluzija_in_inkluzivnost-1.pdf. • Shakespeare, Tom, ur.The Disability Reader: Social Science Perspective. London: Cassell, 1998. • Stefánsdóttir, Guðrún, Kristína Björnsdóttir in Ástríður Stefánsdóttir. »Autonomy and People with Intellectual Disabilities Who Require More Intensive Support.« Scandinavian Journal of Disability Research 20, št.1 (2018): 162–71. https://doi.org/10.16993/sjdr.21. • Trpin-Bergant, Albina. »Problematika slepih telefonistov na delovnem mestu.« Diplomska naloga, Višja šola za socialne delavce, Ljubljana, 1980. • Varuh človekovih pravic Republike Slovenije.Povzetek dela Varuha človekovih pravic za leto 2023. Maj 2024. https://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/pdf/lp/LP_2023/Povzetek_dela_ VCP_RS_za_leto_2023.pdf. • Zagovornik načela enakosti Republike Slovenije.Položaj gluhih v izobraževalnem sistemu. Posebno poročilo. 2021. https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2022/08/Polozaj-gluhih-v-izobrazevalnem-sistemu-posebno-porocilo.pdf. • Zaviršek, Darja. »‘Ti jih boš naučila nekaj, ostalo bo naredil socializem!‘ Zgodovina socialnega dela med leti 1945 in 1961.« V:Darja Zaviršek, ur. »Z diplomo mi je bilo lažje delat!«, 7–54. Ljubljana: FSD, 2005. • Zaviršek, Darja. »Anthropology, Social Work and Disability Studies: Researching Diversity in Eastern Europe.« V:Magnus Treiber, Nicolas Griessmeier in Christian Heider, ur. Ethnologie und 147 Darja Zaviršek: »Človek s hendikepom mora vedno nekaj več pokazati, več narediti...« ... Soziale Arbeit. Fremde Disziplinen, gemeinsame Fragen?, 107–32. Opladen, Berlin, Toronto: Budrich UniPress Ltd., 2015. • Zaviršek, Darja. »Delayed deinstitutionalisation in post-socialism.« European Journal of Social Work20, št.6 (17. julij 2017): 834–45. 10.1080/13691457.2017.1344623. • Zaviršek, Darja. »Disabled Women Everyday Citizenship Rights in East Europe. Examples from Slovenia.« V:Jasmina Lukić, Joanna Regulska in Darja Zaviršek, ur. Women and Citizenship in Central and Eastern Europe, 62–87. Aldershot: Ashgate, 2006. • Zaviršek, Darja. »Engendering social work education under state socialism in Yugoslavia.«British Journal of Social Work 38, št. 4 (junij 2008): 734–50. • Zaviršek, Darja. »The remembrance void of survivors of long-stay institutions during socialism.« V: Hemma Mayrhofer, Gudrun Wolfgruber, Katja Geiger, Walter Hammerschick in Veronika Reidinger, ur. Kinder und Jugendliche mit Behinderungen in der Wiener Psychiatrie von 1945 bis 1989, zv. 8, 603–13. Wien: LIT, 2017. • Zaviršek, Darja. »Time for Recognition: People with Disabilities Today.« Social Dialogue Magazine, št. 9 (2014): 4–11. • Zaviršek, Darja.Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba cf*, 2000. • Zaviršek, Darja.Skrb kot nasilje. Ljubljana: Založba cf*, 2018. • Zveza komunistov Jugoslavije, Kongres. Sedmi kongres Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1958. Tiskani viri • Uradni list RS, št. 54/2000. 2000. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2000-01-2496/zakon-o-usmerjanju-otrok-s-posebnimi-potrebami-zuopp. • Uradni list RS, št. 96/02. 2002.https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO1713. • Uradni list RS, št. 58/11, 40/12 – ZUJF, 90/12, 41/17 – ZOPOPP in 200/20 – ZOOMTVI. 2011.https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5896. Darja Zaviršek “A PERSON WITH A DISABILITY ALWAYS HAS TO SHOW AND DO MORE…” LIVING WITH SENSORY IMPAIRMENT UNDER SOCIALISM: MEMORIES AND STORIES SUMMARY Based on disability studies and a historical perspective, the article focuses on the rare memories of people with sensory impairments about how they survived socialist schooling, long-term social welfare institutions, and what their employment opportunities were. Their testimonies are reflected within the framework of socialist social policy and social protection for people with disabilities. I was interested in the general attitudes towards people with sensory impairments in Slovenia and Yugoslavia 148 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 between 1950 and 1991, i.e., during the socialist period. In individual interviews, people recalled the opportunities they had had in the past, the attitudes of the staff in institutions towards them, and the limitations they had experienced. They also reflected on the changes that had taken place following the change of the political system after 1991. Although people with disabilities lived on the margins of society, the dominant discourse made people accept their limited rights. Thus, many respondents recalled their youth and life under socialism almost nostalgically, while many recalled traumatic events and restrictions. However, their memories prove that this is a burdened historical legacy that is not merely a thing of the past but is embedded in the present and remains an essential part of it. This makes today’s questions about attitudes towards people with disabilities in the past challenging to address, as they are often a mixture of history and current practice. 149 Ivana Žebec Šilj, Mislav Stjepan Žebec: The Role of the Vocational Counselling Centre ... 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.1.08 * PhD, Ivo Pilar Institute of Social Sciences, Marulićev trg 19, 10000 Zagreb, [email protected]; ORCID: 0000-0001-5041-9537 ** PhD, Institute for Anthropological Research, Gajeva 32, 10000 Zagreb, [email protected]; ORCID: 0000-0001-5641-6628 *** The research was funded by the University of Zagreb’s grant for dedicated institutional financing of scientific and artistic activities of the University of Zagreb in 2018, as part of the project “Historical development of applied psychology in Croatia during the first half of the 20th century - The work of the Vocational counselling Centre/Department from 1931 to 1948.” **** The article is based on a paper presented at the first international conference of the project J6-50189 Systems of Care and Education for Children with Sensory Disabilities in the First and Second Yugoslav State, funded by the Slovenian Research and Innovation Agency (ARIS). Ivana Žebec Šilj,* Mislav Stjepan Žebec** The Role of the Vocational Counselling Centre/Department/ Office in Laying the Foundations for Working with Children and Youth with Disabilities in Zagreb after World War II: a Historical and Psychological Perspective *** IZVLEČEK VLOGA CENTRA/ODDELKA/URADA ZA POKLICNO SVETOVANJE PRI POSTAVLJANJU TEMELJEV DELA Z INVALIDNIMI OTROKI IN MLADOSTNIKI V ZAGREBU PO 2. SVETOVNI VOJNI: ZGODOVINSKA IN PSIHOLOŠKA PERSPEKTIVA**** Center/Oddelek/Urad za poklicno svetovanje je začel delovati leta 1932 kot psihološko-medicinski odziv na gospodarske potrebe tistega časa: pomanjkanje kvalificirane delovne sile v medvojnem obdobju na Hrvaškem in odsotnost ustanove za izobraževalno 150 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 in poklicno usmerjanje mladih. To je bila prva ustanova na Hrvaškem (in širše), katere strokovno svetovalno delo je temeljilo na zdravstvenem in psihološkem ocenjevanju. Svoje poslanstvo je opravljala zelo predano. Center/Urad je že od začetka delovanja ocenjeval in izobraževalno/poklicno usmerjal invalidne otroke in mladostnike. Delo s to populacijo se je še okrepilo od sredine leta 1945 do leta 1948, ko je Center/Urad prenehal delovati. Pri delu Centra/Urada z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami se je socialna občutljivost za to populacijo kazala v sistematičnem ocenjevanju in s tem povezanem svetovanju, razvoju populaciji prilagojenih psihodiagnostičnih orodij ter sodelovanju z ustreznimi zdravstvenimi in izobraževalnimi ustanovami. S psihološkega, strokovnega in akademskega vidika je Center/Urad upošteval svetovne standarde na tem področju (svetovanje na podlagi širokih kognitivnih in specifičnih psihomotoričnih sposobnosti). Psihologi Centra/Urada so prevajali in prilagajali sodobna psihodiagnostična orodja ter ustvarjali svoja, vključno s tistimi za invalidne otroke in mladostnike. Pri predstavitvi psihološkega dela dejavnosti Centra/Urada, namenjenih invalidnim otrokom in mladostnikom (rezultati za približno 200 invalidnih otrok in mladostnikov), je bil uporabljen fond HR-DAZG-239 Državnega arhiva v Zagrebu. S strokovnim znanjem, trdno akademsko osnovo in organizacijskimi zmogljivostmi je delo Centra/Urada predstavljalo začetek strokovne oskrbe invalidnih otrok in mladostnikov na Hrvaškem z vidika družbenih ved. Ključne besede: poklicno svetovanje, hrvaška socialna zgodovina, otroci in mladostniki, invalidnost, psihološki testi ABSTRACT The Vocational Counselling Centre/Department/Office started operating in 1932 as a psychological-medical reaction to the economic needs of the time: the lack of qualified labour in interwar Croatia and an institution for youth educational and vocational guidance. It was the first institution in Croatia (and beyond) that based professional advice on health and psychological assessments and performed its mission with unprecedented dedication. From the very beginning of its work, the Centre/Office conducted assessments and educational/vocational guidance of children and youth with disabilities (CYD). However, the work with this population intensified from the middle of 1945 and lasted until the Centre/Office stopped operating in 1948. In the Centre/Office’s dealings with CYD, the social sensitivity for this population manifested itself in systematic assessments and related counselling and the development of population-adapted psychodiagnostic instruments in cooperation with the relevant health and educational institutions. From the psychological, professional, and academic viewpoint, the Centre/Office followed the world standards in the discipline (counselling based on broad cognitive and specific psychomotor abilities). The Centre/Office’s psychologists translated and adapted the contemporaneous psychodiagnostic instruments and created their own, including those for CYD. The HR-DAZG-239 fonds of the State Archives in Zagreb was used to present the psychological part of the Centre/Office’s work 151 Ivana Žebec Šilj, Mislav Stjepan Žebec: The Role of the Vocational Counselling Centre ... with CYD (containing findings regarding approximately 200 CYD). With its expertise, strong academic foundations, and organisational capacities, the work of the Centre/Office represented the beginning of professional care for children and youth with disabilities in Croatia from the perspective of social sciences. Keywords: vocational counselling, Croatian social history, children and youth, disabilities, psychological tests The Vocational Counselling Centre from its Foundation until the End of World War II For 17 years (from 1931 to 1948), the Vocational Counselling Centre was the first such institution where, based on the medical examination and psychological survey, children and youth were counselled on their vocation. The fact that it was founded in 1931, during severe economic depression, was not a coincidence, as J. H. Bentley stated in his work on vocational guidance that “the discovery of youth was one of the byproducts of depression”.1 However, even before the Vocational Counselling Centre was established, various counselling centres had existed in Zagreb, mainly in the domain of medicine and public health, such as public health centres, medical posts/stations, various clinics, etc., where medical staff would provide advisory services to its users. Through social welfare, public health services, and counselling centres, society protected and monitored the specific population group that was considered especially fragile or in need of monitoring. This primarily included children, youth, women, and other marginalised members of society. The synchronisation of social care, public health, and the medical and educational work of Zagreb’s pre-war society during the 1930s was evident as various and, by today’s standards, notably distinct public spheres discovered their common interest.2 As mentioned above, the Zagreb Vocational Counselling Centre reflected the needs of the time when it was founded. The depression underscored the problems of the Croatian interwar economy, including the lack of skilled workers. Therefore, the Centre responded to the need to ensure the economic development of the Croatian region, especially through trades and crafts as activities, which, in the predominantly 1 Jerome H. Bentley, “Vocational Guidance of Youth,” The Annals of the American Academy of Political and Social Science 194, No. 1 (1937): 34. 2 Željko Dugac, Protiv bolesti i neznanja (Zagreb: Srednja Europa, 2005). Ivana Žebec Šilj and Željko Dugac, “Pravi čovjek na pravom mjestu – socio-ekonomska struktura ispitanika Stanice za savjetovanje pri izboru zvanja,” in Vlatka Vukelić and Mijo Beljo, eds., Povijesni razvoj primijenjene psihologije u Hrvatskoj tijekom prve polovice XX. stoljeća: Stanica za savjetovanje pri izboru zvanja u Zagrebu (1931. – 1948.) (Zagreb: Fakultet hrvatskih studija Sveučilišta u Zagrebu, 2020), 81, 82. 254 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 smo denimo po poklicni liniji odlično poznali vsaj 150-letna intelektualna, vseljudska in posebej kulturna prizadevanja slovenskega naroda za svoj obstoj, razvoj in tudi politično samostojnost. Zaradi pripadanja isti skupni državi s Slovenci v Sloveniji se ti Slovenci, v nasprotju z drugimi, tradicionalnimi zamejci in izseljenci, do leta 1991 niso počutili kot izseljenci, samo v druge dele države s(m)o se preselili. Zato so v strokovnem diskurzu ustrezno naslovljeni v sklopu »notranjih migracij«.15 Tako so bili večinoma pojmovani tudi v Sloveniji.16 Gre torej za tisti del slovenskega naroda, ki se je ob razpadu SFRJ znašel zunaj nove slovenske države in ostal na območju njenega preostalega dela. Teh Slovencev naj bi bilo okrog 100.000, seveda v BiH znatno manj.17 Tisti, oziroma njihovi potomci, ki so v BiH ostali, so se v znatnem številu medsebojno organizirali. Nastala so združenja za samopomoč in slovenska kulturna društva v Sarajevu, Zenici, Kaknju, Travniku, Vitezu, Tuzli in Banjaluki. Že leta 1992 je bila ustanovljena Zveza Slovencev Bosne in Hercegovine v Sarajevu, ki pa je zlasti zaradi vojnih dogajanj tedaj in potem praktično tudi kasneje delovala na ravni glavnega mesta Federacije BiH, medtem ko je leta 1995 nastala še Zveza Slovencev Republike Srbske v Banjaluki. V omenjenih društvih in kasneje še drugih so začeli prirejati tečaje slovenskega jezika za otroke ali odrasle, organizirali so različne družabne in športne sekcije, ustanavljali mešane pevske zbore, knjižnice in gojili tesne stike z različnimi institucijami slovenske države, ki jih je tudi vsestransko podpirala. Med slovenskimi združenji v BiH, kjer so imela sicer vsa velik pomen za tamkajšnje Slovence, je treba v času barbarskega obleganja glavnega mesta BiH (1992–1995) posebej izpostaviti sarajevsko kulturno društvo Cankar, ki je tedaj ves čas kljubovalo agresorskemu obstreljevanju z okoliškega hribovja in opazno soustvarjalo tudi širše znano skupnostno družbeno vzdušje in visokokakovostne kulturne manifestacije.18 Postavlja se vprašanje, ali ima družbeni fenomen celotnega slovenskega etnosa kakšno zvezo s Pučnikovo proklamacijo in kakšna naj bi ta bila. Poglejmo na hitro dve stoletji nazaj. Slovenski izobraženci so spisali in od zgodovinskega leta 1848 kolektivno zagovarjali politično narodnostni program Zedinjene Slovenije, kar je bil tudi njihov temeljni politični ideal, kasneje skupaj z vse bolj in bolj množičnim slovenskim narodnostnim gibanjem še več kot celo naslednje stoletje (slovenske čitalnice, tabori, zlasti od začetka 20. stoletja tudi že več slovenskih političnih strank, slovenski narodnoosvobodilni boj 1941–1945).19 Po drugi svetovni vojni je bila vzpostavljena nova zahodna meja dotakratne Kraljevine Jugoslavije in s tem Slovenije, v okviru FLRJ pa se je bistveno proti zahodu premaknila tudi slovenska etnična meja z vrnitvijo/ 15 Prim. npr. Marina Lukšič Hacin, Mirjam Milharčič Hladnik, Aleksej Kalc in Janja Žitnik Serafin, Socialna, gospodarska in kulturna zgodovina slovenskega izseljenstva 1870–1945 (Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, 2018). 16 Civilnodružbena ustanova, kot je Slovenska izseljenska matica, Slovencev v bivši skupni državi zunaj Slovenije ni obravnavala kot izseljencev. To so tudi zanjo postali šele z letom 1991. 17 Kržišnik-Bukić, »O Slovencih na območju Jugoslavije.« 18 O njegovem delovanju največ izvemo iz na splošno visokokakovostne revije Zora Cankarjeva, ki je začela izhajati leta 1993 in se s kakimi zamiki obdržala še v 21. stoletju. 19 Da, če za tak mejnik pogojno štejemo obdobje od srede petdesetih let 20. stoletja, ko je z Londonskim memorandumom (1954) dejansko zakoličena zahodna geopolitična meja FLRJ (in s tem LR Slovenije), kar je še formalno potrjeno z Osimskimi sporazumi leta 1978. 255 Vera Kržišnik-Bukić: Slovenci v Bosni in Hercegovini, bosansko-hercegovski etnosi ... priključitvijo Primorske (brez Trsta) slovenskemu etničnemu ozemlju, čeprav je po letu 1954 znaten ozemeljski del (s približno 100.000 Slovenci) še naprej ostal v Republiki Italiji. S tem pridobljenim ozemljem je Slovenija zaobsegla dotlej, poleg geografskega, največji slovenski etnični prostor v svoji zgodovini. In ta prostor je ostal nespremenjen do osamosvojitve RS in tudi po njej leta 1991. V 45-letnem obdobju FLRJ/SFRJ je torej Slovenija kot ljudska/socialistična republika slovenskega naroda, ob vseh zastojih in odklonih, lastnih dejanski politično nedemokratični strukturi družbe, postajala vse samostojnejša in hkrati še dodatno najrazvitejša federalna enota. Zato marsikomu pred osamosvojitvijo Slovenije ni bilo najbolj razumljivo, da bo zunaj načrtovane nove samostojne slovenske države ostalo 100.000 Slovencev, ki so že več generacij živeli v preostalih delih dotedanje skupne države.20 Prvič v novejši slovenski narodni zgodovini je šlo za tako narodnostno redukcijo, ki je ni bilo mogoče pripisati komu drugemu zunaj slovenske države. Bosansko-hercegovski etnosi v Sloveniji Stanje poznavanja preteklosti bosansko-hercegovskih etnosov v Republiki Sloveniji je veliko skromnejše. Dosedanje raziskave so nesistematične, bolj sporadične. Odgovor na vprašanje, zakaj je temu tako, je za raziskovalce skoraj enako kompleksen in težaven, kot to velja za proučevanje družbenih odnosov med etnijami v sami Bosni in Hercegovini v njeni novejši zgodovini, od zlasti 19. stoletja dalje. Zadnja tri desetletja je Bosna in Hercegovina zelo poseben tip države. Ni ne republika, kot so druge nove države na pogorišču Jugoslavije, in ni kraljevina, kar je v srednjem veku Bosna tudi že bila. Je država pod patronatom – praktično in formalno – t.i. mednarodne skupnosti in v tem še najbolj podobna svoji predhodnici v habsburškem obdobju. Ko govorimo o posameznikih na tleh današnje Slovenije, je bila najbolj znana zgodovinska osebnost po izvoru iz Bosne Katarina Kotromanić, članica najožje srednjeveške bosanske kraljeve družine Kotromanićev, v času, ko je imela tam pretežen verski vpliv crkva bosanska.21 Z vidika pričujoče obravnave pa je v ospredju večetnična in večverska družbena struktura dežele, v 19. stoletju izoblikovane kot Bosna in Hercegovina. V zadnjem skoraj stoletju in pol je verska determinanta usodno zaznamovala smeri razvoja celotne tamkajšnje družbe. Na treh nespornih dominantnih opredelitvah, muslimanski, pravoslavni in katoliški, so se nekje v drugi polovici 19. stoletja začele odločno pojavljati in postopoma, a razmeroma naglo vse bolj in bolj utrjevati za krščansko prebivalstvo BiH nove, vsebinsko etnične/narodnostne oznake narodov iz geopolitičnega sosedstva. Za pravoslavne prebivalce ime Srbi, za katoliške Hrvati. V začetku 20. stoletja je za tisti čas narodni buditelj Safvet-beg Bašagić v Pesmi 20 Kržišnik-Bukić, »O Slovencih na območju Jugoslavije.« 21 Rojena je bila leta 1336 v Vranduku, se poročila v plemiško družino celjskih grofov, postala močna grofica Katarina Celjska in umrla leta 1396 v Celju. 256 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 Bošnjaku zapisal znani stih »od Trebinja do Brodskijeh vrata, nije bilo Srba ni Hrvata«.22 Sicer so se etnična imena Srbi in Hrvati v BiH uporabljala že prej, a so v miselnosti in vsakodnevni govorni komunikaciji preprostih ljudi med seboj ter v pojmovanju Drugih (etnosov) prevladovala verska poimenovanja. Med Hrvate se je sčasoma vključilo tudi nemalo etničnih Slovencev in drugih katolikov, za časa avstro-ogrske vladavine priseljenih v BiH. Verska skupnost muslimanov se etnično poimensko še dolgo ni spremenila. Zase in v širšem okolju so ostali muslimani, med NOB tudi že Muslimani, kot narod pa so bili sicer formalnopravno potrjeni v šestdesetih letih 20. stoletja, dokler se niso pred njegovim koncem uradno samopreimenovali v Bošnjake.23 Po tem uvodu lažje razumemo družbeno situacijo bosansko-hercegovskih etnosov v Sloveniji v 20. stoletju do razpada jugoslovanske države. Če je torej Slovence v Bosni in Hercegovini mogoče raziskovalno spremljati kot enotno etnično entiteto, v primeru bosansko-hercegovskih priseljencev v Sloveniji ni tako in je raziskovanje že zato zahtevnejše. Še tolikanj večja ovira je seveda tičala v razlikovalnih ali nerazlikovalnih prvinah med priseljenimi bosansko-hercegovskimi Hrvati in Hrvati iz Hrvaške oziroma bosansko-hercegovskimi Srbi in Srbi iz Srbije. Kljub verskim razlikam in njim pripisovanim ter vse bolj tudi sprejemanim etničnim pripadnostim je ljudstvo še naprej živelo na uhojenih dobrososedskih poteh širšega skupnostnega družbenega življenja, dokler to v obdobju druge svetovne vojne ni bilo radikalno narušeno.24 Vendar so se verska delitev in tradicionalna poimenovanja – pravoslavci, muslimani, katoliki – v bosansko- -hercegovski družbi zadrževala, posebej v ruralnih okoljih, še dolgo po vojni. Redke resne aktivnosti za ozaveščanje na temelju pripadanja skupni zgodovinski državni entiteti BiH s simbolnim poimenovanjem bosanska nacija niso bile uspešne.25 Tak razvoj družbe je vplival tudi na družbeno strukturni kontekst priseljencev iz BiH v Slovenijo. Med svetovnima vojnama je bil ta vpliv pretežno še versko utemeljen in obarvan, po vojni pa že narodnostno. Proces radikalne etnicizacije v BiH, ki se je odvijal v letih pred razpadom Jugoslavije, je po treh etničnih linijah priseljenih odseval tudi v Slovenijo. Neuspešnost bosanskega nacionaliziranja v BiH26 in posledično priseljenih iz BiH ni imela enako negativnega odziva med njimi samimi v Sloveniji. Tu so bili vsi poimenovani in v glavnem obravnavani kot Bosanci. In morda je tak odnos tudi delno ublažil 22 Safvet beg Bašagić, "Pjesma Bošnjaku," Bošnjak, 2. 7. 1891. Med vojno v BiH (1992–1995) so to pesem nacionalistično zlorabili Muslimani, v smislu, da naj jih ne bo (Srbov in Hrvatov) niti v prihodnje (»Od Zenice do Kupreških vrata neće biti Srba ni Hrvata«). 23 Več npr. Vera Kržišnik-Bukić, Bosanska identiteta med preteklostjo in prihodnostjo (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 1996); bosanski prevod pripravil Josip Osti, Bosanski identitet između prošlosti i budućnosti (Sarajevo: Bosanska knjiga, 1997); druga bosanska izdaja Fakulteta za politične vede: Sarajevo, 2022. Predgovor je napisal Senadin Lavić. 24 O vsem tem je v BiH seveda spisana obsežna historiografska literatura, vendar bi njeno že samo taksativno navajanje presegalo vsebinski okvir tega prispevka. 25 Prvi tak poskus je izvajal madžarski zgodovinar in politik Benjamin Kallay kot avstro-ogrski upravnik okupirane Bosne in Hercegovine konec 19. stoletja, med zadnjimi sem s strokovno utemeljitvijo »bosanske nacije« poskušala vplivati tudi sama konec 20. stoletja. – Več Vera Kržišnik-Bukić, »Historijske i historiografske kontroverze i dileme nacionalnog nominiranja u Bosni i Hercegovini,« Prilozi, št. 32 (2003): 297–313. 26 O zagatah južnoslovanskega pojmovanja in poimenovanja termina narod v: Vera Kržišnik-Bukić, »Terminološke dileme ob vsebinski aplikaciji atributov narodni in nacionalni v povezavi s sintagmo slovenska identiteta,« Anthropos, št. 3-4 (2007): 205–21. 257 Vera Kržišnik-Bukić: Slovenci v Bosni in Hercegovini, bosansko-hercegovski etnosi ... njihove eventualne napetosti v Sloveniji ob in po razkroju Jugoslavije. Za slovensko pojmovanje etničnosti je bilo gotovo bližje in preprosteje, da priseljene z območja BiH po deželi njihovega izvora imenuje za Bosance, med katere so bili všteti tudi Hercegovci, kot da bi jih obravnavali ločevalno po nekem ožjem etničnem ključu, na primer kot Bosanske Srbe ali kot Bosanske Hrvate, ki so se oboji že sami prištevali k Hrvatom ali Srbom. Še posebej pa so bili v dojemanju Slovencev Bosanci vsi, ki so bili sami bosansko-hercegovski muslimani/Muslimani, ne glede na to, ali je šlo za vernike ali ateiste. Ker je bilo v povojnem obdobju splošno znano, da največ priseljencev v Slovenijo iz skupne države prihaja prav iz BiH, je v vsakdanjem govoru med Slovenci marsikdaj za vse prevladovalo ime Bosanci kot pravzaprav skupno ime za pripadnike vseh drugih narodov Jugoslavije v Sloveniji. Odlično antropološko in sociološko študijo smo bralci doživeli s knjigo Bosanci: a kuda idu Slovenci nedjeljom?.27 Kot raziskovalka medetničnih odnosov v Sloveniji pa sem si zapomnila pripombo Slovenca, ki se je ob neki priložnosti razjezil z naslednjimi besedami: »Preklet Bosanc, pejt že enkrat u svojo Makedonijo!«28 Pričujoči prispevek nima ambicij izvirnega raziskovanja obravnavanih etnosov. Nekaj malega okvirne že objavljene faktografije in svojih raziskovalnih spoznanj predstavljam v nadaljevanju po naslednjih področjih, ki se običajno nanašajo na obravnavanje in opisovanje manjšinskih populacij: družbeni kontekst vzrokov migracij (1), številčnost (2), kulturno-etnološka dejstva (3). (1) Med osnovne indikacije selitev pripadnikov obravnavanih etničnih populacij, ne vštevši raznolikih individualnih življenjskih primerov, spadata dve glavni skupini determinant: ena je bežanje z domačega ozemlja pred vojaško agresijo za golo preživetje, drugo opredeljujejo razlogi ekonomskega izvora, v ljudskem izročilu znani pod krilatico »s trebuhom za kruhom«. V prvem sklopu determinant gre kronološko za pravoslavne in grkokatoliške begunce, ki bežijo pred osvajalnim zmagovitim prodiranjem islamskih Turkov ter se množično pomikajo z Balkana, tudi z območja kasnejše Bosne in Hercegovine. Nastanjujejo se v Beli krajini, kjer delno že tako in tako prebivajo jezikovno hrvaški prebivalci, kajti območje Bele krajine je do 12. stoletja spadalo pod posvetno oblast hrvaških fevdalcev in cerkveno oblast zagrebške škofije.29 Za te priseljence od 15., 16. stoletja dalje se je v novejši strokovni literaturi uveljavilo ime Srbi, Srbi v Sloveniji.30 V zgodovini je poleg prve, begunske, prav tako običajna druga skupina determinant, ki pa je ekonomsko narave. Stroka jo obravnava še z vidika polprisile ali prisile oziroma v smislu psevdoprostovoljnih migracij.31 Bolj 27 Silva Mežnarić, Bosanci: a kuda idu Slovenci nedeljom (Ljubljana: Krt, 1986). 28 Gre za zgovorno pripombo, ki ni bila, mutatis mutandis, niti tako redka, ko je šlo kje in kdaj, še v obdobju skupne države in npr. težav z nezaposlenostjo v sami Sloveniji, za delovno mesto oziroma službo. 29 Podrobneje Dušan Kos, Bela krajina v poznem srednjem veku: separat (Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1987), 5–9. 30 Srbi v Sloveniji, broširano (Ljubljana, 1991). O njih so pisali mnogi slovenski zgodovinarji in etnologi, med novejšimi: Marko Zajc, »Dobri, pogumni, zli: Podoba žumberških uskokov na Kranjskem v drugi polovici 19. stoletja,« Razprave in gradiva, št. 42 (2003): 222–37. Miran Komac, Romana Bešter, Felicita Medved, Mojca Medvešek, Janez Pirc, Petra Roter in Natalija Vrečer, Srbi v Beli krajini (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2014). 31 Damir Josipovič, »Psevdoprostovoljne migracije. Primer sistema notranjih migracij v nekdanji Jugoslaviji,« Ars et humanitas, št. 2 (2013): 71–85, https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XAO73LYX. 258 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 1/2025 množične migrantske valove te vrste selitev je mogoče spremljati šele v 20. stoletju, posebej v njegovi drugi polovici. Tedaj in do razpada Jugoslavije Bosna in Hercegovina postane tista jugoslovanska republika, iz katere prihaja in se preseljuje v Slovenijo v razmerju do drugih republiških območij največ pripadnikov vseh treh bosansko-hercegovskih etnosov, bodisi po samostojni izbiri bodisi ob dejanskem ali tudi formalnem vabilu na delo v Slovenijo. To preseljevanje iz Bosne in Hercegovine je bilo že obširno raziskovano še v času skupne države, še večjo raziskovalno pozornost pa je doživelo, zahvaljujoč dobri dostopnosti virov, v že samostojni Sloveniji.32 (2) Kljub nezanesljivosti popisov prebivalstva kot vira, ki podaja neko določeno število pripadnikov etnične/narodnostne skupine, jih upoštevajo vsi institucionalizirani dejavniki, od državnih struktur do znanosti, še v Avstriji, »stari« in »novi« Jugoslaviji ter tudi v Republiki Sloveniji.33 S štetjem priseljenega prebivalstva v slovenske dežele, po izvoru tudi iz Bosne in Hercegovine, v obdobju še habsburške monarhije se je med slovenskimi zgodovinarji prvi in največ ukvarjal Fran Zwitter. Prvo uradno štetje (anketa) prebivalstva se je zgodilo v Avstriji leta 1846. Tedaj je bilo na Kranjskem naštetih 17.697 Srbo-hrvatov ali blizu štirje odstotki celotnega »prisotnega civilnega prebivalstva« na Kranjskem.34 V svoji novejši, četrt stoletja kasneje objavljeni interpretaciji te iste ankete Zwitter zapiše, da so bili s Srbo-hrvati pravzaprav mišljeni Belokranjci in da je šlo za različna etnična »zaokroževanja«.35 Neko znatnejše število pripadnikov teh etnosov je na slovenskem južnem, jugovzhodnem in jugozahodnem etničnem obrobju gotovo živelo še pred 19. stoletjem; po nekaterih virih naj bi jih bilo razmeroma še največ na področju (današnjega) Slovenskega primorja, vključno s Trstom, kjer je poleg Hrvatov živela tudi majhna srbska skupnost. Šele v 19. stoletju, ko so dobila, ob učinku še drugih družbenih dejavnikov in dogodkov, ljudska štetja, ne glede na različne kriterije preštevanja prebivalcev, pomembno vlogo narodnostne konstitucije tudi na Slovenskem, v teh popisih srečamo tudi Srbe, Hrvate, »Srbo-hrvate«, ki pa jih nikakor ni mogoče enačiti samo z Belokranjci. V skladu z zlasti etnološkimi viri je jasno, da so bili, četudi v manjšem številu, prisotni še v drugih slovenskih deželah (Štajerski, Koroški, Trstu, Goriški, Istri).36 Hrvati so bili deloma »avtohtoni« še v kasneje priključenem slovenskem Prekmurju (po Trianonski pogodbi 1920).37 32 Primerjaj zlasti projektne izsledke na Inštitutu za narodnostna vprašanja: Miran Komac, ur., Priseljenci: Študije o priseljevanju in vključevanju v slovensko družbo (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2007, 2. izdaja, 2014). Miran Komac, Mojca Medvešek in Petra Roter, Pa mi vi povejte, kaj sem!!!? (Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2007). 33 Za razliko od vseh novonastalih držav na območju bivše skupne države se samo v Sloveniji po letu 2002 ne izvajajo več taki popisi prebivalstva, ki bi omogočili neko vsaj približno etnično upodobitev prebivalstva v državi. 34 Avstrijske popise je za slovenske zgodovinske dežele prvi in še do danes najpodrobneje obdelal Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni (Ljubljana: Znanstveno društvo, 1936), 54 in 93. 35 Fran Zwitter, Nacionalni problemi v Habsburški monarhiji (Ljubljana: Slovenska matica, 1962), 212, 213. 36 Več prispevkov v zbornikih Hrvati u Sloveniji (Zagreb: Institut za migracije i narodnosti, 1997) in Srbi u Sloveniji (Sremski Karlovci: Institut srpskog naroda, 1997). 37 Več npr. Damir Josipovič, »Slovensko-madžarska razmejitev: od upravno-cerkvenih meja do državne meje in ‚izolata kalvinov‘,« v: Danijel Grafenauer in Katalin Munda Hirnök, ur., Raznolikost v raziskovanju etničnosti (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2016), 59. 259 Vera Kržišnik-Bukić: Slovenci v Bosni in Hercegovini, bosansko-hercegovski etnosi ... Mogoče je govoriti o več tisoč »Srbo-hrvatih«, ki so živeli na Slovenskem torej še v predjugoslovanskem obdobju. V prid tej oceni je bil tudi migracijski protitok Slovencev v južnoslovansko okolje že v 19. stoletju, ko je bilo le na ozemlju Hrvaške (današnjem, brez Reke) popisno naštetih okrog 20.000 Slovencev, leta 1910 pa še v Bosni in Hercegovini že čez 3000.38 Toda kot je mogoče sklepati še iz drugih raziskav, se je v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja saldo vzajemnih migracij znotraj kasnejšega jugoslovanskega dela habsburške monarhije nagibal v korist večjemu dotoku priseljencev iz slovenskih dežel v hrvaške dežele in BiH kot nasprotno. Hkrati je habsburški državni okvir v tem času vplival na večje migracije znotraj države kot pa na primer na priseljevanje Srbov iz Kraljevine Srbije v slovenske dežele. Po ustanovitvi jugoslovanske države so se popisi prebivalstva med letoma 1921 in 1991 izvajali redno vsakih deset let, s preskokom obdobja druge svetovne vojne.39 Čeprav je bilo tedaj ozemlje Slovenije/Dravske banovine zaradi italijanske zasedbe Primorske zmanjšano za približno eno tretjino, se je obravnavana populacija močno povečala, zahvaljujoč prihodu raznih uslužbencev nove monarhije, zlasti vojakov, orožnikov, carinikov in drugih. Verska opredelitev prebivalstva je bila med obema vojnama še naprej bistven etnični kazalec v državi na splošno. Ker sta bila slovenski in hrvaški narod po veroizpovedi večinsko katoliška, je bilo z versko determinanto takrat težko ali skoraj nemogoče ugotavljati številčnost Hrvatov v predvojni Sloveniji. Zanimiva je ugotovitev, ki jo najdemo pri Zwittru, da na primer leta 1880 na Kranjskem ni bil popisan niti en musliman. Domnevna ugotovitev, da jih do 20. stoletja na Slovenskem sploh ni bilo, bi težko vzdržala, če imamo pred očmi življenjske zgodbe posameznikov. Prav tako bi bilo čudno, da ne bi vedeli, da je bilo v današnji neposredni soseščini ljubljanskih Žal v obdobju Kraljevine Jugoslavije muslimansko pokopališče.40 V neki podrobnejši raziskavi, opravljeni pred dvema desetletjema ob podatkih popisov prebivalstva, etnološkega gradiva in strokovne literature, naj bi bilo v Dravski banovini konec tridesetih let 20. stoletja med 25.000 in 30.000 pripadnikov narodov iz preostalih delov Kraljevine Jugoslavije.41 Tudi po vojni so imeli glavno vlogo v preštevanju pripadnikov prisotnih etnosov v vsaki od federalnih enot popisi prebivalstva.42 Bistvena razlika s predvojnim obdobjem je v spremenjenem, močno povečanem teritorialnem obsegu Slovenije, saj je bila 38 Podrobneje Kržišnik-Bukić, »O Slovencih na območju Jugoslavije.« 39 V obdobju obeh Jugoslaviji je bila glavna vsebinska razlika v tem popisnem obravnavanju etnosov kategorija njihove identifikacije. Do druge svetovne vojne je to bil izjavljeni materni jezik popisanih, po njej pa se je kot popisna kategorija dokončno izkristalizirala narodnostna pripadnost. 40 Obstaja slika o približno stotih muslimanskih nagrobnikih, ki so bili kasneje odstranjeni. Skoraj bolj znano je bilo muslimansko pokopališče v Logu pod Mangartom poleg lesene džamije, ki so jo leta 1917 zgradili vojaki, pripadniki muslimanskih enot v avstro-ogrski vojski na soški fronti. Da pa muslimanov (Muslimanov) neposredno pred drugo svetovno vojno v Dravski banovini res ni bilo veliko, govori podatek, da jih takratna statistika te banovine ne našteje niti 1000 (927). – Prim. Vera Klopčič, Miran Komac in Vera Kržišnik-Bukić, ur., Položaj in status pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2003), 53. 41 Ibid., posebej 16–21 in 54, 55. 42 Danilo Dolenc, »Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje Jugoslavije po drugi svetovni vojni,« v: Miran Komac in Mojca Medvešek, Percepcije slovenske integracijske politike: zaključno poročilo (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja, 2005), 37–87. [Document text truncated for crawler view.]