Demographic and Family Analyses 2025

6. oktober 2025 l 6 October 2025 Ljubljana, Slovenia IS 2025 Demografske in družinske analize Demographic and Family Analyses Uredniki l Editors: Janez Malačič, Mari Jože Osredkar, Jože Sambt, Matjaž Gams INFORMACIJSKA DRUZBA INFORMATION SOCIETY Zbornik 28. mednarodne multikonference Zvezek F Proceedings of the 28th International Multiconference Volume F ˇ Zbornik 28. mednarodne multikonference INFORMACIJSKA DRUŽBA – IS 2025 Zvezek F Proceedings of the 28th International Multiconference INFORMATION SOCIETY – IS 2025 Volume F Demografske in družinske analize Demographic and Family Analyses Uredniki / Editors Janez Malačič, Mari Jože Osredkar, Jože Sambt, Matjaž Gams http://is.ijs.si 6. oktober 2025 / 6 October 2025 Ljubljana, Slovenia Uredniki: Janez Malačič Ekonomska fakulteta, Ljubljana Mari Jože Osredkar Teološka fakulteta Poljanska 4, 1000 Ljubljana Jože Sambt Ekonomska fakulteta, Ljubljana Matjaž Gams Odsek za inteligentne sisteme, Institut »Jožef Stefan«, Ljubljana Založnik: Institut »Jožef Stefan«, Ljubljana Priprava zbornika: Mitja Lasič, Vesna Lasič, Lana Zemljak Oblikovanje naslovnice: Vesna Lasič, uporabljena slika iz Pixabay Dostop do e-publikacije: http://library.ijs.si/Stacks/Proceedings/InformationSociety Ljubljana, oktober 2025 Informacijska družba ISSN 2630-371X DOI: https://doi.org/10.70314/is.2025.demo Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 255573251 ISBN 978-961-264-327-0 (PDF) PREDGOVOR MULTIKONFERENCI INFORMACIJSKA DRUŽBA 2025 28. mednarodna multikonferenca Informacijska družba se odvija v času izjemne rasti umetne inteligence, njenih aplikacij in vplivov na človeštvo. Vsako leto vstopamo v novo dobo, v kateri generativna umetna inteligenca ter drugi inovativni pristopi oblikujejo poti k superinteligenci in singularnosti, ki bosta krojili prihodnost človeške civilizacije. Naša konferenca je tako hkrati tradicionalna znanstvena in akademsko odprta, pa tudi inkubator novih, pogumnih idej in pogledov. Letošnja konferenca poleg umetne inteligence vključuje tudi razprave o perečih temah današnjega časa: ohranjanje okolja, demografski izzivi, zdravstvo in preobrazba družbenih struktur. Razvoj UI ponuja rešitve za številne sodobne izzive, kar poudarja pomen sodelovanja med raziskovalci, strokovnjaki in odločevalci pri oblikovanju trajnostnih strategij. Zavedamo se, da živimo v obdobju velikih sprememb, kjer je ključno, da z inovativnimi pristopi in poglobljenim znanjem ustvarimo informacijsko družbo, ki bo varna, vključujoča in trajnostna. V okviru multikonference smo letos združili dvanajst vsebinsko raznolikih srečanj, ki odražajo širino in globino informacijskih ved: od umetne inteligence v zdravstvu, demografskih in družinskih analiz, digitalne preobrazbe zdravstvene nege ter digitalne vključenosti v informacijski družbi, do raziskav na področju kognitivne znanosti, zdrave dolgoživosti ter vzgoje in izobraževanja v informacijski družbi. Pridružujejo se konference o legendah računalništva in informatike, prenosu tehnologij, mitih in resnicah o varovanju okolja, odkrivanju znanja in podatkovnih skladiščih ter seveda Slovenska konferenca o umetni inteligenci. Poleg referatov bodo okrogle mize in delavnice omogočile poglobljeno izmenjavo mnenj, ki bo pomembno prispevala k oblikovanju prihodnje informacijske družbe. »Legende računalništva in informatike« predstavljajo domači »Hall of Fame« za izjemne posameznike s tega področja. Še naprej bomo spodbujali raziskovanje in razvoj, odličnost in sodelovanje; razširjeni referati bodo objavljeni v reviji Informatica, s podporo dolgoletne tradicije in v sodelovanju z akademskimi institucijami ter strokovnimi združenji, kot so ACM Slovenija, SLAIS, Slovensko društvo Informatika in Inženirska akademija Slovenije. Vsako leto izberemo najbolj izstopajoče dosežke. Letos je nagrado Michie-Turing za izjemen življenjski prispevek k razvoju in promociji informacijske družbe prejel Niko Schlamberger, priznanje za raziskovalni dosežek leta pa Tome Eftimov. »Informacijsko limono« za najmanj primerno informacijsko tematiko je prejela odsotnost obveznega pouka računalništva v osnovnih šolah. »Informacijsko jagodo« za najboljši sistem ali storitev v letih 2024/2025 pa so prejeli Marko Robnik Šikonja, Domen Vreš in Simon Krek s skupino za slovenski veliki jezikovni model GAMS. Iskrene čestitke vsem nagrajencem! Naša vizija ostaja jasna: prepoznati, izkoristiti in oblikovati priložnosti, ki jih prinaša digitalna preobrazba, ter ustvariti informacijsko družbo, ki koristi vsem njenim članom. Vsem sodelujočim se zahvaljujemo za njihov prispevek — veseli nas, da bomo skupaj oblikovali prihodnje dosežke, ki jih bo soustvarjala ta konferenca. Mojca Ciglarič, predsednica programskega odbora Matjaž Gams, predsednik organizacijskega odbora i FOREWORD TO THE MULTICONFERENCE INFORMATION SOCIETY 2025 The 28th International Multiconference on the Information Society takes place at a time of remarkable growth in artificial intelligence, its applications, and its impact on humanity. Each year we enter a new era in which generative AI and other innovative approaches shape the path toward superintelligence and singularity — phenomena that will shape the future of human civilization. The conference is both a traditional scientific forum and an academically open incubator for new, bold ideas and perspectives. In addition to artificial intelligence, this year’s conference addresses other pressing issues of our time: environmental preservation, demographic challenges, healthcare, and the transformation of social structures. The rapid development of AI offers potential solutions to many of today’s challenges and highlights the importance of collaboration among researchers, experts, and policymakers in designing sustainable strategies. We are acutely aware that we live in an era of profound change, where innovative approaches and deep knowledge are essential to creating an information society that is safe, inclusive, and sustainable. This year’s multiconference brings together twelve thematically diverse meetings reflecting the breadth and depth of the information sciences: from artificial intelligence in healthcare, demographic and family studies, and the digital transformation of nursing and digital inclusion, to research in cognitive science, healthy longevity, and education in the information society. Additional conferences include Legends of Computing and Informatics, Technology Transfer, Myths and Truths of Environmental Protection, Knowledge Discovery and Data Warehouses, and, of course, the Slovenian Conference on Artificial Intelligence. Alongside scientific papers, round tables and workshops will provide opportunities for in-depth exchanges of views, making an important contribution to shaping the future information society. Legends of Computing and Informatics serves as a national »Hall of Fame« honoring outstanding individuals in the field. We will continue to promote research and development, excellence, and collaboration. Extended papers will be published in the journal Informatica, supported by a long-standing tradition and in cooperation with academic institutions and professional associations such as ACM Slovenia, SLAIS, the Slovenian Society Informatika, and the Slovenian Academy of Engineering. Each year we recognize the most distinguished achievements. In 2025, the Michie-Turing Award for lifetime contribution to the development and promotion of the information society was awarded to Niko Schlamberger, while the Award for Research Achievement of the Year went to Tome Eftimov. The »Information Lemon« for the least appropriate information-related topic was awarded to the absence of compulsory computer science education in primary schools. The »Information Strawberry« for the best system or service in 2024/2025 was awarded to Marko Robnik Šikonja, Domen Vreš and Simon Krek together with their team, for developing the Slovenian large language model GAMS. We extend our warmest congratulations to all awardees. Our vision remains clear: to identify, seize, and shape the opportunities offered by digital transformation, and to create an information society that benefits all its members. We sincerely thank all participants for their contributions and look forward to jointly shaping the future achievements that this conference will help bring about. Mojca Ciglarič, Chair of the Program Committee Matjaž Gams, Chair of the Organizing Committee ii KONFERENČNI ODBORI CONFERENCE COMMITTEES International Programme Committee Organizing Committee Vladimir Bajic, South Africa Heiner Benking, Germany Se Woo Cheon, South Korea Howie Firth, UK Olga Fomichova, Russia Vladimir Fomichov, Russia Vesna Hljuz Dobric, Croatia Alfred Inselberg, Israel Jay Liebowitz, USA Huan Liu, Singapore Henz Martin, Germany Marcin Paprzycki, USA Claude Sammut, Australia Jiri Wiedermann, Czech Republic Xindong Wu, USA Yiming Ye, USA Ning Zhong, USA Wray Buntine, Australia Bezalel Gavish, USA Gal A. Kaminka, Israel Mike Bain, Australia Michela Milano, Italy Derong Liu, Chicago, USA Toby Walsh, Australia Sergio Campos-Cordobes, Spain Shabnam Farahmand, Finland Sergio Crovella, Italy Matjaž Gams, chair Mitja Luštrek Lana Zemljak Vesna Koricki Mitja Lasič Blaž Mahnič Programme Committee Mojca Ciglarič, chair Bojan Orel Franc Solina Viljan Mahnič Cene Bavec Tomaž Kalin Jozsef Györkös Tadej Bajd Jaroslav Berce Mojca Bernik Marko Bohanec Ivan Bratko Andrej Brodnik Dušan Caf Saša Divjak Tomaž Erjavec Bogdan Filipič Andrej Gams Matjaž Gams Mitja Luštrek Marko Grobelnik Nikola Guid Marjan Heričko Borka Jerman Blažič Džonova Gorazd Kandus Urban Kordeš Marjan Krisper Andrej Kuščer Jadran Lenarčič Borut Likar Janez Malačič Olga Markič Dunja Mladenič Franc Novak Vladislav Rajkovič Grega Repovš Ivan Rozman Niko Schlamberger Gašper Slapničar Stanko Strmčnik Jurij Šilc Jurij Tasič Denis Trček Andrej Ule Boštjan Vilfan Baldomir Zajc Blaž Zupan Boris Žemva Leon Žlajpah Niko Zimic Rok Piltaver Toma Strle Tine Kolenik Franci Pivec Uroš Rajkovič Borut Batagelj Tomaž Ogrin Aleš Ude Bojan Blažica Matjaž Kljun Robert Blatnik Erik Dovgan Špela Stres Anton Gradišek iii iv KAZALO / TABLE OF CONTENTS Demografske in družinske analize / Demographic and Family Analyses .................................................. 1 PREDGOVOR / FOREWORD ............................................................................................................................... 3 PROGRAMSKI ODBORI / PROGRAMME COMMITTEES ............................................................................... 5 Med identiteto in demografijo: vloga vrednot mladostnikov v digitalni dobi / Arko Nataša ................................. 7 Vzroki, posledice in ukrepi - demografski padec rodnosti in projekcije izumiranja evropskih narodov / Gams Matjaž ............................................................................................................................................................... 11 Crisis of natality in Bosnia and Herzegovina / Gekić Haris ................................................................................. 17 Mental Health of Older Adults in the Context of Demographic Ageing and the Promise of Artificial Intelligence / Poljak Lukek Saša ......................................................................................................................................... 20 Ljudje na begu v svetu v prvi četrtini 21. stoletja in njihov demografski pomen / Malačič Janez ....................... 24 Family Search And The Church of Jesus Christ of Latter-Saints / Osredkar Mari Jože ...................................... 33 Job demand and work ability among employees in the public and private sector / Redek Tjaša, Došenovič Bonča Petra, Bavdaž Mojca, Ponikvar Nina, Ražman Sara ............................................................................. 38 Values among young people in digital age / Repič Slavič Tanja ......................................................................... 43 Generacijski učinki predlaganega zvišanja odmernih odstotkov in nižje indeksacije pokojnin / Sambt Jože ..... 49 Relacijska odtujenost mladih v digitalni dobi in demografski trendi / Relational Alienation of Young People in the Digital Age and Demographic Trends / Simonič Barbara ......................................................................... 54 Indeks avtorjev / Author index ................................................................................................................... 59 v 6 Permission to make digital or hard copies of part or all of this work for personal or classroom use is granted without fee provided that copies are not made or distributed for profit or commercial advantage and that copies bear this notice and the full citation on the first page. Copyrights for third-party components of this work must be honored. For all other uses, contact the owner/author(s). Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia © 2025 Copyright held by the owner/author(s). http://doi.org/10.70314/is.2025.demografija.10 Med identiteto in demografijo: Vloga vrednot mladostnikov v digitalni dobi Between Identity and Demography: The Role of Adolescent Values in the Digital Agee Nataša Arko Teološka fakulteta, Poljanska 4, Ljubljana, smer Zakonska in družinska terapija [email protected]-lj.si POVZETEK Adolescenca je ključno obdobje oblikovanja vrednot, ki pomembno vplivajo na psihično blagostanje mladostnikov ter dolgoročno sooblikujejo vrednotne sisteme družbe. Prispevek obravnava proces oblikovanja vrednot v sodobni družbi, s poudarkom na vlogi družine in šole ter vplivu digitalnih okolij. Na podlagi pregleda literature prispevek pokaže, da prosocialne, povezovalne in trajnostne vrednote prispevajo k večji odpornosti mladostnikov, manjšemu tveganju za duševne motnje ter krepijo medgeneracijsko in družbeno kohezijo. Prispevek opozarja tudi na demografske posledice vrednot in potrebo po sistematičnih programih za vrednotno vzgojo v izobraževalnem sistemu. Ključne besede: mladostniki, vrednote, psihično blagostanje, šola, družina, digitalizacija, demografski izzivi ABSTRACT Formation of Values in Adolescents: The Role of Family, School, and Society in Shaping Psychological Well-being and Demographic Futures. Adolescence is a critical period for the formation of values that significantly influence psychological well-being and shape the future value systems of society. This article explores the role of family, school, and digitalization in adolescent value development. It demonstrates that prosocial, connecting, and sustainable values foster resilience and mental well-being while promoting intergenerational and social cohesion. The paper also addresses demographic implications and argues for the systemic promotion of value education in school environments. Keywords: adolescents, values, psychological well-being, education, family, digitalization, demographic change 1. UVOD Adolescenca je razvojno obdobje, ki ga zaznamujejo pomembne biološke, psihološke in socialne spremembe. Prav v tem času se oblikujejo vrednote, ki niso le osebna vodila posameznika, temveč tudi temeljni gradniki prihodnje družbe, vključno z demografskimi izzivi. Raziskave kažejo, da so vrednote mladostnikov v tesni povezavi z njihovim psihičnim blagostanjem [6][7] in da imajo dolgoročen vpliv na družbeno kohezijo ter demografski razvoj [10]. Podatki NIJZ, WHO in HBSC [10] kažejo, da se v zadnjih letih povečuje delež mladih, ki poročajo o simptomih anksioznosti, depresije ter občutku brezupa, kar znižuje raven psihičnega blagostanja in dodatno poudarja pomen raziskovanja vrednot kot zaščitnega dejavnika. 2. PSIHIČNO BLAGOSTANJE, VREDNOTE, IDENTITETA IN MLADOSTNIŠTVO Psihično blagostanje lahko opredelimo kot posameznikovo stanje notranjega zadovoljstva in sreče, za katerega so značilne nizke ravni stiske, uravnoteženo telesno in duševno zdravje, pozitiven odnos do življenja ter splošno visoka kakovost življenja. (https://dictionary.apa.org/well-being) Vrednote so opredeljene kot trajnejša prepričanja o tem, kaj je pomembno in zaželeno [1]. Erikson [2] vrednote povezuje z razvojem identitete, Schwartz [3][4] pa jih razvršča v deset osnovnih tipov. Musek [5] poudarja njihovo vlogo pri družbeni koheziji, medtem ko Ryan in Deci [6] vrednote uvrščata med temeljne vire psihološkega blagostanja. Seligman [7] ter Malti s sodelavci [8] izpostavljajo pomen moralnega razvoja in etike skrbi. Ameriško psihološko združenje (APA) v svojem psihološkem slovarju identiteto definira kot posameznikov občutek samega sebe, ki ga opredeljuje niz fizičnih, psiholoških in medosebnih značilnosti, ki ni v celoti enak nobeni drugi osebi, in niz pripadnosti (npr. etnična pripadnost) in družbenih vlog. Identiteta vključuje občutek kontinuitete ali občutek, da smo danes ista oseba, kot smo bili včeraj ali preteklo leto (kljub fizičnim ali drugim spremembam). Tak občutek izhaja iz občutkov posameznikovega telesa, podobe svojega telesa in občutka, da posameznikovi spomini, cilji, vrednote, pričakovanja in prepričanja pripadajo samemu sebi. Imenuje se tudi osebna identiteta ( https://dictionary.apa.org/identity). 7 Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia Mladostništvo (adolescenca) je obdobje v človekovem razvoju, kjer se posebej izrazito odvija iskanje smisla, identitete in edinstvenosti in zato zagotavlja razvojno priložnost za oblikovanje stabilnejših dimenzij človekove identitete in vrednot, ki so bistvene za posameznika, vključno z obveznostmi do sebe in drugih ter pripadnostjo načelom skrbi, pravičnosti in enakosti (8). Pomemben teoretski prispevek k razumevanju povezave med vrednotami in psihičnim blagostanjem mladostnikov predstavlja tudi koncept moralne identitete [13]. Empirična raziskava Schipper in Koglin, izvedena na vzorcu 749 mladostnikov, je pokazala, da moralna identiteta pomembno korelira z moralnimi odločitvami, zaznano odgovornostjo ter subjektivno sprejemljivostjo vedenja. Višja raven moralne identitete se je izkazala kot varovalni dejavnik, saj so mladostniki z izrazitejšo moralno identiteto pogosteje izbirali prosocialna vedenja, manj pogosto odobravali sebične odločitve ter ob nemoralnih dejanjih doživljali intenzivnejša negativna afektivna stanja. Analize mediacije so potrdile, da moralna čustva posredujejo odnos med moralno identiteto in moralnimi odločitvami. Avtorja na tej osnovi sklepata, da moralna identiteta predstavlja ključen razvojni vir, ki spodbuja prosocialno delovanje in zavira tvegana vedenja v adolescenci, s čimer pomembno prispeva k vzdrževanju in krepitvi psihičnega blagostanja. Sistematično spodbujanje moralne identitete v družinskem in šolskem okolju bi tako lahko predstavljalo eno izmed učinkovitih poti krepitve prosocialnosti in dolgoročne duševne odpornosti mladih. 3. DRUŽINA, ŠOLA IN DIGITALIZACIJA KOT OKOLJA OBLIKOVANJA VREDNOT 3.1. Družina predstavlja primarni socializacijski prostor, kjer mladi razvijejo temeljne vrednote zaupanja, odgovornosti in pripadnosti (Kroflič, Gostečnik) [5]. Raziskave Add Health potrjujejo [14], da družinsko okolje in kakovost odnosov med starši in mladostniki predstavljata tudi ključne determinante kasnejših partnerskih in družinskih odločitev. Mladostniki, ki doživljajo stabilno družinsko strukturo, tesnejšo čustveno povezanost s starši ter večjo vključenost in podporo, pogosteje oblikujejo stabilnejše zakonske zveze in družine v odraslosti. Nasprotno pa šibka navezanost na starše, konfliktni odnosi ali pogoste družinske tranzicije povečujejo verjetnost nestabilnih partnerskih oblik in zgodnjega starševstva. Ti vzorci potrjujejo, da kakovost odnosov med starši in mladostniki ni le zaščitni dejavnik za psihično blagostanje, temveč ima tudi dolgoročne demografske implikacije: večja starševska podpora in varno čustveno okolje krepita samozavest, psihološko odpornost in socialne kompetence mladih, kar povečuje verjetnost za odgovorno oblikovanje družinskih vlog in prispeva k stabilnejši demografski dinamiki družbe. 3.2. Šola je sekundarno okolje, ki prispeva k oblikovanju moralnega mišljenja in družbenih norm [9]. Kakovost odnosov z učitelji in vrstniki je pri tem ključna. Raziskave kažejo, da učitelji s svojo pravičnostjo, podporo in prizadevnostjo krepijo občutek kompetentnosti in samoučinkovitosti mladostnikov, kar spodbuja usmerjenost k ciljem učenja in obvladovanja ter zmanjšuje težnje k izogibanju neuspehu [17]. Vrstniki s svojimi vedenji, kot so sodelovanje, spodbujanje in povezanost, Nataša Arko prispevajo k višji akademski motivaciji, občutku pripadnosti in socialnemu učenju, čeprav so dolgoročno nekoliko manj vplivni kot učitelji. Poleg tega šolsko okolje omogoča razvoj psihološke varnosti, ki mladostnikom zagotavlja prostor za raziskovanje lastne identitete, moralnih orientacij in družbenih vlog. Povezava med šolo in psihičnim blagostanjem se kaže v tem, da kakovostni odnosi in občutek podpore v šolskem prostoru zmanjšujejo tveganja za anksioznost, depresijo in občutke izključenosti, hkrati pa krepijo samozavest, odpornost in prosocialno vedenje. Šola tako presega zgolj funkcijo prenosa znanja in postane ključni socializacijski prostor, kjer se oblikujejo moralna odgovornost, socialna povezanost in vrednotne usmeritve, ki so bistvene za osebnostno rast, psihično blagostanje ter dolgoročno družbeno participacijo mladih. 3.3. Širitev digitalnih povezav med mladostniki po vsem svetu ponuja nove in razburljive priložnosti [12], vendar pa še vedno primanjkuje poglobljenega razumevanja medsebojnih povezav med družbenimi omrežji, socialno izolacijo, osamljenostjo in duševnim zdravjem mladostnikov. Družbena omrežja [15] so postala osrednji del vsakdanjega življenja mladostnikov, kar odpira številna vprašanja o njihovih učinkih na duševno zdravje. Pri tem ne smemo prezreti vpliva socialnih medijskih vplivnežov, ki jih mladostniki ne dojemajo zgolj kot vir zabave, temveč tudi kot pomembne akterje, ki posredujejo vrednote, življenjske sloge in potrošniške preference. Čeprav je zabava glavni motiv za sledenje, so mladostniki posebej občutljivi na priporočila vplivnežev s strokovnim ozadjem, ki pridobijo status kredibilnih mnenjskih voditeljev. Tako vplivneži ne oblikujejo le potrošniškega vedenja, temveč prispevajo tudi k vrednotnim orientacijam mladih, pri čemer mlajši sledilci pogosteje iščejo zabavo in pripadnost, starejši pa prepoznavnost in strokovnost. V digitalnem okolju se tako vplivneži uveljavljajo kot novi nosilci vrednot, ki pomembno sooblikujejo identiteto in družbeno vpetost mladostnikov. Regulativni pristopi [15], ki temeljijo na prepovedih in strogih omejitvah, se izkazujejo kot neučinkoviti, saj ne zagotavljajo izboljšanja psihičnega blagostanja in hkrati spregledajo pozitivne dimenzije digitalnih okolij, kot so krepitev socialne povezanosti, zmanjševanje občutkov osamljenosti ter omogočanje varnega prostora marginaliziranim skupinam. V nasprotju s tem se kot bolj obetaven pristop kaže sistematično spodbujanje čustvene regulacije, ki mladostnikom omogoča samousmerjeno obvladovanje čustvenih izzivov povezanih z uporabo družbenih omrežij. Razvoj teh kompetenc, ob podpori staršev in skrbnikov, mladostnikom zagotavlja večjo avtonomijo, hkrati pa jih opremi z orodji za uravnoteženo soočanje s tveganji in izkoriščanje koristi digitalnih interakcij. Čustvena regulacija se tako uveljavlja kot ključen razvojni mehanizem, ki presega omejitvene regulativne ukrepe ter prispeva k trajnostnemu psihičnemu blagostanju mladih v digitalni dobi. Digitalizacija tako s seboj prinaša tako priložnosti kot tveganja; omogoča povezovanje in aktivno participacijo, hkrati pa spodbuja primerjanje, individualizem in materializem [12][13]. 4. VREDNOTE IN PSIHIČNO BLAGOSTANJE MLADOSTNIKOV 8 Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia Between Identity and Demography: The Role of Adolescent Values in the Digital Agee Raziskave kažejo, da so vrednote, ki spodbujajo povezanost, sodelovanje in solidarnost, pomembno povezane z večjim psihičnim blagostanjem [6][7], in nižjo pojavnostjo anksioznosti in depresije. Nasprotno pa vrednote, osredotočene na individualni uspeh in status, prispevajo k večji ranljivosti. Digitalna okolja poglabljajo ta kontrast s svojo spodbudo primerjanja in navidezne popolnosti [12]. Musek ugotavlja [12], da je pomemben in močan prediktor psihičnega blagostanja ocena uresničenosti vrednot, saj pojasnjuje 16 odstotkov njegove variance in bistveno presega neposredni vpliv samih vrednotnih usmeritev, ki je le nekaj nad tremi (3) odstotki. Musek na podlagi empiričnih analiz izpostavlja, da te ugotovitve zagotavljajo empirične dokaze o pomenu življenja in obnašanja v skladu z vrednotami za psihično blagostanje posameznika. To pomeni, da psihično blagostanje ni veliko odvisno od tega, kakšne so naše osebne hierarhije in sistemi vrednot, je pa bistveno bolj odvisno od tega, kako so vrednote izpolnjene oziroma uresničene v našem obnašanju in življenju. Schipper in Koglin [13] poudarjata, da se moralna identiteta pri mladostnikih manifestira skozi več osrednjih vrednotnih dimenzij, ki pomembno strukturirajo njihovo moralno delovanje in blagostanje. Med te dimenzije sodijo odgovornost in dolžnost, ki konstituirata občutek osebne obvezanosti k moralno konsistentnemu ravnanju; sprejemljivost vedenja, kjer višja moralna identiteta vodi k manjši sprejemljivosti sebičnih odločitev; ter empatija in sočutje, ki kot afektivni regulatorji posredujejo odnos med moralno identiteto in moralnimi odločitvami ter obenem krepijo prosocialna ravnanja in socialno kohezijo. Nadalje skrb za druge prispeva k razvoju občutka solidarnosti in pripadnosti, medtem ko doslednost z moralnimi načeli utrjuje notranjo integriteto in osebno stabilnost. Ključno vlogo imajo tudi moralno regulativna čustva (npr. krivda, sram), ki ob zaznavi neskladja med moralnimi normami in lastnim ravnanjem delujejo kot korektivni mehanizmi ter usmerjajo mladostnike v vedenje, skladno z ravnotežjem in dolgoročno psihično dobrobitjo. Lahko povzamemo, da je psihično blagostanje mladostnikov bolj odvisno od uresničevanja vrednot v vsakdanjem življenju kot od njihovih osebnih vrednotnih hierarhij. Vrednote povezanosti, solidarnosti in sodelovanja krepijo odpornost, medtem ko individualistične in statusno usmerjene povečujejo ranljivost. Moralna identiteta, ki vključuje odgovornost, prosocialnost in notranjo stabilnost, predstavlja ključni okvir, prek katerega vrednote prispevajo k dolgoročni dobrobiti mladih. Ta dobrobit pa je temelj zdrave odraslosti saj večja samozavest in odpornost na stres povečujeta psihično blagostanje ter s tem priložnost za oblikovanje partnerskih in starševskih vlog. V tem kontekstu lahko krepitev psihičnega blagostanja mladih vpliva na pozitivno demografsko prihodnost družbe. 5. ZAKLJUČEK Vrednote mladostnikov predstavljajo ključen okvir, ki presega individualne preference in neposredno vpliva tako na njihovo psihično blagostanje kot na dolgoročne družbene trende. Empirične raziskave potrjujejo, da so vrednote povezanosti, solidarnosti in odgovornosti povezane z višjo ravnjo psihičnega blagostanja in nižjo pojavnostjo duševnih stisk, medtem ko individualistične in statusno usmerjene vrednote povečujejo ranljivost mladih. Posebej pomembno je, da se psihično blagostanje ne oblikuje zgolj na ravni hierarhij vrednot, temveč predvsem skozi njihovo uresničevanje v vsakdanjem življenju, kar potrjuje, da avtentično življenje v skladu z vrednotami pomembno prispeva k psihološki stabilnosti in odpornosti. Hkrati se vrednote mladih izkazujejo kot pomemben napovednik demografskih odločitev. V slovenskem in evropskem kontekstu je razkorak med visoko vrednotenjem družine in hkratnim odlašanjem starševstva ponazoritev ambivalentnosti med individualističnimi težnjami po samouresničitvi ter kolektivnimi vrednotami družinske stabilnosti. Takšna napetost se odraža v trendih nižje rodnosti in odlašanja oblikovanja družin, kar potrjuje, da so vrednote mladostnikov neločljivo povezane z dolgoročno demografsko dinamiko. Pri oblikovanju vrednot imata pomembno vlogo tako družina kot šola. Družinski odnosi, zaznamovani z bližino, podporo in stabilnostjo, delujejo kot zaščitni dejavnik, ki zmanjšuje tveganje za zgodnje in nestabilne družinske prehode ter spodbuja odgovorno oblikovanje partnerskih in starševskih vlog. Šola kot socializacijski prostor pa pomembno prispeva k razvoju vrednot odgovornosti, sodelovanja in etičnosti, zlasti preko formalnih kurikulov in vzgojno-izobraževalnih praks. V digitalni dobi to vlogo dopolnjujejo tudi vplivi družbenih omrežij, kjer vplivneži postajajo novi posredniki vrednot, kar odpira dodatne izzive in priložnosti za oblikovanje identitete in socialne vključenosti mladostnikov. Lahko sklepamo, da je vlaganje v razvoj in uresničevanje prosocialnih, povezujočih in trajnostno naravnanih vrednot v mladostništvu lahko dolgoročna naložba v psihično blagostanje posameznika, stabilnost družinskih odnosov in trajnostno demografsko prihodnost družbe. Krepitev teh vrednot zahteva sistemski pristop, v katerem imata osrednjo vlogo družina in izobraževalni sistem, podprta z družbenimi politikami, ki mladim omogočajo pogoje za življenje v skladu z lastnimi vrednotami. Reference: [1] Rokeach, M. (1973). The nature of human values. Free Press. [2] Erikson, E. H. (1968). Identity: Youth and crisis. Norton. [3] Schwartz, S. H. (1992). Universals in the content and structure of values: Theoretical advances and empirical tests in 20 countries. Advances in Experimental Social Psychology, 25, 1–65. [4] Schwartz, S. H. (2012). An overview of the Schwartz theory of basic values. Online Readings in Psychology and Culture, 2(1). [5] Musek, J. (2011). Psihologija vrednot. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti. [6] Ryan, R. M., & Deci, E. L. (2000). Self-determination theory and the facilitation of intrinsic motivation, social development, and well-being. American Psychologist, 55(1), 68–78. [7] Seligman, M. (2004). Authentic Happiness. Free Press. [8] Malti, T., McLoughlin, C., & Kristjánsson, K. (2021). Moral development and well-being. Developmental Review, 61, 100983. 9 Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia Nataša Arko [9] Zupančič, M. (2019). Vloga šole pri oblikovanju identitete mladih. Ljubljana: ZRSŠ. [10] NIJZ & HBSC. (2021). Zdravje in vedenjski slog mladostnikov v Sloveniji 2021. Ljubljana: NIJZ. [11] Potočnik, J. (2022). Mladina 2020. Ljubljana: UMAR. [12]Musek, J. (2015). Osebnost, vrednote in psihično blagostanje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. [13] Schipper, N., & Koglin, U. (2021). The association between moral identity and moral decisions in adolescents. New Directions for Child and Adolescent Development, 2021, 111– 125. https://doi.org/10.1002/cad.20429 [14] Brown, L. S. (2022). Union and Family Formation During Young Adulthood: Insights From the Add Health, Journal of Adolescent Health, Volume 71, Issue 6, Supplement. https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2022.06.020. [15] McAlister, K. et al. (2024)., Social Media Use in Adolescents: Bans, Benefits, and Emotion Regulation BehaviorsJMIR Ment Health 2024; DOI: 10.2196/64626 [16] Zozaya-Durazo, L., Feijoo, B., & Sádaba-Chalezquer, C. (2023). Social Media Influencers Defined by Adolescents. KOME, 11(2), 68–90. https://doi.org/10.17646/KOME.of.4 [17] Diaconu-Gherasim, L.R et al. (2019). Quality of teachers' and peers' behaviors and achievement goals: The mediating role of self-efficacy, Learning and Individual Differences,Volume 73,2019,Pages 147-156,ISSN 1041-6080, https://doi.org/10.1016/j.lindif.2019.06.001. 10 Vzroki, posledice in ukrepi - demografski padec rodnosti in projekcije izumiranja evropskih narodov Causes, Consequences, and Measures: The Demographic Decline in Birth Rates and Projections of European Nations' Extinction Matjaž Gams† Inteligentni sistemi Jozef Stefan Institute Ljubljana, Slovenija Matjaz.gam[email protected] Abstract / Povzetek Prispevek analizira demografski upad rodnosti v razvitih državah, zlasti v Evropi, kjer se že več desetletij soočamo z razmerami, ki so pod mejo dolgoročne reprodukcije prebivalstva. Poleg ekonomskih razlogov raziskava izpostavlja tudi globlje kulturne spremembe, ki vodijo v prestrukturiranje prioritet – vse več posameznikov postavlja osebno zadovoljstvo in kariero pred družino. Tudi države z dobro razvitimi družinskimi politikami (npr. Norveška, Francija, Švedska) beležijo nadaljnji upad rodnosti, kar kaže na kompleksnost problema. Avtor poudarja nevarnost t. i. demografskega preobrata, kjer prihaja do nadomeščanja domorodnega prebivalstva z migracijami, kar ima lahko dolgoročne posledice za narodni obstoj, kulturno kontinuiteto in socialno stabilnost. Na osnovi statističnih podatkov, AI-projekcij in zgodovinskih analogij prispevek predstavi možne ukrepe za ublažitev negativnih trendov in ohranjanje demografske trajnosti in evropske identitete. Ključne besede Rodnost, demografski preobrat, migracije, kulturne spremembe, demografska politika, izumiranje narodov, umetna inteligenca, Evropa Abstract Here, analyzes of the demographic decline in birth rates across developed countries are presented, particularly in Europe, where fertility rates have remained below the threshold required for long-term population replacement for several decades. In addition to economic causes, the study highlights deeper cultural shifts that have led to a restructuring of personal priorities—an increasing number of individuals now place personal fulfillment and career above family. Even countries with well-developed family policies (e.g., Norway, France, Sweden) continue to record declining birth rates, underscoring the complexity of the issue. The author emphasizes the risk of a so-called demographic reversal, in which native populations are gradually being replaced by immigration, potentially threatening national survival, cultural continuity, and social stability. Based on statistical data, AI-driven projections, and historical analogies, the paper outlines potential policy measures to mitigate these negative trends and preserve demographic sustainability and European identity. This paper discusses global and local demographic changes, focusing on declining birth rates, population aging, and the shrinking working-age population. Global population growth has nearly halted, except in Africa, where birth rates are still rising but slowly declining as well. Europe, including Slovenia, is facing population stagnation or even decline, creating long-term social and economic challenges. The paper highlights the need for strategic solutions, such as promoting birth rates and adopting appropriate migration policies, to prevent a long-term demographic crisis and ensure stable population growth. Keywords Birth rate, demographic reversal, migration, cultural shifts, demographic policy, extinction of nations, artificial intelligence, Europe 1 Uvod Demografske spremembe so postale eno izmed strateško najpomembnejših globalnih vprašanj 21. stoletja zlasti za Evropo. Medtem ko so v 20. stoletju številne države sprejemale politike za obvladovanje visoke rodnosti in eksplozivne rasti prebivalstva, se je v začetku 21. stoletja trend povsem obrnil. Rodnost danes pada v skoraj vseh razvitih državah, pogosto tudi pod raven, ki omogoča dolgoročno zamenjavo generacij in se kljub poskusom ne dvigne več nad trajnostno. Posledično se že kažejo strukturne posledice: staranje prebivalstva, zmanjševanje delovno aktivnega dela populacije, pritisk na pokojninske sisteme, upad inovacijske sposobnosti in – v skrajni obliki – tveganje za izumrtje manjših narodov [1, 2, 3] Raziskave, kot so poročila Eurostata (2023), World Bank (2024), UN Population Division (2024) ) [4, 5, 6] in neodvisne strokovne in poljudne študije [7, 8], vse bolj opozarjajo, da se svet približuje globalnemu demografskemu vrhuncu, po katerem bo sledil dolgoročen upad števila prebivalcev. Še posebej ∗Vzroki, posledice in ukrepi - demografski padec rodnosti in projekcije izumiranja evropskih narodov †Matjaž Gams Permission to make digital or hard copies of part or all of this work for personal or classroom use is granted without fee provided that copies are not made or distributed for profit or commercial advantage and that copies bear this notice and the full citation on the first page. Copyrights for third-party components of this work must be honored. For all other uses, contact the owner/author(s). Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia © 2025 Copyright held by the owner/author(s). https://doi.org/10.70314/is.2025.demografija.3 http://doi.org/DOI_RECEIVED_AFTER_REVIEW 11 zaskrbljujoče so napovedi za nekatere azijske in evropske države, med katerimi izstopajo: • Južna Koreja, s trenutno najnižjo stopnjo rodnosti na svetu (0,72), • Japonska, kjer se populacija zmanjšuje že desetletje, • Bosna in Hercegovina, ki izgublja prebivalce tako zaradi nizke rodnosti kot izseljevanja, • Italija, s kombinacijo visoke starosti in nizke rodnosti, • Kitajska, kjer posledice politike enega otroka še naprej vplivajo na demografsko strukturo. Tudi Slovenija, ki trenutno beleži rodnost okoli 1.52, sodi med države z negativnim naravnim prirastom, kar pomeni, da brez priseljevanja prebivalstvo upada. V Tabeli 1 so prikazane stopnje rodnosti v letu 2024 in projekcije za leti 2050 in 2100, medtem ko Tabela 2 prikazuje absolutno število prebivalcev v istem obdobju. Napovedi kažejo, da bo Južna Koreja do leta 2100 izgubila približno 25 % prebivalstva, Japonska skoraj tretjino, Bosna in Hercegovina pa več kot 40 %. Tudi Sloveniji grozi zmanjšanje populacije na okoli 1,75 milijona do konca stoletja. To bi pomenilo drastično zmanjšanje genetske, kulturne in jezikovne raznolikosti Evrope, obenem pa oslabilo nacionalno odpornost, politično zastopanost in ekonomsko vzdržnost. Demografski zlom ni več hipotetičen scenarij, temveč empirično utemeljena prihodnost [9, 10]. Čeprav nekateri upajo, da bo migracijska politika nadomestila manjkajoče prebivalstvo, se vse pogosteje kaže, da masovne migracije ne morejo rešiti strukturne demografske krize, ampak jo pogosto dodatno zapletejo, zlasti v kulturno in politično občutljivih okoljih [11, 12]. Po drugi strani se oblikuje tudi etično vprašanje demografije, povezano z vprašanji družinskih vrednot, podpore materinstvu in vloge žensk v družbi. Kearney in Levine [8] navajata, da rodnost v razvitih državah ne upada le zaradi ekonomskih pogojev, temveč predvsem zaradi kulturne transformacije, kjer posamezniki vse pogosteje postavljajo kariero in osebno samouresničitev pred družino. V tem kontekstu je demografska politika postavljena pred nov izziv: ne gre več zgolj za ekonomsko stimulacijo rojstev, temveč za celovito redefinicijo družbenih prioritet, ki lahko vključuje podporo stabilni družini, izboljšanje pogojev za starševstvo, uravnoteženje poklicnega in zasebnega življenja ter ohranjanje identitetne in civilizacijske raznolikosti. Tabela 1: Projekcije stopnje rodnosti Država Rodnost (2024) 2050 2100 Južna Koreja 0.72 0.98 1.2 Japonska 1.26 1.35 1.4 Bosna in Hercegovina 1.2 1.3 1.5 Italija 1.24 1.4 1.55 Kitajska 1.45 1.5 1.6 Slovenija 1.52 1. 6 1.65 Tabela 2: Projekcije števila prebivalcev Država Prebivalstvo v mio (2024) Projekcija 2050 Projekcija 2100 Južna Koreja 51,5 47 38 Japonska 123 105 90 Bosna in Hercegovina 3,2 2,5 1,8 Italija 58,8 54 47 Kitajska 1410 1320 1000 Slovenija 2,1 1,95 1,75 Na sliki 1 je prikazana rast prebivalcev z rodnostjo 2,1 (trajnostna), 1,5 (eksponentni padec) in 2,6 (eksponentna rast). Za osnovno vzamemo populacijo milijon ljudi in začetno populacijsko piramido pravokotnik do leta 80 in nato linearni padec do nič pri 100 letih starosti. Slika 1: Poenostavljeni model demografskih projekcij za rodnost 2.1, 1.5 in 2.6 od 1980 do 2300. Prispevek v nadaljevanju analizira: • vzroke padca rodnosti, • učinke demografskega preobrata, • vlogo migracijskih tokov, • in možne sistemske rešitve, vključno z analizo, ki jo ponuja sodobna umetna inteligenca kot napovedni model prihodnjih trendov. 2 Analiza zmanjševanja rodnosti Ekonomija je pomemben, a ne zadosten dejavnik, čeprav se pogosto navaja v javnih objavah, npr. da bo rodnost večja, če bo na voljo dovolj stanovanj, denarne spodbude za otroke itd. Večina držav skuša s tovrstnimi spodbudami povečati rodnost. Države s stabilno blaginjo, kot so Francija, Švedska in Norveška, kljub obsežnim pronatalnim ukrepom ne dosegajo trajnostne rodnosti. Še več, ekonomsko uspešna Južna Koreja s hiperkompetitivnim okoljem beleži najnižjo rodnost na svetu. OECD [13] ugotavlja, da po odpravi ekonomskih ovir odločilno vlogo prevzame širše kulturno dojemanje materinstva in družine. 12 Študije avtorja [12] razkrivajo ključni vidik – spremenjene vrednote in način dela: • Individualizem in karierizem sta nadomestila družinsko usmerjenost. • Normativna relativizacija družine (npr. zmanjševanje pomena očetovske figure, forsiranje ne-klasičnih oblik družine) razkraja socialno podporno mrežo. • Politične ideologije, zlasti progresivistične, promovirajo kulturni vzorec, ki ne spodbuja reproduktivnosti. • Gams celo opozarja, da smo priča "democidu" malih evropskih narodov – namernemu zmanjševanju rodnosti z ideološkimi sredstvi, kot so redefinicija spola, rušenje tradicionalnih odnosov in permisivna migracijska politika. • Teza, da so za zmanjševanje rodnosti krive prozahodne elite, ki skušajo preko načina življenja in delovanja preprečiti prenaselitev, imajo nekaj potrditev, vendar niso povsem sprejete v strokovnih krogih. Tabela 3 pokaže nekaj ukrepov pronatalne politike. Ena redkih izjem je Madžarska, ki poleg finančnih spodbud opozarja na demografsko nujnost, skrbi za tradicionalne vrednote in preprečuje migracijo. Po trditvah predsednika Madžarske pa naj bi za to plačevala milijon evrov kazni s strani EU na dan. Tabela 3: Ukrepi in trendi TFR v nekaj državah. Država Ključni ukrepi Trend TFR Učinek Francija Univerzalni vrtec, očetovski dopust 1,94 → 1,79 Stabilizira, ne obrne trenda Madžarska Davčne olajšave, subvencije, podpora tradicionalnim vrednotam 1,25 → 1,59 Pozitiven skok Južna Koreja Denarne spodbude, IVF, brezplačno varstvo 1,24 → 0,75 Brez učinka brez spremembe vrednot Švedska Dolg dopust, fleksibilno delo 1,91 → 1,52 Paradoks visoke enakosti Sodobni trg dela v razvitih državah zahteva dolg delovnik, stalno razpoložljivost in visok tempo ("always-on culture"). Analize kažejo, da se oportunitetni stroški materinstva (izpad dohodka, degradacija kariere, psihična obremenitev) povečujejo hitreje kot finančne spodbude zanje: • Študija v Humanities & Social Sciences Communications [14] potrjuje, da nestandardne oblike dela znižujejo namero za rojstvo drugega ali tretjega otroka prav zaradi konfliktov delovno-družinskih vlog. • Komentar v The Lancet [15] ugotavlja, da so ženske v visoko izobraženem segmentu izpostavljene "trojni obremenitvi" (plačano delo + gospodinjsko delo + materinstvo), kar neposredno znižuje število otrok. • Gams v [12] opozarja, da je ciljno preobremenjevanje žensk eden najmočnejših antinatalnih mehanizmov, saj "žensko odtrga od družine in onemogoči več otrok". Analize nakazujejo, da bodo v primeru, da bo delovno okolje ostalo organizirano po "maksimalističnem" moškem vzorcu kariere, denarne pronatalne spodbude dosegale le omejene učinke . Upad rodnosti je tesno povezan z normativno transformacijo ženskih življenjskih strategij: • Metaanaliza (Nature Portfolio) [16] kaže, da dojemanje materinstva kot ovire profesionalni rasti pomembno znižuje fertilitetno namero v Evropi in Vzhodni Aziji. • Globalni pregled Reuters [17, 18] ugotavlja, da ima večina držav že podreprodukcijsko TFR kljub materialni blaginji; raziskovalci kot ključni vzrok navajajo "kulturo individualistične potrošnje in karierizma". • Gams idr. v analizi z metodami umetne inteligence [19] ugotavljajo vplive na rodnost in da ti vplivi povzročajo relativizacijo klasične družine in izginjanje medgeneracijske podpore. kar vodi v vrednostni odmik od starševstva kot osrednje življenjske naloge. Ekonomija je pogoj, a vrednotni kod (kariera > družina) postaja odločilna spremenljivka, ki jo tradicionalne finančne politike ne morejo enostavno obrniti, v medijih in javnosti pa se skoraj ne omenjajo. Da bi obrnili trend, študije iz zadnjih dveh let začenjajo poudarjati druge komponente življenja in dela in ne zgolj zviševanje otroških dodatkov: • Izhod iz tradicionalnega enospolnega "moškega" kariernega modela, krajši polni delovni čas (32–35 ur) brez kariernih sankcij. Karierni, "off-ramps" in standardizirana vrnitev na isto plačno raven; družina je torej kompenzirana zaradi otrok z delovnimi bonusi. • Paritetna porazdelitev skrbstvenih obveznosti, pri čemer je smotrno vključiti tudi druge sorodnike ali prijatelje. Obvezen in vsaj delno neprenosljiv očetovski dopust je bil pri zadnji korejski reformi naveden kot ključen ukrep – začasen porast TFR z 0,72 na 0,75 v 2024, vendar druge študije in trendi tega ne potrjujejo; posebej korejski ukrepi ne morejo biti sprejeti kot uspešni pri hkratni svetovno najnižji rodnosti. • Normativna vidnost materinstva. Npr. Madžarska je poleg finančnih olajšav uvedla promocijo družinskih vrednot in "manj-urne" kampanje; rezultati so mešani, a TFR se je kljub splošnemu padcu EU dvignila [20]. • Kriterij demografskega učinka pri vseh zakonih. Npr. Gams predlaga, naj vsak nov zakon prejme demografsko oceno učinka; ukrepi, ki dodatno obremenjujejo ženske, naj bi bili proglašeni za take in morda avtomatično zavrnjeni. V zaključku sekcije: Usmeritev samo od "več denarja" k dodatnim "manj preobremenitve" in "več priznanja za starševstvo" je nujen paradigmatski premik. Le kombinacija skrajšanega delovnega časa, delitve skrbstvenega bremena in pozitivne družbene percepcije starševstva/materinstva lahko v razvitih družbah stabilizira rodnost. 3 Analiza migracijskih tokov 13 Po podatkih OECD [13] se je stalna migracija v države OECD leta 2022 povečala za 26 %, predhodni podatki za 2023 pa napovedujejo še nadaljnjo rast (OECD International Migration Outlook) [23]. V EU so leta 2024 prvič zabeležili več kot 4 milijone novih dovoljenj za prebivanje, kar potrjuje, da migracije postajajo glavni vir rasti prebivalstva. 3.1 Ekonomski vidik Migracije se pogosto predstavljajo kot gospodarska rešitev, a številne študije v zadnjih letih kažejo drugačno sliko: • Neenakomerna porazdelitev bremen: IMF-ova analiza [25] opozarja, da se gospodarske koristi migracij večinoma zrcalijo v državnem BDP in v dobičkih kapitala, medtem ko so stroški koncentrirani na avtohtono prebivalstvo in infrastrukturo (povečan pritisk na stanovanja, šolstvo, zdravstvo, storitve). • Trg dela: študija Evropskega parlamenta [32] ugotavlja, da so migranti v EU v povprečju pogosteje brezposelni, podkvalificirani in da njihova plača pogosto ne odraža dejanskih znanj; s tem se povečuje pritisk na plače manj izobraženih domačinov. Po drugi strani pa tako nizka rodnost, kot je v EU, otežkoča normalno delovanje držav in bi bilo brez migrantov veliko težav pri opravljanju opravil. Brezposelnost v EU je nizka kljub velikemu pritoku migrantov. • Javne finance: JRC-poročilo [24] navaja, da bi brez priseljevanja iz tretjih držav prebivalstvo EU že začelo upadati, vendar pozitivni fiskalni učinki ostajajo kratkoročni; dolgoročno se rast socialnih transferjev izenači z davčnimi prilivi migrantov. • Resnična cena migracij: Nekatere študije navajajo, da so migranti bistveno dražji, če se upoštevajo vsi ekonomski učinki predvsem na avtohtono prebivalstvo – v primerjavi s situacijo, ko bi bila rodnost trajnostna. 3.2 Kulturne posledice Gams v [31] opozarja, da množične migracije pomenijo hiter kulturni preobrat – jezik, vrednote, prazniki, običaji in etika domorodnega prebivalstva se raztapljajo in nadomeščajo z novimi. To posebej prizadene majhne narode, ki nimajo lastne "kulturne mase" oz. velike vztrajnosti. Poročilo WSJ [26] navaja, da migracije pospešujejo politično polarizacijo in negotovost. Prebivalstvo se vse bolj deli na tiste, ki migracije podpirajo, in tiste, ki jih doživljajo kot grožnjo kulturni identiteti. 3.3 Socialna kohezija in varnost Raziskava Oxford Review of Economic Policy [21]: opozarja, da visoki deleži nizko kvalificiranih migrantov povečujejo segregacijo, getoizacijo, kriminal in šibijo socialno zaupanje med prebivalci. Eurobarometer [22] poroča, da več kot polovica prebivalcev EU meni, da množične migracije slabijo družbeno kohezijo. Migracije so drugi največji razlog za skrb takoj za življenjskimi stroški. 3.4 Migracije kot rešitev za demografski upad? Poročilo JRC [24] opozarja, da migracije sicer znižajo število let, ki so potrebna za izumrtje naroda, ker prihaja do določenega mešanja genov avtohtonih prebivalcev in prišlekov, a ne rešujejo izvornega problema in posledic. Poleg tega rodnost druge in tretje generacije migrantov praviloma pade na raven države gostiteljice. Gams v [31] poudarja, da se na ta način demografska kriza ne reši, temveč zgolj zakrije – ne da bi se povečala rodnost, se zamenja struktura prebivalstva. To dolgoročno pomeni, da domorodno prebivalstvo ne bo ohranilo svoje kulturne, jezikovne in identitetne kontinuitete. 3.5 Sklep sekcije Migracije imajo določene pozitivne učinke, če so kvotno in strukturno omejene, strokovno vodene in kulturno združljive z državo gostiteljico. A masovna migracija brez nadzora ima številne negativne posledice: - ekonomsko povečuje pritisk na domorodno prebivalstvo in socialni sistem, - kulturno nadomešča avtohtono identiteto z novo, - socialno povzroča konflikte, polarizacijo in getoizacijo, - demografsko ne rešuje padca rodnosti, temveč pospešuje zamenjavo narodov. Zato je trditev, da migracije rešujejo demografsko krizo, napačna ali vsaj zavajajoča. Rešitev mora biti usmerjena v dvig domače rodnosti in dolgoročno ohranitev identitete, ne v nadomeščanje enega naroda z drugimi. 4 Ukrepi za obrnitev negativnih demografskih trendov 4.1 Madžarska – primer delujoče pronatalne politike Madžarska je v zadnjem desetletju dokazala, da je mogoče skupen TFR dvigniti z 1,25 na približno 1,6 [20]. Ključni elementi: • Radikalna finančna podpora: oprostitev dohodnine za matere s ≥ 4 otroki, subvencionirana stanovanjska posojila, enkratne “družinske” nepovratne spodbude. • Normativna promocija tradicionalnih družinskih vrednot – osrednja vloga zakonske zveze in večjih družin v javnih kampanjah. • Zelo restriktivna migracijska politika, ki izrecno zagovarja “demografsko samooskrbo” in preprečuje nadomeščanje domačega prebivalstva s priseljevanjem. Kombinacija materialnih, kulturnih in migracijskih ukrepov je ustvarila vidnejši, četudi še nezadosten, odboj v rodnosti. 4.2 Protiukrepi za posamezne zaviralce rodnosti Zaviralni dejavnik (glej § 2) in predlagan ukrep 14 Visoki oportunitetni stroški materinstva – izguba dohodka in kariere [14]: Krajši “polni” delovnik (32–35 h) brez kariernih sankcij. Obvezen povratek na isto plačno raven po starševskem dopustu. Stalna delovna kultura (Lancet Commission) [15]: Zakonsko omejena razpoložljivost izven delovnega časa; davčne olajšave podjetjem, ki uvedejo družini prijazne urnike. Neenakomerna delitev skrbstvenega bremena: Subvencionirano varstvo otrok od 1. leta starosti. Kariera > družina kot prevladujoča vrednota [8] : Nacionalne kampanje, ki poudarjajo, da starševstvo in uspešna kariera nista izključujoča; nagrade delodajalcem za “družinske kariere”. Ugodnosti mladih parov: Ničelne obresti za prvi dom, vezane na rojstvo otrok; shema državnih jamstev. Ne migracijam kot “nadomestek” rodnosti (IMF)[25]: Kvotne, k znanjem usmerjene migracije + integracijski programi; dolgoročni cilj ostaja dvig domače rodnosti, ne zamenjava prebivalstva (UN DESA) [2]. 4.3 Preoblikovanje pokojninskega sistema Sedanji pokojninski sistem temelji na prispevkih zaposlenih otrok, ki financirajo pokojnine današnjih upokojencev. Ko se število otrok zmanjša, se sesuje tudi vzdržnost pokojnin. Predlagane možne rešitve: • Demografsko diferencirana formula: vsak vzdrževalec (otrok, ki doseže določeno raven prihodkov) poveča odmero starševske pokojnine za nekaj %. • Prenos zavarovalnih dobropisov: neizkoriščene starševske prispevne bonifikacije se lahko delno prenesejo med zakoncema. • Tako kot so ogljični boni za varstvo okolja, bi veljalo uvesti otroške bone za demografsko preživetje. • “Družinski steber” obveznega pokojninskega zavarovanja, kjer del prispevka staršev raste v odvisnosti od števila zaposlenih otrok. Tak sistem nagrajuje starševstvo in neposredno znižuje tveganje revščine v starosti pri večjih družinah. 5 Diskusija Demografske projekcije z začetka 21. stoletja – denimo Murrayjeva provokativna knjiga The Strange Death of Europe [27] in Kaufmannovo delo Shall the Religious Inherit the Earth? [28] – so že zgodaj opozorile na možnost »demografskega samomora« stare celine. Kasnejše študije, kot sta Empty Planet (Bricker & Ibbitson) [9] in najnovejša analiza Brookingsa (Kearney & Levine) [8] , potrjujejo, da Evropa brez korenitega preloma z obstoječimi trendi drsi v kombinacijo staranja, upada inovativnosti in družbene fragmentacije. Večplastne posledice upada rodnosti so razpravljene tudi v literaturi (Weisman) [29], (Turner) [30], (Kapitanovič) [31], (Liu et al.) [33]. Obenem zadnja poročila UN DESA [2] in IMFja [25] razkrivajo, da se je predstava o masovni migraciji kot »čudežni injekciji« za pokojninske sisteme izkazala za izrazito optimistično: dolgoročni fiskalni učinki so vsaj dvoumni, kulturne in varnostne težave resna opozorila. Madžarski primer [20] dokazuje, da je mogoče s kombinacijo finančnih spodbud ter promocije družinskih vrednot TFR opazno dvigniti. To potrjuje osrednje spoznanje tega prispevka: rodnost je odvisna od vrednot, dela in socialnih norm bolj kot od golih transferjev. Če torej evropske družbe ne bodo zmanjšale oportunitetnih stroškov materinstva, kulturno rehabilitirale starševstva in vzpostavile demografsko pravičnejših pokojninskih shem, bodo tudi najradodarnejše denarne politike ostale neučinkovite. A pogled je lahko optimističen. Najnovejši javnomnenjski premiki – od severnoevropskih razprav o 32‑urnem delovniku do vse glasnejših pozivov Evropskega parlamenta k »družinskem filtru« pri zakonodaji, kažejo, da se demografske zablode zadnjih desetletij razgaljajo. To je ključna tema prispevke: najprej se je treba zavedati zablod in nevarnosti sedanjega demografskega modela. Sporočilo je jasno: mali evropski narodi lahko preživijo, če pravočasno sprejmejo paradigmo, ki ne izenačuje migracij z demografskim zdravjem, temveč postavlja lastno rodnost, kulturno kontinuiteto in medgeneracijsko solidarnost v središče javnih politik. Ta prispevek želi prispevati k temu preobratu – kot glasen opomnik, da je prihodnost še odprta, a le, če demografijo obravnavamo z resnostjo, ki si jo zasluži. References / Literatura [1] Gams M. & Malačič J. (2019). Bela knjiga slovenske demografije. URN:NBN:SI. [2] United Nations DESA (2024). World Population Prospects 2024: Highlights. [3] Lutz W., Sanderson W.C., Scherbov S. (eds.) (2004). The End of World Population Growth in the 21st Century. Routledge. [4] Eurostat (2023). Demographic Statistics Report 2023. [5] World Bank (2024). World Development Indicators: Demography. [6] UN Population Division (2024). Global Fertility Report. [7] King J. (2025). “Real Reason Behind Birth Rate Decline.” Newsweek, 15 Feb 2025. [8] Kearney M. & Levine P. (2024). “The cultural roots of falling births in high-income countries.” Brookings Papers on Economic Activity, Spring 2024, 113–168. [9] Bricker D. & Ibbitson J. (2019). Empty Planet: The Shock of Global Population Decline. Robinson. [10] Longman P. (2004). The Empty Cradle. Basic Books. [11] Saunders D. (2017). Maximum Canada: Why 35 Million Canadians Are Not Enough. Knopf Canada. [12] Gams M. (2024). “Depopulation politics = Depopulacijska politika. V: MALAČIČ, Janez (ur.), OSREDKAR, Mari Jože (ur.), GAMS, Matjaž (ur.). Demografske in družinske analize = 9 October 2023, Ljubljana, Slovenia. ISBN 978-961-264-278-5. ISSN 2630-371X. https://is.ijs.si/wpcontent/uploads/2023/11/IS2023_Volume-F.pdf. [COBISS.SI-ID 171830787] [13] OECD (2024). International Migration Outlook 2024. Paris: OECD Publishing. [14] Li Q., Zhang Y. & Wang H. (2025). “Can decent work promote fertility intention?” Humanities & Social Sciences Communications, 12(1), 46. [15] The Lancet Commission (2025). “Human reproduction in crisis: causes unknown.” The Lancet, 405(10325), 121–123. [16] Nature Portfolio (2024). “Meta-analysis of motherhood and career constraints.” Nature Portfolio Reports, 5(7), 301–320. [17] Reuters (2024). “Global fertility rates to decline, shifting burden.” 20 Mar 2024. [18] Reuters (2025). “South Korea’s policy push springs to life.” 26 Feb 2025. [19] Gams, M., & Krivec, J. (2008). Demographic Analysis of Fertility Using Data Mining Tools. Informatica (Ljubljana), 32(2), 147–156. [20] Székely A. (2025). “Fertility recovery and family policy in Hungary.” European Demographic Review, 41(2), 145–161. 15 By integrating AI technologies such as NLP, ML, and sentiment analysis these systems can dynamically adapt to the emotional state and behavioural patterns of users. For example, smart home platforms with passive sensors and predictive analytics can recognise deviations from normal routines, such as reduced mobility or sleep disturbances, which may indicate psychosocial decline [20]. This enables predictive interventions and early warnings to carers and highlights the potential of smart environments to act as "empathetic infrastructures" [21]. However, the acceptance and effectiveness of smart home measures depends on whether they are tailored to the preferences and abilities of older users. Studies emphasise the importance of participatory design and user-centred development processes that ensure systems are perceived as accessible, non-intrusive and respectful of autonomy [22, 23]. Features such as voice control, customisable interfaces and explainable AI are particularly valued, while ethical concerns regarding privacy, surveillance and human dignity must be rigorously addressed through transparent data policies and informed consent mechanisms [24]. While smart home technologies are not a substitute for human contact, they are a valuable addition to support systems, especially for socially isolated older people. If developed ethically and utilised within an inclusive framework, these systems have the potential to enhance independent living, alleviate loneliness and promote sustainable mental wellbeing in the ageing population. 5 Conclusion The integration of AI into the lives of older people is a significant technological and social milestone in addressing the challenges of ageing, particularly in the areas of mental health, social inclusion and independent living. Smart technologies— - from voice assistants and wearable health monitors to fully integrated smart homes and humanoid robots — have shown significant benefits in promoting autonomy, ensuring safety, improving communication and reducing the burden on carers [20, 21, 25]. AI-enabled systems can increase emotional well-being by providing companionship, cognitive stimulation and adaptive support, especially for people with reduced mobility or those living in residential care [25, 26]. In particular, smart homes support ageing in place through remote health monitoring, fall detection, medication reminders and assistance with daily routines, prolonging independence and improving quality of life [20, 21]. Despite these benefits, there are still some challenges. Among the most frequently cited concerns are privacy, data security and autonomy — issues that are especially relevant for older adults who fear surveillance and loss of control [14, 24]. In addition, the adoption of technology is often hindered by usability issues, high costs and low digital literacy [25, 28]. Studies emphasise the importance of involving older adults in the development, implementation and evaluation of AI systems to ensure that these technologies meet their needs and values [13, 25]. The development of intelligent solutions must be guided by ethical principles — beneficence, non-maleficence, autonomy and justice — to promote acceptance and trust [28]. AI has the potential to support mental health and enable active ageing. However, its success depends on humancentred approaches that respect the dignity, diversity and agency of older people. 6 Acknowledgments This Publication is a Part of the Research Program The Intersection of Virtue, Experience, and Digital Culture: Ethical and Theological Insights, financed by the University of Ljubljana. References [1] Eurostat. (2023, October 12). Ageing Europe – statistics visualised. Eurostat Statistics Explained. Retrieved August 5, 2025, from https://ec.europa.eu/eurostat/statisticsexplained/index.php?oldid=661901 [2] Statistical Office of the Republic of Slovenia. (n.d.). Population: Ageing, Slovenia. Retrieved August 5, 2025, from https://www.stat.si/statweb/en/Field/Index/17/104 [3] Thomas, M. L., Kaufmann, C. N., Palmer, B. W., Depp, C. A., Martin, A. S., Glorioso, D. K., Thompson, W. K., & Jeste, D. V. (2016). Paradoxical trend for improvement in mental health with aging: A community-based study. J Clin Psychiatry, 77(8), e1019– e1025. DOI: https://doi.org/10.4088/JCP.16m10671 [4] Scott, S. B., Jackson, B. R., & Bergeman, C. S. (2011). What contributes to perceived stress in later life? A recursive partitioning approach. Psychology and Aging, 26(4), 830–843. DOI: https://doi.org/10.1037/a0023180 [5] Duchowny, K. A., Smith, A. K., Cenzer, I., Brown, C., Noppert, G., Yaffe, K., Byers, A. L., Perissinotto, C., & Kotwal, A. A. (2025). The prevalence of lifetime trauma and association with physical and psychosocial health among adults at the end of life. J Am Geriatr Soc, 73, 123–135. DOI: https://doi.org/10.1111/jgs.19209 [6] Brennan, T. H., Lewis, L. K., Gordon, S. J., & Prichard, I. (2025). Behavioural and psychological factors associated with pre-frailty in community-dwelling adults aged 40 and over. BMC Public Health, 25, 956. DOI: https://doi.org/10.1186/s12889-025-21957-4 [7] Han, L. K. M., Verhoeven, J. E., Tyrka, A. R., Penninx, B. W. J. H., Wolkowitz, O. M., Månsson, K. N. T., Lindqvist, D., Boks, M. P., Révész, D., Mellon, S. H., & Picard, M. (2019). Accelerating research on biological aging and mental health: Current challenges and future directions. Psychoneuroendocrinology, 106, 293–311. DOI: https://doi.org/10.1016/j.psyneuen.2019.04.004 [8] Häger, M., Boman, E., & Forsman, A. K. (2023). Meeting the needs of older adults with mental ill-health in non-psychiatric care settings. Gerontology & Geriatric Medicine, 9, 1–11. DOI: https://doi.org/10.1177/23337214231179819 [9] Graham, S., Depp, C., Lee, E.E., Nebeker, C., Tu, X., Kim, H., & Jeste, D.V. (2019). Artificial Intelligence for Mental Health and Mental Illnesses: An Overview. Current Psychiatry Reports, 21(11), 116. DOI: https://doi.org/10.1007/s11920-019-1094-0 [10] Karim, H.T., Vahia, I.V., Iaboni, A., & Lee, E.E. (2022). Artificial Intelligence in Geriatric Mental Health Research and Clinical Care. Frontiers in Psychiatry, 13, 859175. DOI: https://doi.org/10.3389/fpsyt.2022.859175 [11] Lima, M.R., Wairagkar, M., Gupta, M., Rodriguez y Baena, F., Barnaghi, P., Sharp, D.J., & Vaidyanathan, R. (2022). Conversational Affective Social Robots for Ageing and Dementia Support. IEEE Transactions on Cognitive and Developmental Systems, 14(4), 1378–1388. DOI: https://doi.org/10.1109/TCDS.2021.3115228 [12] Lopez-Barreiro, J., Garcia-Soidan, J.L., Alvarez-Sabucedo, L., & Santos-Gago, J.M. (2024). Artificial Intelligence-Powered Recommender Systems for Promoting Healthy Habits and Active Aging: A Systematic Review. Applied Sciences, 14(22), 10220. DOI: https://doi.org/10.3390/app142210220 [13] Cho, H., Oh, O., Greene, N., Gordon, L., Morgan, S., Walke, L., & Demiris, G. (2025). Engagement of Older Adults in the Design, Implementation, and Evaluation of Artificial Intelligence Systems for Aging: A Scoping Review. The Journals of Gerontology, Series A: 22 Biological Sciences and Medical Sciences, 80(5), glaf024. DOI: https://doi.org/10.1093/gerona/glaf024 [14] Rajamäki, J., & Helin, J. (2024). The Ethics and Cybersecurity of Artificial Intelligence and Robotics in Helping the Elderly to Manage at Home. Information, 15(11), 729. DOI: https://doi.org/10.3390/info15110729 [15] Renn, B.N., Schurr, M., Zaslavsky, O., & Pratap, A. (2021). Artificial Intelligence: An Interprofessional Perspective on Implications for Geriatric Mental Health Research and Care. Frontiers in Psychiatry, 12, 734909. DOI: https://doi.org/10.3389/fpsyt.2021.734909 [16] Chen, G., & Spaulding, R. (2025). The impact of AI-powered Alexa assistant on loneliness in homebound older adults: A pilot study. Advances in Geriatric Medicine and Research, 7(1), e250003. DOI: https://doi.org/10.20900/agmr20250003 [17] Park, S., & Kim, B. (2022). The impact of everyday AI-based smart speaker use on the well-being of older adults living alone. Technology in Society, 71, 102133. DOI: https://doi.org/10.1016/j.techsoc.2022.102133 [18] Yen, H.-Y., Tsai, H.-H., Hsu, W.-C., Huang, C.-Y., & Lin, P.-C. (2024). The effect of social robots on depression and loneliness for older residents in long-term care facilities: A meta-analysis. Journal of the American Medical Directors Association, 25(6), 104979. DOI: 10.1016/j.jamda.2024.02.017 [19] Yang, Y., Al Mahmud, A., Lu, H., Jiang, Y., & Hu, Y. (2025). AI applications to reduce loneliness among older adults: A systematic review of effectiveness and technologies. Healthcare, 13(5), 446. DOI: https://doi.org/10.3390/healthcare13050446 [20] Tian, Y. J. A., Felber, N. A., Pageau, F., Roulet Schwab, D., & Wangmo, T. (2024). Benefits and barriers associated with the use of smart home health technologies in the care of older persons: A systematic review. BMC Geriatrics, 24, 152. DOI: https://doi.org/10.1186/s12877-024-04702-1 [21] Vranić, A., Zadravec, H., & Orehovaki, T. (2024). The role of smart homes in providing care for older adults: A systematic literature review from 2010 to 2023. Smart Cities, 7(4), 1502–1550. https://doi.org/10.3390/smartcities7040062 [22] Pirzada, P., Vasudevan, S., Roberts, L., & Sidani, S. (2021). Ethics and acceptance of smart homes for older adults. Informatics for Health and Social Care, 46(4), 366–389. DOI: https://doi.org/10.1080/17538157.2021.1923500 [23] Wong, N., Prilla, M., Zhou, X., & Wang, X. (2024). Voice assistants for mental health services: Designing dialogues with homebound older adults. Proceedings of the ACM SIGCHI Designing Interactive Systems Conference (DIS ’24). DOI: https://doi.org/10.1145/3643834.3661536 [24] Spangler, H. B., Driesse, T. M., Lynch, D. H., Liang, X., Roth, R. M., Kotz, D., Fortuna, K., & Batsis, J. A. (2022). Privacy concerns of older adults using voice assistant systems. Journal of the American Geriatrics Society, 70(12), 3643–3647. DOI: https://doi.org/10.1111/jgs.18009 [25] Tobis, S., Piasek-Skupna, J., Suwalska, A., & Wieczorowska-Tobis, K. (2025). The impact of real-world interaction on the perception of a humanoid social robot in care for institutionalised older adults. Technologies, 13(5), 189. DOI: https://doi.org/10.3390/technologies13050189 [26] Lima, M. R., Wairagkar, M., Gupta, M., Rodriguez y Baena, F., Barnaghi, P., Sharp, D. J., & Vaidyanathan, R. (2022). Conversational affective social robots for ageing and dementia support. IEEE Transactions on Cognitive and Developmental Systems, 14(4), 1378–1389. https://doi.org/10.1109/TCDS.2021.3115228 [27] Even, C., Hammann, T., Heyl, V., Rietz, C., Wahl, H.-W., Zentel, P., & Schlomann, A. (2022). Benefits and challenges of conversational agents in older adults: A scoping review. Zeitschrift für Gerontologie und Geriatrie, 55(5), 381–387. https://doi.org/10.1007/s00391-02202085-9 [28] Street, J., Barrie, H., Eliott, J., Carolan, L., McCorry, F., Cebulla, A., Phillipson, L., Prokopovich, K., Hanson-Easey, S., & Burgess, T. (2022). Older adults’ perspectives of smart technologies to support aging at home: Insights from five World Café forums. International Journal of Environmental Research and Public Health, 19(13), 7817. DOI: https://doi.org/10.3390/ijerph19137817 23 LJUDJE NA BEGU V SVETU V PRVI ČETRTINI 21. STOLETJA IN NJIHOV DEMOGRAFSKI POMEN Janez Malačič Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani Kardeljeva ploščad 17, 1000 Ljubljana, Slovenija Elektronska pošta: [email protected] POVZETEK V zadnjih 25 letih absolutno in relativno število beguncev v svetu še naprej hitro narašča. Problem je težji v manj razvitem delu sveta, vendar se je razširil že tudi v Evropo. Hkrati pa je begunska problematika dobila razsežnosti in javno pozornost, kot jih v preteklosti še ni imela. Avtor besedila obravnava statistične in demografske vidike in pomen begunske problematike. Podatki, ki jih večinoma zbira VKBOZN, kažejo, da živimo v času, ko je približno vsak sedeminšestdeseti Zemljan na begu, pa pri tem ni vštetih 5,9 milijonov Palestincev v mandatu UNRWA. To je nedopustno visoka številka, še bolj skrb zbujajoč pa je sam trend. Begunstvo je neenakomerno razdeljeno po svetu in je predvsem posledica vse večjega števila vojaških in oboroženih konfliktov, tako tistih, v katere so vpletene države, kakor tudi tistih, v katerih se spopadajo različne uporniške skupine med seboj. Še naprej prizadeva predvsem Afriko in Azijo, vse bolj pa je prizadeta tudi Evropa, čeprav noben del sveta ni povsem varen pred njim. Človeštvo ne obvladuje begunske problematike, politike mednarodnih organizacij in posameznih držav pa so neučinkovite. Zato se problematika zapleta in zaostruje, čeprav še niso nastopile hujše posledice klimatskih sprememb, ki utegnejo v prihodnosti pognati v beg še mnogo več ljudi. Permission to make digital or hard copies of part or all of this work for personal or classroom use is granted without fee provided that copies are not made or distributed for profit or commercial advantage and that copies bear this notice and the full citation on the first page. Copyrights for third-party components of this work must be honored. For all other uses, contact the owner/author(s). Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia © 2025 Copyright held by the owner/author(s).https://doi.org/10.70314/is.2 025.demografija.12 Ključne besede : vojaški konflikti, ljudje na begu, begunci, notranje razseljene osebe, prisilne migracije 1 UVOD Izraz ljudje na begu je v resnici bolj poljudno poimenovanje prisilnih migracij, ko morajo ljudje pod prisilo zapustiti svoje domove. Večina notranjih in meddržavnih migracij v svetu je prostovoljnih in največkrat povzročenih z ekonomskimi dejavniki. Že stari Rimljani so rekli, da je domovina tam, kjer je dobro (ubi bene ibi patria), bolj ljudski izraz pa je s trebuhom za kruhom. Prisilne migracije v različnih oblikah pa so največkrat povzročene z vojnami in različnimi vrstami drugih konfliktov. Ta vrsta migracij je stara kakor človeštvo in se je, žal, obdržala vse do današnjega časa. Prisotni so izgoni, infiltracije, pa tudi genocid in etnično čiščenje, ki lahko poteka v obliki kombinacije drugih naštetih oblik. 24 Ob osemdesetletnici konca druge svetovne vojne lahko ugotovimo, da se je število konfliktov, v katere so vpletene države, kakor tudi število tistih, ki so povezani z različnimi uporniškimi skupinami, zelo povečalo in je največje po drugi svetovni vojni. Po podatkih datoteke o konfliktih iz Uppsale (UCDP) je bilo leta 2024 61 konfliktov v 36 državah, v katere so bile vpletene državne oblasti. V več kot polovici od teh držav sta vsaj dva ali več konfliktov, v katerih je vladna stran ena od vpletenih strani. Istega leta pa je bilo tudi 74 konfliktov, ki so jih povzročale različne uporniške skupine, vlade držav pa pri tem niso bile neposredno udeležene. Ti nedržavni konflikti so praviloma manj intenzivni vendar zelo nihajoči in spreminjajoči se iz leta v leto. K temu pa lahko dodamo še enostransko nasilje, v katerega so lahko vpletene uporniške skupine pa tudi same vlade. Leta 2024 je bilo 14 vlad, ki so bile odgovorne za enostransko nasilje nad civilisti. Vseh konfliktov je bilo tega leta 135. UCDP ocenjuje, da je v bojih leta 2024 bilo ubitih okrog 129.000 bojujočih se, kar je četrta najvišja številka po letu 1989. Višje so bile številke le v letih 2021-2023. Večina teh smrti je povezana z vojnama v Ukrajini in Gazi. V nedržavnih konfliktih je leta 2024 bilo ubitih okrog 17.500 oseb. (Rustad, 2025, str. 7-8) Največje število konfliktov po drugi svetovni vojni je neposredno povezano z največjim številom ljudi na begu. Statistika na tem področju običajno loči število beguncev, notranje razseljenih oseb in drugih oseb za pomoč katerim je pristojen Visoki komisariat za begunce OZN (VKBOZN) in število Palestincev, za katere je pristojna institucija za begunce OZN za Zahodno Azijo (UNRWA). Ti števili sta konec leta 2024 zaporedoma 123,2 in 5,9 milijonov. Skupno število lahko zaokrožimo na 130 milijonov, kar znese okrog 1,6 % svetovnega prebivalstva. Če pa Palestince izločimo, ugotovimo, da je vsak 67. prebivalec našega planeta moral prisilno zapustiti svoj dom in si poiskati zatočišče drugje v lastni državi ali v tuji državi. (UNHCR, 2025, str. 5) V besedilu iz leta 2017 sem postavil tezo, da človeštvo ne obvladuje problematike prisilnih migracij, saj je njihovo število po drugi svetovni vojni naraščalo, rast pa se je pospešila po koncu hladne vojne konec 1980ih in z začetkom 1990ih let. (Malačič, 2017) Pa vendar je bilo konec leta 2015 63,9 milijonov ljudi na begu brez upoštevanja Palestincev, kar je takrat znašalo 0,86 % svetovnega prebivalstva. V manj kot desetih letih se je število prisilnih migracij skoraj podvojilo, tako konflikte kot prisilne migracije pa je vse težje reševati zaradi njihove zapletenosti in spreminjajočih se geostrateških razmerij v svetu. V tem besedilu ostaja teza enaka. Podkrepiti pa jo je treba z ugotovitvijo, da človeštvo potrebuje temeljito prenovo mednarodnih institucij, ki bi morale reševati problematiko konfliktov in prisilnih migracij. Še posebej so potrebne prenove OZN in njene institucije odgovorne za vse vrste migracij. Priča smo spodkopavanju mednarodnega prava, v resnici pa bi potrebovali njegov nadaljnji pospešeni razvoj. Težišče analize problematike prisilnih migracij v tem besedilu bo na razvoju v prvi četrtini 21. stoletja in še posebej v zadnjem desetletju po letu 2015. V drugi točki bo na kratko povzet začetek mednarodnopravnega urejanja begunske problematike in razvoj v 20. stoletju. Tretja točka bo obravnavala razmere v prvih petnajstih letih 21. stoletja, četrta točka pa bo podrobneje prikazala in analizirala izrazito poslabšanje begunske problematike v svetu v zadnjem desetletju, ko se stari svetovni red, ki je nastal po drugi svetovni vojni in po koncu hladne vojne pred petintridesetimi leti ruši pred našimi očmi, novi svetovni red, ki bi odražal spremenjena razmerja moči v svetu in zagotavljal novo ravnovesje in novo podlago za učinkovit dolgoročni razvoj, pa še ni na vidiku in ni zasnovan niti izbojevan niti v najbolj grobih obrisih. Peta točka je namenjena sklepu, besedilo pa se bo končalo s seznamom literature in virov. 25 2 ZAČETKI MEDNARODNEGA UREJANJA BEGUNSKE PROBLEMATIKE IN RAZVOJ V 20. STOLETJU Temelje za začetek mednarodnopravnega urejanja begunske problematike v svetu sta postavili ustanovitvi Društva narodov (DN) po prvi in še posebej Organizacije združenih narodov (OZN) po drugi svetovni vojni. Že po prvi svetovni vojni je bilo predvsem v Evropi veliko beguncev. Število se je povečalo tudi zaradi oktobrske revolucije v Rusiji. Vendar za to obdobje nimamo dobrih statističnih podatkov. Kljub temu pa je že v okviru DN dozorelo spoznanje, da je potrebno mednarodnopravno urejanje begunske problematike, čeprav samo DN pri tem ni bilo posebej uspešno. Šele druga svetovna vojna, ki je v beg pognala veliko več ljudi, je bila dovolj močan sprožilec, da je OZN začela konkretno ukrepati. Tudi do pet in več let po letu 1945 je bilo po Evropi veliko begunskih taborišč, v katerih so begunci, med njimi tudi mnogi Slovenci, čakali na priložnost, da se lahko naselijo v kaki drugi državi. Mnogi so dobili priložnost v državah Severne in Južne Amerike, čeprav tudi znotraj teh, še posebej v ZDA, ni manjkalo nasprotovanja sprejemu beguncev. V okviru OZN je bil 1. 1. 1951 ustanovljen Visoki komisariat za begunce OZN (VKBOZN ali v angl. UNHCR), sredi tega leta, natančneje 28. 7. 1951, pa je bila na mednarodni konferenci v Ženevi sprejeta Konvencija o statusu beguncev. Konvencija je bila osredotočena na reševanje težav evropskih beguncev, saj je vsebovala omejitve, zaradi katerih so lahko zaprosili za status samo Evropejci zaradi dogodkov pred začetkom leta 1951. Te omejitve je odpravil šele sprejem Protokola o varstvu beguncev iz leta 1967, ki je na ta način razširil mednarodnopravno varstvo beguncev na svetovno raven. (UNHCR, 2002, str. 4-6) Konvencija v 1. členu definira begunca kot »osebo, ki je zunaj države, katere državljan je, ali v kateri je imela običajno prebivališče, ki se utemeljeno boji preganjanja zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju in ki zaradi takšnega strahu ne more ali noče uživati zaščite te države ali se vanjo vrniti«. Ključna pri tem sta meddržavna raven in civilni status, saj so vojaki in osebe, ki so zagrešile kaznivo dejanje zoper mir, vojni zločin, zločin zoper človeštvo ali hudo nepolitično kaznivo dejanje zunaj države pribežališča izključeni. Podatke o beguncih zbira VKBOZN. Pri tem uporablja mrežo svojih predstavništev in izpostav po državah sveta. Uporablja in preverja tudi vladne podatke različnih držav. Statistični podatki o ljudeh na begu so po svoji naravi nepopolni in ne dosegajo statističnih standardov moderne statistike. To velja tudi za podatke VKBOZN, saj so pogosto omejeni le na osebe iz posameznih kategorij, ki jim je pomagal VKBOZN. Pri registrskih podatkih se pojavljajo problemi pri izbrisu iz registra. So pa še drugi problemi. Prosilci za azil pogosto zapustijo državo, v kateri so zaprosili za azil, še preden se odloči o njihovi prošnji. Težavno je ločevanje ekonomskih migrantov od beguncev v širšem smislu. Zato pride v ospredje vprašanje mešanih migracij. Ekonomski migranti pa pogosto mislijo, da bodo lažje prišli v ciljno državo, če povedo, da so begunci. Kategoriji beguncev v ožjem smislu je že priznan status in s tem zagotovljeno mednarodno varstvo. VKBOZN pa v svoji statistiki obravnava še druge kategorije. Te so: prosilci za azil, ki so že vložili prošnjo za dodelitev statusa begunca, vendar o prošnji še ni odločeno; notranje razseljene osebe (NRO), ki so prisilno zapustile domove, vendar pri tem niso prestopile državne meje; vrnjeni begunci, ki so se na spontani ali organizirani način vrnili v izvorno državo; vrnjene NRO, ki so se na svoje domove vrnile s pomočjo VKBOZN; osebe brez državljanstva (po mednarodnem pravu) in drugo, kamor se uvrščajo osebe, ki ne spadajo v nobeno od prej naštetih kategorij, vendar so bile deležne pomoči VKBOZN 26 (UNHCR, 2017, str. 4). Vse te kategorije skupaj so ljudje na begu ali begunci v širšem smislu. Zaradi nepopolnosti in postopnega izboljševanja statistike v drugi polovici 20 stoletja bom tukaj prikazal le osnovne podatke o beguncih za to obdobje. Ocenjeno število beguncev na meddržavni ravni je bilo 1. 1. 1951 1,0 milijon. V naslednjih tridesetih letih se je število povečalo na 8.229.300, do začetka leta 2001 pa na 21.126.010. (UNHCR, 2002, str. 10) Ti podatki med seboj niso primerljivi, saj se začetni milijon nanaša le na Evropejce. Če vzamemo podatke za ves svet za začetke let 1981, 1991 in 2001, moramo dodati že navedenima številkama še 17.209.722 za leto 1991, nakar lahko izračunamo indeksa za leti 1991 in 2001 z osnovo leta 1981. Prvi je 209,1, drugi pa 256,7. Maksimum pa je število beguncev v tem obdobju doseglo leta 1995 s 27.437.000. Na osnovi globalnega pregleda begunstva, ki ga je pripravil Prebivalstveni oddelek OZN za 1.1. 1989 lahko prikažemo tudi nekaj relativnih podatkov. Delež beguncev med prebivalstvom sveta je bil 2,8 ‰. Enak delež je imela Latinska Amerika s Karibi, medtem ko je bil ta v Aziji in Afriki zaporedoma 2,2 ‰ in 7,0 ‰, v Evropi in ZDA pa zaporedoma 1,1‰ in 2,8 ‰. Pri tem podatki ne vključujejo 2,3 milijona Palestincev pod mandatom UNRWA. Če dodamo za to leto še pet držav z največjim absolutnim in relativnim številom beguncev so bile v prvi skupini Pakistan, Iran, ZDA, Sudan in Etiopija, v drugi skupini pa Malavi, Somalija, Iran, Pakistan in Sudan. (Malačič, 2017, str. 4) 3. LJUDJE NA BEGU V OBDOBJU 2000 – 2015 Statistični podatki o različnih kategorijah beguncev in ljudi na begu so se izrazito izboljšali v 21. stoletju. VKBOZN je za vsa leta od 2001 do 2015 pripravil in izdal Statistične letopise, ki podrobno prikazujejo begunsko problematiko v svetu, njegovih regijah in državah iz leta v leto. Kljub temu pa je še zmeraj potrebno upoštevati, da so objavljeni podatki le bolj ali manj natančne ocene zaradi težavnosti zbiranja podatkov o ljudeh na begu v mnogih od vojne razdejanih in politično nestabilnih državah. Vendar se statistika VKBOZN z leti izboljšuje, kar po eni strani povzroča težave pri primerljivosti podatkov med leti, po drugi strani pa omogoča tudi vključevanje novih kategorij, za katere pred tem ni bilo podatkov. Pri ocenjevanju in analizi podatkov za svet in posamezne regije in države pa moramo upoštevati tudi razlike v rasti prebivalstva. V razvitem delu sveta se je demografski prehod končal večinoma že sredi 20. stoletja, kar je vodilo k uveljavitvi nizke rasti prebivalstva. V nerazvitem delu sveta, kjer se nahaja največ ljudi na begu, pa prebivalstvo še zmeraj bolj ali manj hitro narašča, čeprav se demografski prehod tudi tam z izjemo Afrike južno od Sahare večinoma končuje. V tej točki ne moremo podrobneje obravnavati razvoja begunske problematike na letni osnovi, kar bi omogočila statistika VKBOZN. Začetni letniki statističnih letopisov pa omogočajo nekaj pomembnih uvidov. Na prelomu stoletja se je število beguncev in ljudi v oskrbi VK zmanjšalo v primerjavi s 1990imi leti. Manj je bilo novih beguncev. Nekatere krize, npr. tista v nekdanji Jugoslaviji, so se umirile. Kljub temu pa so nekatere druge značilnosti ostale nespremenjene. Manj razvite države so ostale glavni vir in glavna destinacija ljudi na begu. V desetletju, ki se je končalo leta 2001, je bilo 86 % teh ljudi iz tega dela sveta. Leta 2001 je 40 % ljudi v oskrbi VK živelo v taboriščih. V Afriki in Aziji je bilo takih 50 %. Struktura teh ljudi po spolu in starosti je podobna običajnemu prebivalstvu, z izjemo starejših od 60 let, ki jih je na begu manj. To je posledica dejstva, da prisilne migracije niso selekcionirane. Podeljevanje azila pa je še naprej težavno in počasno. Za ponazoritev razmer v prvih petnajstih letih 21. stoletja prikazujem v tabeli 1 oceno števila glavnih vrst ljudi na begu po 27 državi azila in po velikih regijah sveta OZN za leti 2000 in 2015. Izračunan je tudi delež ljudi na begu v oskrbi VK med celotnim prebivalstvom posamezne regije. V tabelo je vključena tudi kategorija notranje razseljenih oseb, čeprav podatkov zanjo leta 2000 še ni bilo, v novejšem času pa so ocene na voljo. Tabela 1 kaže, da so bile nekatere obetavne pozitivne spremembe begunske problematike na prelomu stoletja in na začetku 21. stoletja le kratek predah v dolgoročnem trendu naraščanja tako absolutnega števila kot relativnega deleža ljudi na begu med prebivalstvom tako na globalni kot regionalni ravni. V svetu se je v desetletju in pol delež ljudi na begu med prebivalstvom planeta povečal od 3,6 ‰ na 8,6 ‰. Palestincev pri tem nismo upoštevali, čeprav tudi njihovo število hitro narašča. V tabeli se je pojavila pomembna nova kategorija notranje razseljenih oseb (NRO), za katere je še posebej težko dobiti natančne podatke. VKBOZN zato največkrat objavlja število NRO, ki so v oskrbi VK. Komisariat je z zbiranjem in objavo podatkov o NRO v svojih statističnih letopisih pokazal, da je hitra rast števila NRO eden od osnovnih trendov v obravnavanem obdobju. Tabela 1: Ocenjeno število glavnih vrst B (po državi azila) po regijah OZN (v tisoč), število P (v mio) in delež B v P v ‰ v letih 2000 in 2015. Vir: UNHCR Statistical Yearbooks 2004 in 2015, Malačič, 2006, str. 204 in WPP 2017. Afrika Azija Evropa L. Amer. S. Amer. Oceanija Svet 1 2 3 4 5 6 7 8 B v 2000 tisoč 2015 3.627,1 5.383,4 2.374,9 37,9 635,2 71,0 12.129,6 4.811,0 8.689,0 1.816,0 338,0 409,0 48,0 16.111,0 NRO 2000 tisoč 2015 … … … … - - … 11.198,0 17.265,0 1.918,0 7.113,0 - - 37.494,0 Skupaj 2000 tisoč 2015 6.439,1 8.922,1 3.512,6 958,2 635,2 71,0 22.006,5 20.277,0 29.704,0 5.483,0 7.659,0 715,0 70,0 63.908,0 P v 2000 (mio.) 2015 812,0 3.676,0 728,0 523,0 315,0 31,0 6.086,0 1.209,0 4.442,0 741,0 636,0 357,0 40,0 7.425,0 Delež 2000 v ‰ 2015 7,9 2,4 4,8 1,8 2,0 2,3 3,6 16,8 6,7 7,4 12,0 2,0 1,8 8,6 1 Kategorija skupaj vsebuje tudi vrnjene B in NRO ter nekaj drugih kategorij, ki pa niso posebej prikazane. Podatki po celinah sveta ne kažejo večjih sprememb. Azija in Afrika sta najbolj prizadeti celini. Prva ima največje absolutno, druga pa največje relativno število ljudi na begu v oskrbi VK. V nasprotju s tem pa se je zelo spremenil seznam najbolj prizadetih držav. Konec leta 2015 na njem praktično ni več razvitih držav, niti ne med tistimi, ki bi sprejele večje število 28 ljudi na begu. Med prvimi petimi državami, ki so sprejele največ beguncev iz drugih držav, so Turčija, Pakistan, Libanon, Iran in Etiopija. Med prvimi petimi po NRO pa so istega leta Kolumbija, Sirija, Irak, Sudan in Jemen. Pri tej kategoriji seznam že nakazuje prihodnje krize, saj je precej visoko že tudi Ukrajina. Če pa dodamo še najbolj prizadete države glede na skupni delež ljudi na begu med prebivalstvom države so to Sirija, Libanon, Južni Sudan, Kolumbija, Irak in Jemen. V prvih dveh je bil ta delež konec leta 2015 zaporedoma 36,5 % in 18,2 %, kar sta nedopustno veliki številki. 4 LJUDJE NA BEGU V SVETU V ZADNJEM DESETLETJU, 2016 - 2025 Svet se v zadnjih letih v vseh pogledih izredno hitro spreminja. Nove tehnologije nam omogočajo še pred nedavnim nepredstavljive možnosti. Planet je postal ena sama velika vas z lahko dostopnostjo in prenosom informacij. Internet, mobilna telefonija, televizija in v zadnjih treh letih vse bolj tudi umetna inteligenca spreminjajo svet v velik razstavni prostor, ki pogosto ustvarja nerealna pričakovanja med ljudmi, ki bi se želeli preseliti v druge države. Po drugi strani pa se razlike v stopnjah razvitosti in bogastva med državami in znotraj držav, žal, ne zmanjšujejo, ampak še naraščajo. Takšne razmere pa ne vplivajo samo na ekonomske migracije, ampak vse bolj tudi na prisilne migracije. Ekonomski in prisilni migranti, ki jih je pogosto nemogoče razlikovati, se z mobilnimi telefoni v rokah ali v žepih množično pojavljajo na ulicah in v prevoznih sredstvih po svetu. Najbolj privlačijo najbogatejše države, še posebej, če v njih govorijo angleško. Tehnološke spremembe so povzročile tudi spremembo načina objavljanja statističnih podatkov VKBOZN. Statistične letopise so podobno kot pri državnih statističnih uradih nadomestile preko interneta dostopne podatkovne baze. Za najbolj osnovne podatke pa VK uporablja letna poročila o globalnih trendih prisilno razseljenih oseb v posameznih letih. Bolj podrobni podatki pa so na voljo s pomočjo spletnega Iskalca podatkov o beguncih (angl., Refugee Data Finder). Namen in dolžina tega besedila mi ne dovoljujeta prikaza in analize vsega bogastva statističnih podatkov o ljudeh na begu. Zato v tabeli 2 nadaljujem s prikazom podatkov za leti 2019 in 2024 za glavne kategorije beguncev in za glavne regije sveta. V tabelo niso vključeni Palestinci v mandatu UNRWA, ki jih je bilo leta 2019 5,6 in leta 2024 5,9 milijonov. Tabela 2: Ocenjeno število glavnih vrst B (po državi azila) po regijah OZN in število prebivalstva (P) (v mio) in delež B v P v ‰ v letih 2019 in 2024. Vir: UNHCR Refugee Data Finder, dostop 9. 9. 2025, Pison, 2019 in 2024 Leto Afrika Azija Evropa Ameriki Svet 1 2 3 4 5 6 7 Begunci (v mio) 2019 6,8 6,3 6,6 0,7 20,4 2024 9,2 8,6 12,0 1,2 42,7 NRO (v mio) 2019 19,4 16,6 2,0 6,5 44,6 2024 33,1 25,4 5,3 9,5 73,5 Osebe v skrbi VK (v mio) 2019 32,0 24,5 12,1 15,6 84,2 2024 52,5 34,8 20,7 21,9 123,2 29 Prebivalstvo (v mio) 2019 1.308,0 4.601,0 747,0 1.015,0 7.714,0 2024 1.515,0 4.807,0 745,0 1.048,0 8.162,0 Delež ljudi v skrbi VK v P (‰) 2019 24,5 5,3 16,2 15,4 10,9 2024 34,7 7,2 27,8 20,9 15,1 Osebe v skrbi VK vsebujejo tudi v tabeli nenavedene kategorije, kot so npr. iskalci azila, osebe brez državljanstva in druge osebe, ki potrebujejo pomoč in še nekaj drugih. Zato ta kategorija ni enaka vsoti B + NRO. Palestinci pod mandatom UNRWA niso vključeni. Pri sestavi tabele 2 je bilo nekaj težav z oblikovanjem primerljivih regij s tabelo 1. V spletnem orodju Iskalec podatkov o beguncih so makro regije drugačne kot v Statističnih letopisih VKBOZN. Zato sem na osnovi podatkov za posamezne države regijo Bližnji vzhod in Severna Afrika razdelil na afriški in azijski del in oba dela prištel njuni celini. V podatkih Azije o osebah v skrbi VK se skrivajo tudi tiste iz Oceanije, ki pa jih zaradi nizkega števila lahko zanemarimo. Oceanija zato ni posebej prikazana. Združeni pa sta tudi obe ameriški celini, kar zaradi njunih nizkih števil ljudi na begu tudi ni poseben problem. Osnovna in ne le zaskrbljujoča ampak dramatična ugotovitev, ki jo kažejo podatki tabele 2, je nadaljnja in pospešena rast absolutnega in relativnega števila ljudi na begu v širšem smislu. Če k podatku za svet za leto 2024 dodamo še Palestince v mandatu UNRWA, vidimo, da se je število oseb v skrbi VK v samo devetih latih podvojilo, njihov delež med svetovnim prebivalstvom pa se je povečal od 0,86 na 1,51%, pri tem Palestinci niso šteti. V primerjavi z letom 2000 pa je bila rast več kot petkratna. Druga dramatična ugotovitev je, da se je Aziji in Afriki po prizadetosti s prisilnimi migracijami pridružila Evropa. Narava prizadetosti Evrope je drugačna kot v Aziji in Afriki, saj je eden od glavnih ciljev iskalcev azila. Vendar pa je tudi Evropa dobila svojo vojno v Ukrajini, ki je zelo povečala število beguncev in NRO. Če pa pogledamo relativne podatke, lahko vidimo, da je bil delež oseb v skrbi VK med prebivalstvom Evrope že od leta 2000 naprej višji kot v Aziji. Tretja ugotovitev, ki jo kažejo podatki o NRO odkar so na voljo, je, da je ta kategorija največja in najbolj pomembna kategorija ljudi na begu. Število NRO se je v devetih letih od 2015 do 2024 podvojilo. Ljudje na begu v splošnem ne bežijo daleč, ampak si poiščejo kolikor je mogoče varno pribežališče blizu nekdanjega doma. Žalostno je, da so zatočišča velikokrat bolj ali manj spontana/organizirana taborišča, ki prevečkrat obstajajo desetletja ter živijo v odvisnosti od mednarodne pomoči, razvijejo svojevrstno lastno ekonomijo, demografsko hitro naraščajo, hkrati pa ostajajo brez realne možnosti bodisi vrnitve domov ali alternativni naseljenosti v lastni ali tuji državi z ekonomsko osamosvojitvijo. Četrta ugotovitev pa je, da so Amerike in tudi Avstralija, čeprav v tabelo ni vključena, zaradi oddaljenosti od konfliktov z ljudmi na begu najmanj prizadete regije. Pregled prisilnih migracij po najbolj prizadetih državah pokaže, da je bilo prvih pet držav iz katerih je bilo konec leta 2024 največ beguncev v ožjem smislu Sirija, Afganistan, Ukrajina, Južni Sudan in Sudan. Po številu NRO je prvih pet Sudan, Sirija, Kolumbija, DR Kongo in Jemen. Po številu prisilno razseljenih, ki je širša kategorija kot tista v skrbi VKBOZN, pa je prvih pet Kolumbija, Sudan, Sirija, Afganistan in Ukrajina. Številk po posameznih državah tukaj ne bom navajal. Bolj pomembno je, da je mednarodni humanitarni sistem ne le pod vse hujšim pritiskom, ampak je praktično pred zlomom. Sredstva za pomoč prisilnim migrantom ne dohajajo rasti njihovega števila. 30 Veliko zmanjšanje sredstev za mednarodno pomoč nove vlade ZDA predsednika Trumpa pa bo še otežilo razmere. Pomanjkanje sredstev pa bo otežilo tudi zbiranje statističnih podatkov, kar bo še otežilo učinkovito ukrepanje. 5 SKLEP Trendi vseh kategorij beguncev v širšem smislu v svetu še kar silijo navzgor. Samo v zadnjih devetih letih, od 2015 do 2024, se je število oseb v skrbi VKBOZN praktično podvojilo, hkrati pa sredstva za humanitarno pomoč ne naraščajo. ZDA svojo pomoč celo zmanjšujejo. Tradicionalno prizadetima celinama Afriki in Aziji se je v zadnjem desetletju z vojno na svojem ozemlju pridružila še Evropa. Vse to je posledica naraščanja števila vojn in drugih oboroženih konfliktov, v katere so vpletene vlade držav, ali pa so v njih udeležene različne uporniške skupine. Trajnih rešitev na novo vzplamtelih ali starih konfliktov v svetu je malo. Vse preveč pa je dolgotrajnih in zamrznjenih konfliktov, ki lahko znova izbruhnejo. Begunska taborišča od Bližnjega vzhoda, Vzhodne in Centralne Afrike, pa vse do Mjanmara in sosednjih držav, ki so bila ustanovljena za kratko bivanje, preraščajo v dolgotrajna z lastno humanitarno, demografsko in nevzdržno ekonomsko dinamiko. Noben človek ne bi smel biti prisilno postavljen v položaj trajne odvisnosti od mednarodne humanitarne pomoči in v razmere, v katerih praktično ni nobenih možnosti, da bi ekonomsko poskrbel sam zase in za svojo družino. Politiki in mednarodne organizacije bi morali najti rešitve za desetletja trajajoče konflikte, ki prisilijo ljudi na begu v odvisnost od mednarodne humanitarne pomoči. Pogosto se zdi, da so za mnoge politike dolarji ali evri namenjeni tej pomoči svojevrsten odpustek. Če zaradi sedanjega izraelskega bombardiranja in rušenja Gaze navedem samo primer Palestincev pod mandatom UNRWA, številke kažejo, da je bilo 1. 1. 1989 2,3 milijone oseb odvisnih od humanitarne pomoči. Do 1. 1. 2025 je številka narasla na 5,9 milijonov. Blokada mednarodne pomoči, politični in teroristični ekstremizem ter vojno uničenje je svetu pokazalo, do česa lahko pripelje zamrznitev konflikta in nesposobnost doseganja trajne rešitve. Hkrati pa tudi kaže, do kakšnih posledic lahko pripelje slaba in nerealna pretekla politika sprtih strani na eni strani in politika mednarodnih podpornikov ene ali druge strani na drugi. Izgledi in pričakovanja za prihodnost niso ugodni. Mednarodne organizacije, od OZN, njenih agencij, Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada, OECD in do številnih drugih, niso sposobne preprečevati vojne, oborožene konflikte in poskrbeti ne le za humanitarno pomoč, ampak predvsem za trajno vrnitev na dom ali naselitev kje drugje prisilno razseljenih. Nujno potrebne reforme mnogih od teh organizacij so blokirane, svet pa še naprej drvi proti desetim in več milijardam prebivalstva in kataklizmi uničujočih klimatskih sprememb. Stari vzorci reševanja problematike ljudi na begu za podnebne begunce ne bodo mogli delovati. LITERATURA IN VIRI 1. Malačič, J. (2006) Demografija. Teorija, analiza, metode in modeli, 6. izdaja, Ekonomska fakulteta, Ljubljana. 2. Malačič, J. (2017) Begunci v svetu od konca hladne vojne do danes in njihov demografski pomen. Soočanje z demografskimi izzivi. Multikonferenca Inštituta Jožef Stefan, Ljubljana. 3. Pison, G. (2019) The Population of the World 2019. Population and Societies, No. 569, INED, Paris. 4. Pison, G. (2024) The Population of the World 2024. Population and Societies, No. 626, INED, Paris. 5. Rustad, S.A. (2025) Conflict Trends: A Global Overview. Peace Research Institute Oslo paper, Oslo. 31 Job demand and work ability among employees in the public and private sector Tjaša Redek School of Economics and Business, University of Ljubljana Ljubljana, Slovenia [email protected]-lj.si Petra Došenovič Bonča School of Economics and Business, University of Ljubljana Ljubljana, Slovenia [email protected] lj.si Mojca Bavdaž School of Economics and Business, University of Ljubljana Ljubljana, Slovenia [email protected]- lj.si Nina Ponikvar School of Economics and Business, University of Ljubljana Ljubljana, Slovenia [email protected] lj.si Sara Ražman School of Economics and Business, University of Ljubljana Ljubljana, Slovenia [email protected]-lj.si Abstract We examine whether job quality (capturing job demands, autonomy, supervisor support, relations, and inclusion) explains differences in employees’ work ability across sectors and demographics in Slovenia. Cross-sectional survey data analysis, studied within a SEM framework, show that job quality is a strong and robust predictor of work ability. Women report lower work ability. Public-sector status shows a small positive direct effect on overall work ability, but worse scores on illness/absence components and is negatively related to relationship quality. Age is negatively associated with the health/impairment dimension. The results confirm that the workplace characteristics, such as autonomy, support, relations, and inclusion are positively related to work ability. Consequently, firms should focus on supportive leadership and invest more in organizational climate, while on the other hand job quality should be also the focus of policy makers. Keywords: Job quality, demographic and sectoral differences, work ability Povzetek Prispevek analizira vpliv kakovosti zaposlitve (upoštevaje zahteve dela, avtonomijo, podporo nadrejenih, odnose in vključenost) na delovno zmožnost zaposlenih, s poudarkom na razlikah med sektorji in demografskimi skupinami v Sloveniji. Rezultati analize SEM na podlagi presečnih anketnih podatkov kažejo, da je kakovost močan in robusten napovednik delovne zmožnosti. Ženske poročajo o nižji delovni zmožnosti. V javnem sektorju je ta nekoliko boljša, vendar pa se kaže hkrati zaostanek na področju bolezni /odsotnosti, slabši pa so tudi odnosi. Starost je negativno povezana z dimenzijo zdravja. Rezultati potrjujejo, da so značilnosti delovnega mesta, kot so samostojnost, podpora in odnosi, pozitivno povezane z delovno zmožnostjo. Posledično bi se morala podjetja osredotočiti na podporno vodenje in več vlagati v organizacijsko klimo, medtem ko bi morala kakovost dela biti tudi v središču pozornosti oblikovalcev politik. Ključne besede: Kakovost zaposlitve, demografske razlike, sektorske razlike, delovna zmožnost 1 Introduction In Europe, population ageing and rising chronic morbidity alongside a growing economy and the need for workforce present significant challenges for the employers and state. An individual’s work ability—their capacity to remain productive or active, depends on a combination of subjective, objective and environmental factors, including job quality. This paper investigates whether job quality, summarized by job demands, autonomy, supervisor support, workplace relations and inclusion categories, helps explain differences in work ability across the public and private sectors and among key demographic groups in Slovenia. The paper first provides a theoretical background and support to hypotheses in section 2, followed by data and methodology in section 3. Section 4 presents the results, while Section 5 concludes the paper. 2 Theoretical Background Work ability refers to a worker’s capacity to meet the demands of their job, both now and in the near future, given their health, skills, and psychological and physical resources [3]. Of course, work ability impacts work performance. Empirical research showed that workers with low work ability are more likely to take sickness absence, suffer from work disability, and exit the labor market prematurely [13]. Also, employees with “poor” work ability have significantly elevated risks of disability pension and early retirement compared to those with excellent work ability [13]. Work ability is a “comprehensive concept” linking individual health and job factors, making it a central focus for occupational health research and prevention [9]. However, it is likely also true that the work itself and job demands impact work-ability, which is the focus of this paper. In this context, the the Job Demands–Resources (JD–R) framework is usefil. The model broadly claims that each occupation has a ∗Article Title Footnote needs to be captured as Title Note †Author Footnote to be captured as Author Note Permission to make digital or hard copies of part or all of this work for personal or classroom use is granted without fee provided that copies are not made or distributed for profit or commercial advantage and that copies bear this notice and the full citation on the first page. Copyrights for third-party components of this work must be honored. For all other uses, contact the owner/author(s). Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia © 2025 Copyright held by the owner/author(s). http://doi.org/10.70314/is.2025.demografija.13 38 unique combination of factors, which can be classified into two broad categories: job demands and job resources [6]. Job demands—physical, social, and organizational features of work (e.g., time pressure or performance expectations)— require constant effort and are related to psychological costs [6]. With increasingly high job demands, these costs increase and cause job strain, leading to health impacts. On the other hand, job resources—physical, psychological, social, or organizational characteristics (e.g., job security)—enable goal attainment, foster development and learning, and buffer the impact of demands [2] and can ease an individual’s work. When employees have strong resources (e.g., support, control, feedback, etc.), they are better equipped to cope with heavy workloads or pressure, maintaining their well-being and productivity. This JD–R model provides a theoretical foundation through which work ability can be viewed – essentially as an outcome influenced by the balance (or imbalance) between demands and resources in the workplace. When demands chronically exceed an individual’s resources, their work ability may deteriorate; conversely, a resource-rich job environment can energize employees and support their ability to continue working even in the face of challenges. [9] Job quality, which refers to job demands and the availability of job resources, has direct impact on work ability. Empirical studies consistently show that high job demands are associated with lower work ability, while strong job resources are associated with better work ability. For example, Kaboth et al. [9] showed in a German case that influencing the amount or the tasks of work significantly impacts work ability in low-skilled and mediumskilled jobs. Linked to this, Claes et al. [5] investigated job demands and job resources and showed that they have a direct relationship with subjective well-being, also clearly linked to the perceived work ability. For example, Burr et al. [4] observed that good leadership and development opportunities for an individual were linked to improvements in employees’ work ability. This suggests that motivating and supportive work conditions can support employees’ ability to work by keeping them motivated, not overstressed and healthy. Workplace inclusion is also very important. Feeling valued by one’s organization and having a voice in decision-making (an inclusive climate) contribute to a sense of belonging and purpose at work [10]. Those more included and consequently engaged employees are more likely to sustain their work ability even under strain [9]. On the other hand, poor job quality can worsen the impact of any health problems an employee has. In a high-demand, low-support environment, a worker with chronic health issues will find it harder to meet job requirements, causing the work ability to decline [3]. Work ability and job quality are influenced also by individual demographic characteristics and organizational context. Age is a significant factor. Middle-aged and older workers tend to report lower work ability than younger workers, partly due to agerelated health issues and longer exposure to work stressors [12, 17], although not all studies agree [11]. Gender roles also play a role, though findings are mixed. Some studies have found men reporting slightly higher work ability than women, but differences often disappear after accounting for job type and health status [9]. Also occupation, which is closely related to education, can affect work ability [9]. Workers with lower education often end up in lower-skilled or manual jobs that are high in demands (e.g. repetitive manual labor, shift work) and low in resources (less autonomy, less job security) and have lower work ability scores. The nature of work, also related closely to both education and occupation, (manual vs. knowledge work), is another important factor. Manual or blue-collar jobs are typically associated with high physical demands which can negatively impact workers’ health and work ability, especially after long periods in such occupations [1]. However, intellectual and typically sedentary work also brings its own health challenges (e.g., physical inactivity, stress). Furthermore, some knowledge workers face intense psychological stress or long working hours that can also harm work ability [15]. Contract type and job security are additional factors affecting work ability. Permanent employees (often in the public sector or large firms) enjoy greater job security and generally have access to better health and training benefits, which can improve their work ability [9]. Lower stress resulting from higher job security can mitigate the negative impact on work ability, as stress has been shown to be linked to work ability [14]. Insecure employment has been associated with poorer self-rated health and higher absenteeism [7]. Sector and job type shape the profile of demands and resources that workers experience. Public sector jobs often provide more robust safety nets – for example, stronger employment protection, better pension schemes, and structured support programs – compared to the private sector [1]. However, public sector roles can come with bureaucratic constraints and limited flexibility, which may reduce autonomy or innovation potential [1]. Eurofound results [1] also argue that private sector jobs can offer more flexibility or performancebased rewards, however also higher performance pressures and less stability. The study also showed that in some countries public sector employees report lower time pressure but also less flexibility in work arrangements, whereas private sector employees often face tighter deadlines but have more flexibility in organizing work [1]. 3 Research goals and methodology 3.1 Research goals Based on the literature review, the model tests several core hypotheses: H1: Job quality affects work ability. H2: Sector (public vs private), age group, gender and work type affect work ability. H3: Demographic factors (age, education, gender) impact job quality. 3.2 Methodology and data The concept of work ability was operationalized by the Finnish Institute of Occupational Health through the Work Ability Index (WAI), a multidimensional concept that captures key dimensions of an individual’s work capacity [8]. The WAI is composed of seven indicators: (i) current work ability (often self-rated compared to one’s lifetime best), (ii) work ability in relation to the job’s physical and psychological demands, (iii) the number of diagnosed diseases, (iv) the subjective degree of work impairment due to illnesses, (v) sickness absences over the past year, (vi) the worker’s own prognosis of their work ability two years from now, and (vii) psychological resources such as mood and cognition [16]. These components are summed into an overall index score that categorizes work ability from poor to 39 excellent [13], with higher WAI scores signaling better work ability. Figure 1: Conceptual model The analysis relies on the data, collected in spring 2025, for 1075 economically active individuals aged 30 to 65 years from the Valicon panel. The questionnaire comprises 108 items structured into modules covering personal, work and health aspects. As part of work aspects, the questionnaire studies in detail employment status and job characteristics (contract type, hours, public vs. private). It operationalizes work ability as WAI via seven dimensions described above [16]. Health aspects cover self-rated health, physician-diagnosed conditions (with followups by system and, for cancer, site and treatment stage), and duration of key problems. Labour-market consequences of health (job/contract changes, retraining, remote work) and job quality are measured using Likert items on demands, autonomy, supervisor support, workplace relations, and inclusion. Psychosocial wellbeing is assessed with a distress scale and related impact questions, complemented by healthcare access, caregiving responsibilities, household composition and finances, anthropometrics, physical activity and sleep, alcohol and tobacco use, diet, social support, and basic demographics (sex, age group, region, education, citizenship). Key variables used in the analysis are presented alongside descriptive statistics in Table 1. The hypotheses were tested using structural equations modelling. Data and variables. The latent variable WAI is measured by seven observed indicators (WAI1–WAI7), referring to the components of WAI. The second latent variable, JOB_QUAL, is measured by job-quality items: job demands (reversed), autonomy (jd_autonomy), supervisor support (sup_support), relationships/positive climate (rel_quality) and inclusion. Exogenous covariates include sector (public/private), age group (agegrp), sex (sex_2), education dummies (ed_2, ed_3), and work-type dummies (worktype_1, worktype_2) (Table 1). The model also includes covariances among residuals of related observed variables. Table 1: Variables description Variable Mean Std. dev. Min Max Description with range WAI WAI1 7.90 1.92 0 10 Assessment of current work ability compared to best one (0=poor ...10=good) WAI2 8.35 1.37 2 10 Work ability, conditional on the type of work (physical, intellectual) (2=poor ... 10=good) WAI3 4.99 2.01 1 7 Number of diseases, diagnosed by a doctor (1=5 or more ... 7=none) WAI4 5.07 1.24 1 6 Work impairment (1=fully impared ... 6=no imparement) WAI5 4.22 1.21 1 5 Sickness absence during past year (1=100+ days ... 5=none) WAI6 6.04 1.78 1 7 RECODE of Q36 (Do you think that, given your health condition, in two years' time Own prognosis of work ability after two years (1=poor ... 7=good) WAI7 2.70 0.84 1 4 Psychological capacity (1=poor ... 4=good) Job Quality Job demand 3.69 1.30 1 5 Reverse of: Superiors have unrealistic demands and expectations (time, tasks, etc.) (1=disagree ... 5=agree) Job automony 3.41 1.27 1 5 I have the opportunity to make decisions about my work (1=disagree ... 5=agree Superior support 3.54 1.22 1 5 My supervisor provides me with adequate support at work (1=disagree ... 5=agree Relationship quality 3.56 1.28 1 5 Interpersonal relationships at my workplace are good. (1=disagree ... 5=agree Inclusion 3.30 1.25 1 5 I am sufficiently involved in decisions about changes that affect my work and workplace (1=disagree ... 5=agree Other Public sector 0.36 0.48 0 1 1=public sector, 0=Other Age group 4.90 1.84 1 10 5-year intervals from 1=25-29 ... 10=70-75 Gender 0.49 0 1 1=female, 0=male Education Base = Tertiary degree Less than primary 0.00 0 1 Shares Primary 0.02 0 1 Vocational 0.12 0 1 Secondary 0.34 0 1 Work type Base = physical and psychological abilities Physical 0.15 0 1 Shares (the remaining share refers to both) Psychological 0.54 0 1 4 Results Table A2 in the Appendix provides the model summary, with standardized coefficients. Fit the model with structural equation modelling using maximum likelihood was used. Global fit is good (RMSEA = 0.047, 90% CI 0.042–0.053; pclose = 0.795; CFI = 0.947; TLI = 0.925; SRMR = 0.051; CD = 0.893). The model was improved in several steps by adding additional paths or removing those that do not have strongest theoretical linkage or were highly insignificant – depending on modification indices. Work ability was estimated as a latent variable with all seven indicators loading well on the latent factor (standardized loadings 0.52–0.82 for WAI2–WAI6 and constrained to 1.00 for WAI1). While the literature offers a standardized procedure to estimate WAI, the estimation showed much better performance of the latent variable, even though the correlation between the latent variable and WAI (as suggested by the literature) was 0.96. The difference in model performance can be explained via additional covariances and paths between indicators, which a pre-prepared WAI does not allow. The job quality factor (JOB_QUAL) is also well defined, with high loadings on relationship quality (0.82), supervisor support (0.78), inclusion (0.77), autonomy (0.57) and (reverse-coded) job demands (0.61) (Table2, Table 1). Table 2: Selected results Predictor β (std) p Interpretation H1 JOB_QUAL → WAI 0.475* 0.000 Better overall job quality strongly improves work ability. H2 Sector public → WAI 0.084* 0.013 Public sector shows a small net advantage in WAI, conditional on covariates. 40 Female (sex_2) → WAI −0.185* 0.000 Women report lower WAI. Education (ed_3) → WAI −0.120* 0.000 Mid-level education (vs. base) associated with lower WAI. H3 (job quality) Sector public → Relationships −0.071 0.001 Public sector reports lower relationship quality. ed_2 → Autonomy −0.090 0.002 Lower education → less autonomy. ed_3 → Autonomy −0.116 0.000 ed_4 → Autonomy −0.111 0.000 ed_2 → Inclusion −0.055 0.041 Lower education → lower inclusion. Selected additional effects on WAI indicators Age → WAI3* −0.131 0.000 With age, the number of disease increase, WAI3 decreases Job demands (rQ55_1) → WAI6 (2-year prognosis) 0.069 0.025 Reasonable job demands improve expected work ability Worktype_2 → WAI2 0.102 000 Intellectual work related to higher work ability, even if conditional on type of work The results show that as suggested by H1, job quality shows a strong positive association with work ability (β =0.475, p =0.000). Using the model changes suggested by modification indices, additional relationships were examined as well, although not initially assumed in the hypotheses. Public-sector employment improves WAI directly (β = 0.084, p = 0.013), but it is also associated with lower relationship quality (β = –0.071, p =0.001). With regards to demographics, the results show that work ability declines with age (captured in the impairment/health indicator: age to WAI3: β = –0.131, p =0.000). Women interestingly report statistically significant lower overall WAI (β = –0.185, p =0.000) and are more likely to work in the public sector (as mentioned above). Education has two relevant impacts: (i) a direct negative coefficient on WAI for the middle category (ed_3 (vocational education) to WAI: β = –0.120, p =0.000), and (ii) a systematic advantage in job quality, because lower education predicts less autonomy (primary education: β = –0.090; vocational education: β = –0.116; ed_4: β = –0.111; all p =0.002), lower relationship quality (primary education: β = – 0.078, p = 0.003). Other interesting results point to possible future research directions. The residual covariance structure points to relevant relationships as well: autonomy and relationship quality covary negatively (cov = –0.207, p = 0.001), while autonomy and inclusion covary positively (cov =0.188, p =0.000). These patterns are compatible with the idea that supportive, inclusive relationships are related to better work environment – and should be examined in more detail. 5 Discussion with implications This paper tested a model, based on the JD-R framework. The results show that job quality is a strong, consistent predictor of work ability. The latent job quality factor, which was in our model defined by high autonomy, supervisor support, positive relations, “reasonable demands” and inclusion, has a very strong and statistically significant impact on work ability - WAI. This result is in line with the general idea of the JD-R model, suggesting the importance of resources – in our case “soft resources”. The model also relied on an alternative approach to developing WAI, using a latent factor. WAI loadings are large (0.51–0.82), confirming that this approach instead of the standardly used is also relevant. Estimates also show high correlation between the latent factor and standardly estimated WAI (>0.9). However, improved modeling results using a latent factor approach speak in favour of using this alternative. The model is also relevant due to several other results. Further, in relation to individuals’ demographic characteristics, women report lower WAI, and age is negatively associated with the health/impairment component (WAI3), consistent with wellknown age-health relationship. One of our key propositions revolved also around the differences in the private and public sector. Sector differences are small but present: public-sector status has a small positive direct effect on overall WAI. However, it is worse with regards to specific health/absence components. Paths among job-quality indicators behave as expected overall (higher global job quality co-moves with better autonomy, support, relations, inclusion). The findings highlight the importance of job quality for sustaining work ability (WAI). Companies should focus on high quality work environment, on reasonable job demands and also on building a respectful, inclusive corporate climate in order to maintain—with ageing and also in general—the work ability in the companies. Policymakers should focus more on highlighting the importance of job quality as part of sustainable employment and well-being of the population, possibly as part of general occupational safety and health standards. Also, awareness raising and capacity-building for employers is important. While the “right to disconnect” is an important step towards this, awareness, not only among employers, but also employees themselves is important. Such campaigns could incorporate sectoral specifics. In addition, measurement infrastructure could be strengthened by incorporating WAI and job-quality modules into standardized questionnaires beyond what they already are to enable longitudinal tracking. Active ageing can further raise aggregate work ability. Limitations and future research. This paper presents only the preliminary research results. Future work should include testing further model specifications, additional controls and additional robustness checks. Group analysis could also help further investigate the differences between groups. Nonetheless, the evidence consistently indicates that improving job quality is key for sustaining work ability. 6 Conclusion This paper investigated, relying on the JD–R framework, the relationship between job quality/ job demand and work ability. We show a clear and robust link between job quality and WAI. Women report lower WAI and age relates negatively to the health/impairment dimension. The public-sector status has a positive relationship with overall WAI. While this paper is only providing preliminary results as a direction for future research, the basic relationship is robust and in line with the theoretical propositions. Therefore, implications for companies and policymakers on focusing on job quality can be supported by these results, despite also several limitations of the current research. Acknowledgments This work was partially financed by ARIS projects: P5-0128, P50441, J5-4575, J5-4540, P5-0117, V5-2507 and V5-24020. References 41 [1] Andreas Agathocléous. 2003. Working conditions: comparing the public and private sectors | European Foundation for the Improvement of Living and Working Conditions. Eurofound. Retrieved August 27, 2025 from https://www.eurofound.europa.eu/en/resources/article/20 03/working-conditions-comparing-public-and-privatesectors [2] Arnold B. Bakker and Evangelia Demerouti. 2007. The Job Demands‐Resources model: state of the art. Journal of Managerial Psychology 22, 3 (April 2007), 309–328. https://doi.org/10.1108/02683940710733115 [3] T. I. J. van den Berg, L. a. M. Elders, B. C. H. de Zwart, and A. Burdorf. 2009. The effects of work-related and individual factors on the Work Ability Index: a systematic review. Occup Environ Med 66, 4 (April 2009), 211–220. https://doi.org/10.1136/oem.2008.039883 [4] Hermann Burr, Hanne Berthelsen, Salvador Moncada, Matthias Nübling, Emilie Dupret, Yucel Demiral, John Oudyk, Tage S. Kristensen, Clara Llorens, Albert Navarro, Hans-Joachim Lincke, Christine Bocéréan, Ceyda Sahan, Peter Smith, and Anne Pohrt. 2019. The Third Version of the Copenhagen Psychosocial Questionnaire. Safety and Health at Work 10, 4 (December 2019), 482–503. https://doi.org/10.1016/j.shaw.2019.10.002 [5] Sara Claes, Sophie Vandepitte, Els Clays, and Lieven Annemans. 2023. How job demands and job resources contribute to our overall subjective well-being. Front. Psychol. 14, (July 2023). https://doi.org/10.3389/fpsyg.2023.1220263 [6] E. Demerouti, A. B. Bakker, F. Nachreiner, and W. B. Schaufeli. 2001. The job demands-resources model of burnout. J Appl Psychol 86, 3 (June 2001), 499–512. [7] Rennie M. D’Souza, Lyndall Strazdins, Dorothy H. Broom, Bryan Rodgers, and Helen L. Berry. 2006. Work demands, job insecurity and sickness absence from work. How productive is the new, flexible labour force? Australian and New Zealand Journal of Public Health 30, 3 (June 2006), 205–212. https://doi.org/10.1111/j.1467842X.2006.tb00859.x [8] Hans Martin Hasselhorn and Apt Wenke. 2015. Understanding employment participation of older workers: Creating a knowledge base for future labour market challenges. Retrieved August 27, 2025 from https://www.baua.de/EN/Service/Publications/Cooperati on/Gd81 [9] Arthur Kaboth, Lena Hünefeld, and Marcel Lück. 2024. Exploring work ability, psychosocial job demands and resources of employees in low-skilled jobs: a German cross-sectional study. Journal of Occupational Medicine and Toxicology 19, 1 (July 2024), 30. https://doi.org/10.1186/s12995-024-00429-2 [10] Bora Ly. 2024. Inclusion leadership and employee work engagement: The role of organizational commitment in Cambodian public organization. Asia Pacific Management Review 29, 1 (March 2024), 44–52. https://doi.org/10.1016/j.apmrv.2023.06.003 [11] Rosimeire Simprini Padula, Luciana do Socorro da Silva Valente, Mônica Vasconcelos de Moraes, Luciana Dias Chiavegato, and Cristina Maria Nunes Cabral. 2012. Gender and age do not influence the ability to work. Work 41 Suppl 1, (2012), 4330–4332. https://doi.org/10.3233/WOR-2012-0727-4330 [12] Valerio Paneni, Cristiana Gambelunghe, Luca Tomassini, Giuliana Buresti, Bruna Maria Rondinone, Benedetta Persechino, Daniela Fruttini, Marco dell’Omo, Chiara Pucci, and Angela Gambelunghe. 2025. Correlations Between Gender, Age, and Occupational Factors on the Work Ability Index Among Healthcare Professionals. Healthcare 13, 7 (January 2025), 702. https://doi.org/10.3390/healthcare13070702 [13] Kerstin G. Reeuwijk, Suzan J. W. Robroek, Maurice A. J. Niessen, Roderik A. Kraaijenhagen, Yvonne Vergouwe, and Alex Burdorf. 2015. The Prognostic Value of the Work Ability Index for Sickness Absence among Office Workers. PLoS One 10, 5 (May 2015), e0126969. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0126969 [14] Kirsikka Selander, Risto Nikunlaakso, and Jaana Laitinen. 2022. Association between work ability and work stressors: cross-sectional survey of elderly services and health and social care service employees. Archives of Public Health 80, 1 (March 2022), 83. https://doi.org/10.1186/s13690-022-00841-2 [15] Michael Stiller, Melanie Ebener, and Hans Martin Hasselhorn. 2023. Job quality continuity and change in later working life and the mediating role of psychological and physical health on employment participation. Journal for Labour Market Research 57, 1 (March 2023), 12. https://doi.org/10.1186/s12651-023-00339-6 [16] Kaija Tuomi, Juhani Ilmarinen, Leena Eskelinen, Erkki Jrvinen, Jouni Toikkanen, and Matti Klockars. 1991. Prevalence and incidence rates of diseases and work ability in different work categories of municipal occupations. Scandinavian Journal of Work, Environment & Health 17, (1991), 67–74. [17] Cleo Varianou-Mikellidou, Georgios Boustras, Olga Nicolaidou, Christos Dimopoulos, Ioannis Anyfantis, and Paris Messios. 2020. Work-related factors and individual characteristics affecting work ability of different age groups. Safety Science 128, (August 2020), 104755. https://doi.org/10.1016/j.ssci.2020.104755 42 Demografske vrednote pri mladih v digitalni dobi Tanja Repič Slavič Teološka fakulteta, Poljanska 4, Ljubljana, katedra za Zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije Frančiškanski družinski inštitut, Prešernov trg 4, Ljubljana e-mail: tanja.[email protected]i-lj.si Povzetek Vrednote predstavljajo temeljno vodilo posameznikovega ravnanja in odločanja, še posebej v obdobju mladostništva in zgodnje odraslosti, ko se oblikujejo osebna identiteta, moralni okvir in družbeni odnosi. V digitalni dobi se mladi vse bolj vključujejo v interakcije prek spletnih platform (kot so družbena omrežja, aplikacije za sporočanje, videoigre in spletne skupnosti), kar pomembno vpliva na oblikovanje, izražanje in razumevanje vrednot. Raziskave kažejo, da digitalna raba vpliva na doživljanje ključnih vrednot, kot so spoštovanje, odgovornost, iskrenost, empatija, strpnost, pravičnost in solidarnost. Pogosto prihaja do t. i. moralnega distanciranja, ko mladi v digitalnem okolju zmanjšajo občutek osebne odgovornosti za dejanja, ki jih v fizičnem svetu ne bi izvajali. Hkrati pa obstajajo tudi pozitivni primeri uporabe digitalnih orodij za širjenje solidarnosti, izražanje empatije ter podporo družbenim spremembam. V članku želimo predstaviti ključne vrednote v povezavi z mladimi v digitalni dobi in kako to vpliva na družinske procese. Vpogled v to področje lahko spodbuja etično refleksijo pri mladih uporabnikih digitalnih medijev, saj se ti pogosto znajdejo pred kompleksnimi moralnimi odločitvami — od deljenja vsebin in komentiranja do odzivanja na spletno nasilje. Razumevanje vrednot mladih v digitalni dobi je ključno za razvoj strategij vzgoje, izobraževanja in oblikovanja odgovornih digitalnih državljanov. Ključne besede Vrednote mladih, digitalna družba, moralno odločanje, spletno vedenje. Abstract Values represent a fundamental guide for individual behavior and decision-making, especially during adolescence and early adulthood, when personal identity, moral frameworks, and social relationships are being formed. In the digital age, young people increasingly engage in interactions through online platforms (such as social media, messaging apps, video games, and online communities), which significantly influence the formation, expression, and understanding of values. For all other uses, contact the owner/author(s). Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia © 2025 Copyright held by the owner/author(s).https:// doi.org/10.70314/is.2025.demografija.4 Research shows that digital engagement affects how key values—such as respect, responsibility, honesty, empathy, tolerance, justice, and solidarity—are experienced. A phenomenon known as moral disengagement often occurs, where young people feel less personally accountable for actions in digital environments that they would not carry out in the physical world. At the same time, there are also positive examples of using digital tools to promote solidarity, express empathy, and support social change. This article aims to present key values in relation to young people in the digital age. Gaining insight into this area can encourage ethical reflection among young users of digital media, as they are frequently faced with complex moral decisions—ranging from sharing content, commenting, to responding to online violence. Understanding the values of young people in the digital age is essential for developing strategies in education, upbringing, and the formation of responsible digital citizens. Keywords Youth values, digital society, moral decision-making, online behavior. UVOD Internet in digitalne tehnologije prežemajo vse domene človeškega vsakdana danes, pri čemer družinsko življenje ni izjema. Lahko bi rekli, da je digitalizacija družine nekaj, kar vse bolj vpliva na družinsko dinamiko in predstavlja značilno lastnost sodobnih družinskih sprememb. Raba interneta preoblikuje ključne vrednote pri mladih in to se vsekakor odraža tudi v družinskem etosu. Obdobje mladostništva in zgodnje odraslosti velja za ključno razvojno fazo, v kateri posameznik oblikuje svojo identiteto, moralni okvir ter vrednostni sistem [1]. Vrednote, kot so spoštovanje, odgovornost, poštenost, empatija in pravičnost, usmerjajo posameznikovo vedenje, odnos do drugih in njegovo vlogo v družbi. V digitalni dobi, kjer mladi vse več časa preživijo na družbenih omrežjih, v spletnih skupnostih in aplikacijah, pa se prostor oblikovanja teh vrednot pomembno seli v virtualno okolje [2]. Po podatkih raziskave Global Web Index, objavljene na spletu leta 2019, lahko povprečen čas, ki ga posamezniki v starosti med 16 in 64 leti preživijo na spletu, ocenimo na 43 sedem ur na dan po vsem svetu. V ZDA je bila leta 2017 ta številka ocenjena na dve uri in dvajset minut na dan za otroke, stare od nič do dveh let, in na štiri ure in trideset minut za otroke, stare med osem in dvanajst let [3]. To pomeni, da internet odžira velik delež časa, ki bi ga sicer lahko preživeli z družino ali vrstniki v živo. Digitalna tehnologija torej ni le orodje, temveč tudi kulturni kontekst, ki soustvarja načine razmišljanja in vedenja. Raziskave kažejo, da mladi v digitalnih okoljih pogosto izražajo in hkrati reinterpretirajo svoje vrednote – tako v pozitivnih praksah (npr. digitalna solidarnost, aktivizem, medsebojna podpora), kot tudi v manj zaželenih pojavih, kot so moralno distanciranje, spletno nadlegovanje in ignoriranje odgovornosti [4, 5]. Prisotnost moralnih odločitev v digitalnem vsakdanu – denimo pri komentiranju, deljenju vsebin ali odzivanju na sovražni govor – odpira vprašanja o tem, kako stabilne so vrednote mladih v hitro spreminjajočem se tehnološkem okolju [6]. Raziskave kažejo, da je digitalna pismenost tesno povezana z zmožnostjo etične presoje, kar pomeni, da vzgojno-izobraževalni procesi igrajo ključno vlogo pri oblikovanju moralno odgovornih digitalnih državljanov [7]. Poleg tega digitalne tehnologije močno vplivajo na to, kako se mladi učijo, komunicirajo in sodelujejo s svetom. V Sloveniji na primer 87 % prebivalcev uporablja internet vsak dan ali skoraj vsak dan, 85 % pa ga uporablja večkrat na dan. Najpogosteje ga uporabljajo mlajši posamezniki, stari od 16 do 24 let (99 %), od katerih jih 73 % na spletu naleti na neresnične ali sporne informacije [8]. V Združenih državah Amerike ima 96 % najstnikov v starosti od 13 do 17 let pametne telefone. Število najstnikov, ki poročajo, da so na spletu »skoraj nenehno«, se je od leta 2014–2015 podvojilo [9]. Dejstvo je, da je prehod iz družbenega življenja v virtualno življenje prek družbenih omrežij ena največjih nevarnosti zlorabe novih tehnologij za mlade. Zlasti internet in družbena omrežja, ki ga zaznamujejo, imajo nesporen vpliv na vedenje uporabnika in pridobivanje vrednot, saj postanejo generatorji vsebin in informacij [10]. Danes je to dejstvo še bolj izrazito, saj je interaktivnost postala način delovanja družbe na splošno, zlasti mladih. Instagram, Facebook, Twitter in YouTube so, kot navajajo avtorji, kot sta Túñez in Sixto [11], sinhroni in asinhroni komunikacijski kanali, ki ne prenašajo le informacij in vsebin, ampak tudi vrednote in oblike vedenja, ki vplivajo na oblikovanje in razvoj osebnosti. Poleg tega hiter napredek digitalne tehnologije vpliva tudi na angažiranost in sodelovanje mladih. Internet in mobilne naprave niso spremenile le načina, kako mladi komunicirajo in se družijo, ampak tudi način, kako se učijo in interagirajo s svojim okoljem. Ta digitalna revolucija je ustvarila nove platforme za izražanje in aktivizem, ki mladim omogočajo, da se na povsem nov način ukvarjajo z najrazličnejšimi vprašanji [12]. Čeprav je vključevanje tehnologije v vsakdanje življenje mladih sprožilo razprave o njenem vplivu na njihove vrednote in socialne odnose, so poleg negativnih učinkov vsekakor tudi pozitivni. Kritiki trdijo, da tehnologija lahko spodbuja površinske odnose in odvrača od pomembnih interakcij, medtem ko zagovorniki poudarjajo njen potencial za povečanje ustvarjalnosti, učenja in socialne vključenosti [13,14]. Zato razumevanje medsebojnega vpliva tehnologije in vrednot mladih zahteva natančen pristop, ki upošteva tako prednosti kot slabosti digitalne vključenosti. Za boljše razumevanje vpliva in povezav digitalnega sveta na mlade se bomo v nadaljevanju osredotočili na temeljne vrednote in predstavili nekatere raziskave, ki same po sebi zelo nazorno prikažejo odnos in držo mladih, ki so zelo izpostavljeni in vključeni v digitalni svet. 1. Spoštovanje Spoštovanje razumemo kot medosebno vrednoto, ki vključuje priznanje osebnega dostojanstva, pogledov in zasebnosti druge osebe. Pri mladih, aktivnih v digitalnem okolju, se spoštovanje nanaša na način komunikacije in interakcij na spletu: vključno z upoštevanjem meja zasebnosti, kulturne raznolikosti, raznolikih mnenj in tistih, s katerimi se ne strinjajo. Digitalno spoštovanje pomeni odgovorno rabo socialnih medijev, konstruktivno in empatično izražanje ter zavestno ravnanje z informacijami in osebni podatki – v skladu z vrednotami vključevanja, dostojnosti in integritete. Digitalna doba prinaša mladim neprekosljive priložnosti za povezovanje in učenje, hkrati pa odpira vprašanja o ohranjanju spoštovanja kot družbene vrednote v spletnem okolju. Spoštovanje v digitalnem kontekstu pomeni zavedanje zasebnosti, občutljivosti do drugih in kritično samorefleksijo o svojem vedenju na spletu. Raziskava [15], ki je analizirala pogovore mladih, starih 13–21 let, na Instagramu, kaže, da mladi pogosto delijo gesla in osebne podatke s prijatelji — za družbeno potrditev in povezane koristi — čeprav se zavedajo tveganj. »Privacy calculus« (način, kako posamezniki tehtajo koristi in tveganja, ko odločajo, koliko osebnih podatkov bodo delili) razkriva, kako pogosto socialni impulzi prevladajo nad zaščito lastne zasebnosti. Spoštovanje tako vključuje tudi sposobnost uravnoteženja želje po pripadnosti in hkrati varovanja osebnih meja. Ob tem je pomembno omeniti, da tu ne gre za slepo, nepremišljeno zadovoljevanje socialnih impulzov, ampak so najstniki glede na izsledke raziskav ozaveščeni o vrednosti zaupanja na spletu pri »izbiri« vrstnikov, ki jim zaupajo. Da bi se zaščitili pred tveganji, ki so jim izpostavljeni, se odločajo za interakcijo z vrstniki/prijatelji, ki jih že poznajo v resničnem življenju ali so si podobni glede interesov, načina razmišljanja, strasti in starosti. . Tukaj ima družina pomemben vpliv, saj a) lahko pouči mlade o varnosti, daje zgled + b) vrednote, prenešene v zgodnjem otroštvu, so ključne pri tem, kakšne vrstnike si bo otrok zbiral (oz. kaj pomeni "podobni"). Poleg tega imajo kompetence drugih in njihova pripravljenost pomembno vlogo pri ocenjevanju in odločitvah najstnikov, da zaupajo drugim na spletu. Rezultati te študije bi lahko bili uporabni pri razvoju intervencij za ozaveščanje o tveganjih, katerim so najstniki izpostavljeni, z namenom spodbujanja »varnih« zaupnih odnosov in poudarjanja morebitne pozitivne uporabe tehnologij (npr. z izgradnjo spletnih zaupniških odnosov s pomočjo »varnih« modelov vrstnikov). [16] Pri vsem tem pa igra zelo pomembno vlogo prav odgovornost. 44 2. Odgovornost Avtorji poudarjajo, da je digitalna odgovornost ključni sestavni del digitalne kompetence, ki zajema etične, pravne in vedenjske vidike, kot so spletna identiteta, zasebnost in kritična ocena vsebin. Ugotovitve kažejo, da se otroci zavedajo vprašanj, kot so spletno ustrahovanje in pravila avtorskih pravic, vendar se pogosto soočajo z izzivi pri odgovornem ravnanju v digitalnem okolju. Študija poudarja pomen vključevanja digitalne odgovornosti v šolske učne načrte, saj spodbuja odpornost in dobro počutje mladih [17]. Razvoj digitalne odgovornosti je nujen, saj se s tem zmanjšajo tveganja za spopadanje z zapleti, ki jih prinaša digitalna tehnologija. Rezultati kažejo, da je ozaveščenost o virih tesno povezana z gojenjem digitalne odgovornosti v šoli. Poleg tega raziskava poudarja in prepoznava izzive etične dimenzije in hkrati priznava, kako pomembno vlogo igrajo vrstniki. Namreč, z večjo dostopnostjo do digitalnih tehnologij lahko otroci in mladostniki poiščejo, organizirajo in usklajujejo skupine podobno mislečih mladih s podobnimi interesi, s tem pa prispevajo k sodelovanju in povezanosti. Pri tem je vsekakor pomembna krepitev otrokovega glasu, razumevanje njihovega stališča in aktivnega vključevanja v proces spodbujanja digitalne odgovornosti. Avtorji poudarjajo, da je digitalna odgovornost ključna sestavina digitalne kompetence, ki vključuje etične, pravne in stališčne vidike, kot so spletna identiteta, zasebnost in kritično ocenjevanje vsebin. Ugotovitve kažejo, da so otroci ozaveščeni o vprašanjih, kot so spletno nasilje in avtorske pravice, vendar se pogosto srečujejo z izzivi pri odgovornem navigiranju v digitalnih okoljih [15]. Pomanjkanje digitalne odgovornosti je povezano s spletnimi aktivnostmi, ki vplivajo na slabo duševno zdravje otrok in mladih, zlasti tistih, ki so že ranljivi in lahko nehote ali namerno dostopajo do škodljivih vsebin [18]. Zato mora družina skrbeti, da je odgovornost dobro vcepljena in privzgojena že v prvih letih življenja, »offline« ter skrbeti za stik, komunikacijo, zgled … 3. Iskrenost/poštenost Jensen in drugi [19] ugotavljajo predvsem iskrenost v digitalni komunikaciji starejših mladostnikov v odnosu s starši, kjer imata velik vpliv zagotovo predhodni odnos in družinska dinamika: »V obdobju odraščanja, ko so mnogi mladi ljudje prvič oddaljeni od svojih družin, postanejo mobilni telefoni pomemben kanal za vzdrževanje odnosov s starši. Kljub temu v obstoječi literaturi primanjkuje objektivne ocene vsebine in pogostosti besedilnih sporočil med nastajajočimi odraslimi in njihovimi starši. Zbrali smo dvotedensko izmenjavo besedilnih sporočil, izmenjanih med študenti v ZDA (N = 238) in njihovimi starši, kar je dalo skoraj 30.000 besedilnih sporočil med starši in odraščajočimi otroki. Te izmenjave smo kodirali glede na tradicionalne značilnosti komunikacije med starši in nastajajočimi odraslimi, ki so kazale na pozitivno povezovanje, nadzor in iskrenost v komunikaciji (disclosure). Nastajajoči odrasli so si večkrat izmenjevali besedilna sporočila z materami kot z očeti, številna sporočila pa so predstavljala starševske preglede in deljenje informacij o vedenju mladih ter dobrem počutju. Ugotovitve kažejo, da sta tako pogostost kot vsebina besedilnih sporočil med starši in nastajajočimi odraslimi povezana s pozitivnimi (dojemana podpora v besedilnih sporočilih) in negativnimi (dojeman digitalni pritisk) vidiki odnosa med starši in odraščajočimi mladostniki ("nastajajočimi odraslimi"). Vsebina besedilnih sporočil med starši in nastajajočimi odraslimi ponuja dragocen objektiven vpogled v naravo teh odnosov v digitalni dobi 21. stoletja.« 4. Empatija Empatija in posameznikovo razumevanje ljudi okoli sebe sta bistvena za vključevanje v raznolike digitalne interakcije. Digitalno udejstvovanje spreminja tudi doživljanje in izražanje empatije, četudi se odvija v nadzorovanih okoljih in ne gre za neformalno uporabo npr. družbenih omrežij. Raziskava Duarte in drugi [20] se je osredotočala na korelacijo med izobraževanjem na daljavo ter doživljanje in izražanje empatije pri mladostnikih. Želeli so preveriti, v kolikšni meri je spletno izobraževanje vplivalo na raven empatije, ki jo izkazujejo študenti univerze. Sodelovalo je 1.085 študentov, vpisanih v programe študija komunikacijskih ved. Rezultati so pokazali, da digitalno okolje vpliva na to, kako se izraža empatija in kako študenti razumejo čustven svet drug drugega. Prav tako je bila razlika v spolu: ženske so izkazovale višje vrednosti empatije kot moški, v splošnem pa so študenti, ki so bili manj kot tri leta na fakulteti, kazali nižje vrednosti empatije od tistih, ki so bili vpisani več kot tri leta. Nadalje so rezultati še pokazali, da so študenti z višjim nivojem empatije pogosteje potrebovali čustveno podporo tako med izobraževanjem na daljavo kot tudi sicer v življenju. 5. Strpnost Privzgajanje strpnosti mladim v digitalni dobi je izziv, ki ga prejšnje generacije niso poznale. Starši in tudi učitelji se soočajo s težavami pri oblikovanju značaja strpnosti pri učencih v digitalni dobi. Raziskave kažejo, da je razvijanje značaja strpnosti v digitalni dobi možno bolj ko ne prek digitalnih medijev, z jasnim načrtovanjem, upravljanjem in cilji. Rešitev za spodbujanje strpnosti je povečanje občutka pripadnosti, ljubezni in skrbi /…/ [21]. Digitalna komunikacija namreč prinaša možnost komuniciranja brez osebnega stika, kjer pogosto spletni uporabniki izrečejo marsikaj, česar »offline« verjetno ne bi. To je pripeljalo do novih fenomenov izražanja nestrpnosti, npr. t.i. trolanja (to je vedenje na spletu, pri katerem oseba namenoma izziva, provocira ali moti druge uporabnike, da bi sprožila čustvene odzive, prepire ali zmedo). Višje tveganje za srečanje s trolanjem je značilno za uporabnike z višjo digitalno aktivnostjo, zlasti za najstnike, stare 12–13 let. Osebne značilnosti, povezane s trolanjem, vključujejo manjšo pripravljenost za upoštevanje komunikacijskih pravil, manjšo toleranco in vestnost, večjo agresivnost in nevrotizem. Izbira vloge »trola« je bila povezana z nižjimi ravnmi prijaznosti in tolerance ter višjimi ravnmi agresivnosti, medtem ko je bila prednost za aktivno prosocialno vlogo povezana z višjimi ravnmi empatije, tolerance oz. strpnosti, prijaznosti in pripravljenosti za spoštovanje komunikacije tako na spletu kot izven njega [22]. 6. Solidarnost/pomoč drugim 45 Information Society 2025, 6. October 2025, Ljubljana, Slovenia Solidarnost v digitalnem kontekstu med mladimi vsekakor obstaja – tako medvrstniško kot medgeneracijsko. Prvo jasno kaže raziskava, kjer so študentje prostovoljno sprejeli vlogo digitalnih ambasadorjev v programu, kjer je sodelovalo kar 160 učencev v starosti od 13 do 15 let. Študentje so učencem in dijakom pomagali pri razvijanju digitalne pismenosti in jih spodbujali, da kritično razmišljajo o digitalnih vprašanjih, kot so zasebnost, dezinformacije in spletna komunikacijska pravila, vključno s tistimi, ki so povezana z deljenjem informacij in vplivom njihovega širjenja [23]. Prav tako se mladi zavedajo pomena medgeneracijske solidarnosti v digitalnem kontekst, kar poudarja raziskava, ki je pokazala, da mladi ljudje cenijo solidarnost in si je tudi želijo od odraslih kot zaveznikov na poti doseganja pomembnih družbenih ciljev, kjer digitalne tehnologije lahko služijo kot pomembno orodje [24]. 7. Kritično mišljenje/avtonomija Spletna omrežja lahko negativno vplivajo na kritično mišljenje. Ta raziskava je pokazala, da kar 45,5 %, vprašanih verjame, da je vsebina, objavljena na družbenem omrežju TikTok, resnična, medtem ko je 27,3 % na to vprašanje odgovorilo negativno. Preostalih 27,2 % vprašanih je odgovorilo, da je del vsebine resničen, del pa ni, odvisno od konteksta [25]. Ko so jih vprašali, ali vsebina, objavljena na TikToku, vpliva nanje, je večina vprašanih odgovorila afirmativno (63,6 %), medtem ko jih je 35,4 % odgovorilo negativno, ena oseba pa je odgovorila opisno: »Poleg tega, da na TikToku zapravljam čas, ne mislim, da to vpliva name kot osebo.« Predvsem negativno vplivajo na kritično mišljenje razni spletni izzivi (challenges): Specifičen problem, povezan z omrežjem TikTok, so prav tako imenovani trendi in izzivi. Mnogi mladi sledijo takšnim vsebinam, del teh vsebin pa je potencialno nevaren, ne le za duševno zdravje mladih, temveč tudi za njihova življenja. Izzive na TikToku začenjajo uporabniki tega družbenega omrežja, da bi pridobili več sledilcev in postali bolj priljubljeni. V izzivih uporabniki posnamejo videoposnetke, pogosto iz izjemno nevarnih situacij, ki jih izziv zahteva. V zadnjih nekaj letih so mediji po vsem svetu poročali o tragičnih smrtnih izidih mladoletnikov, ki so sledili izzivom, objavljenim na TikToku. »Blackout« izziv, znan tudi kot izziv zadušitve ali izziv omedlevanja, je nevarna trendovska igra, v kateri si otroci in mladostniki okoli vratu zavežejo pas, ga tesno zategnejo in se ob tem snemajo, dokler ne izgubijo zavesti. V Palermu se je 10-letna deklica med tem izzivom zadušila do smrti, medtem ko se je snemala na TikToku s svojim mobilnim telefonom. Tudi deček iz Srbije je zaradi tako imenovanega »blackout« izziva na TikToku umrl, starši pa so ga našli obešenega. 8. Pravičnost/enakost Smith in Shade [26] navajata, da je izkušnja mnogih avtorjev, da lahko digitalne tehnologije, vključno z družbenimi omrežji, predstavljajo del orodij, ki mladim – pripadnikom manjšin (diverse young people) – pomaga doseči večjo enakopravnost, vključno z zagotavljanjem človekovih pravic. Rezultati spletne ankete, zbranih med 6221 otroki in mladostniki, starimi od 12 do 20 let, v šestih evropskih državah, ki je raziskovala, kako se diskriminirani mladostniki razlikujejo od svojih bolj privilegiranih vrstnikov v smislu digitalnih veščin, kažejo, da imajo mladostniki, ki so tarče diskriminacije, na splošno bolj razvite digitalne veščine kot njihovi vrstniki, ki niso diskriminirani [27]. Digitalna orodja in dobra digitalna pismenost, ki se je lahko priučijo mladi, tako pomembno uravnavajo neenakost v družbi in lahko kompenzirajo za druge pomanjkljivosti in neenakosti. Za otroke iz gospodinjstev z nižjim socioekonomskim statusom (SES) lahko internet prispeva k socialni integraciji preko komunikacije s sovrstniki, hkrati pa razvija socialne in sodelovalne veščine. Digitalne veščine, pridobljene v enem kontekstu, kot je šola, se lahko prenesejo tudi v prostočasne dejavnosti in obratno. Takšne veščine lahko ne le izboljšajo učne dosežke, temveč tudi okrepijo otroško identiteto in avtonomijo [28]. 9. Moralno odločanje Moralna občutljivost pomeni prepoznavanje in spoštovanje vrednot drugih, tudi kadar se razlikujejo od naših lastnih. Digitalni prostor združuje posameznike iz različnih okolij, kar privede do kulturne raznolikosti. V tem primeru je kulturna raznolikost priložnost za rast in izziv. Graeff [29] je uporabil podatke iz intervjujev o spletnem ustrahovanju v družbenih omrežjih, ki jih je opravil med najstniki, in ugotovil, da so otroci, ki posredujejo v primerih spletnega ustrahovanja, bolj nagnjeni k višjemu moralnemu razmišljanju (tj. sprejemanju perspektive) kot otroci, ki spletno ustrahovanje ignorirajo ali se mu pridružijo. Ti izsledki kažejo, da lahko bolj premišljeno razmišljanje o moralnih vprašanjih pomaga oblikovati moralne sodbe o vedenju na spletu. Porast UI odpira nova pomembna vprašanja o moralnem odločanju – torej smo v obdobju digitalnega preskoka, preloma, nove realnosti, kjer moralna vprašanja niso več samo vprašanja o tem, kako se moralno vedemo kot človeška bitja drug do drugega, ampak tudi, kako se moralno odločamo v kontekstu uporabe (in razkritja uporabe) umetne inteligence, recimo v izobraževanju. To je za današnje mlade nov izziv moralnih dilem, s katerimi se prejšnje generacije niso srečevale, kot lepo povzema raziskava, ki navaja, da je nedavna predstavitev klepetalnih robotov, kot je ChatGPT, sprožila živahne razprave o vplivu generativne umetne inteligence (UI) na način, kako učenci berejo, pišejo in komunicirajo. V teh razpravah pa pogosto primanjkuje premišljenega razmisleka o tem, kako mladi doživljajo UI v svojem vsakdanjem življenju in kako razumejo vprašanja, ki jih ti hitro razvijajoči se kulturni pripomočki sprožajo na področju etike, moči in družbene participacije. Katere etične in kritične premisleke, če sploh kakšne, upoštevajo mladi pri razumevanju in uporabi UI? Mladi so poročali, da generativno UI uporabljajo za različne namene, tako v šoli kot izven nje, vključno z izvajanjem rutinskih organizacijskih in informativnih nalog, zabavo skozi eksperimentiranje s tehnologijami UI ter kot katalizator za razmišljanje in pisanje. Odgovori udeležencev anket in fokusnih skupin so nakazovali, da se mladi redno soočajo z etičnimi in kritičnimi vidiki uporabe UI ter razmišljajo o tem, kaj pomeni biti človek skozi prizmo soočanja z naprednimi tehnologijami. Mladi so prav tako izpostavili 46 pomanjkanje priložnosti za preučevanje praks in perspektiv UI v šoli, kar nakazuje pomembno vlogo šol pri podpori razvoja etike UI pri mladih [30]. Zaključek Mladim, ki se še razvijajo in pogosto prehitro in preveč intenzivno vstopajo v digitalni svet, bi bilo treba pomagati, da bi bili sposobni kritično ocenjevati svoje digitalne interakcije. Tehnologija mora služiti človeškim namenom, biti usklajena s trajnimi človeškimi vrednotami in ne obratno – da človek služi tehnologiji in postane lahko v skrajnih primerih od nje celo zasvojen. Digitalni svet daje občutek, da je vse takoj dostopno, kar v realnem svetu ni tako; pogosto ekrani zmanjšajo ravni občutljivosti pri ljudeh, saj se tisto, kar vidimo na ekranu, lahko zdi zelo daleč in če nam ni všeč, lahko zaslon tudi ugasnemo. Kako to vpliva na senzitivnost in vrednote v vsakdanjem življenju in ob sočloveku, pa je drugo vprašanje. Zdrava mera usklajenosti med vrednotami in uporabo tehnologije lahko spodbuja radovednost, odpornost in iskanje pomembnih izkušenj namesto površinskih dejavnosti in morda celo zasvojenosti. Na tem mestu se moramo odrasli, ki smo zgled in vzgajamo mlade, najprej vprašati, kje smo sami z našim odnosom, zgledom in uporabo digitalnih naprav ter kakšno sporočilo želimo predati mladim generacijam. *Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa ARIS P6-0262 Vrednote v judovsko-krščanskih virih in tradiciji ter možnosti dialoga. References / Literatura [1] Erikson EH. Identity: youth and crisis. New York: W.W. Norton; 1968. [2] Livingstone S, Third A. Children and young people’s rights in the digital age: an emerging agenda. New Media Soc. 2017;19(5):657-70. [3] Dresp-Langley B. Children’s health in the digital age. Int J Environ Res Public Health. 2020;17(9):3240. doi:10.3390/ijerph17093240. [4] Dešmet A, Bastiaensens S, Van Cleemput K, Vandebosch H. Moral disengagement mechanisms in cyberbullying: a narrative review. Educ Inf Technol. 2021;26:1329-52. [5] Francisco R, Simoes A, Veiga FH. Online empathy, moral disengagement, and helping behavior among adolescents: a longitudinal study. BMC Psychol. 2024;12:1582. [6] Turkle S. Alone together: why we expect more from technology and less from each other. New York: Basic Books; 2011. [7] Neumann R, Rhodes C. A scoping review of morality and ethics in social media research. New Media Soc. 2024;26(3):435-56. [8] Statistical Office of the Republic of Slovenia. Usage of internet in households and by individuals, 2024 [Internet]. Ljubljana: Statistical Office of the Republic of Slovenia; 2024 Oct 9 [cited 2025 Aug 30]. Available from: https://www.stat.si [9] Pew Research Center. Teens and internet, device access fact sheet [Internet]. Washington, DC: Pew Research Center; 2024 Jan 5 [cited 2025 Aug 30]. Available from: https://www.pewresearch.org [10] Caldeiro-Pedreira MC, Renés-Arellano P, AlvitesHuamaní CG, González-Larrea B. Digital youth and their acquisition of values when using the Internet. Sustainability. 2021;13(21):11963. doi:10.3390/su132111963. [11] Túñez M, Sixto J. Las redes sociales como entorno docente: análisis del uso de Facebook en la docencia universitaria. Pixel-Bit Rev Medios Educ. 2012;41:77-92. [12] BBC. Gen Z: how young people are changing activism [Internet]. London: BBC; 2022 Aug 3 [cited 2025 Aug 30]. Available from: https://www.bbc.com/worklife/article/20220803-gen-zhow-young-people-are-changing-activism [13] University of Washington. A closer look at teens & digital technology [Internet]. Seattle: University of Washington; 2024 Feb [cited 2025 Aug 30]. Available from: https://artsci.washington.edu/news/202402/closer-look-teens-digital-technology [14] The Hedgehog Review. The internet and youth culture [Internet]. Charlottesville (VA): The Hedgehog Review; [cited 2025 Aug 30]. Available from: https://hedgehogreview.com/issues/youthculture/articles/the-internet-and-youth-culture [15] Akter M, Park JK, Headrick C, Page X, Wisniewski PJ. Calculating connection vs. risk: understanding how youth negotiate digital privacy and security with peers online. arXiv [Preprint]. 2025 Mar 31 [cited 2025 Aug 30]. Available from: https://arxiv.org/abs/2503.22993 [16] Colì E, Paciello M, Lamponi E, Calella R, Falcone R. Adolescents and trust in online social interactions: a qualitative exploratory study. Children (Basel). 2023 Aug 18;10(8):1408. doi:10.3390/children10081408. PMID:37628407; PMCID:PMC10453111. [17] Guðmundsdóttir G, Holmarsdottir H, Mifsud L, TeidlaKunitsõn G, Barbovschi M, Sisask M. Talking about digital responsibility: children’s and young people’s voices. In: Digital responsibility. Cham: Springer; 2024. p. 13. doi:10.1007/978-3-031-46929-9_13. [18] Biddle L, Rifkin-Zybutz R, Derges J, Turner N, Bould H, Sedgewick F, et al. Developing good practice indicators to assist mental health practitioners to converse with young people about their online activities and impact on mental health: a two-panel mixed-methods Delphi study. BMC Psychiatry. 2022;22(1):485. doi:10.1186/s12888-02204093-w. [19] Jensen M, Hussong AM, Haston E. Digital parenting of emerging adults in the 21st century. Soc Sci. 2021;10(12):482. doi:10.3390/socsci10120482. [20] Duarte A, Surugiu R, Moraru M, Marinescu V. Digital empathy in online education: a comparison study 47 Relacijska odtujenost mladih v digitalni dobi in demografski trendi Relational Alienation of Young People in the Digital Age and Demographic Trends Barbara Simonič Katedra za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo in sociologijo religije Univerza v Ljubljani Teološka fakulteta Ljubljana, Slovenija [email protected] Povzetek Relacijska praznina označuje razkorak med številčnostjo digitalnih stikov in pomanjkanjem globokih, zaupljivih odnosov. Kljub hiperpovezanosti mladi vse pogosteje doživljajo osamljenost, negotovost in socialno odtujenost. Digitalna komunikacija pogosto nadomešča neposredne stike, kar zmanjšuje razvoj socialnih veščin ter vpliva na vrednotenje partnerstva, zakona in družine. Individualizem in potrošniška logika digitalne kulture prispevata k odlašanju življenjskih mejnikov ter k upadu porok in rodnosti. Prispevek analizira povezave med digitalno komunikacijo, relacijsko praznino, digitalnimi vsebinami in spreminjajočimi se demografskimi vzorci ter opozori na potrebo po vzgoji za kakovostne odnose. Ključne besede mladi, osamljenost, digitalna doba, partnerski odnosi, demografski trendi, rodnost Abstract Relational alienation refers to the gap between the number of digital contacts and the lack of deep, trusting relationships. Despite hyperconnectivity, young people are increasingly experiencing loneliness, insecurity and social alienation. Digital communication often replaces face-to-face contact, which limits the development of social skills and impairs the value of partnership, marriage and family. The individualism and consumer logic of digital culture contribute to the postponement of life milestones and a decline in marriage and birth rates. This article analyses the links between digital communication, relational emptiness, digital content and changing demographic patterns and highlights the need for education about quality relationships. Keywords Young people, loneliness, digital age, relationships, demographic trends, fertility 1 Uvod Digitalna doba omogoča skoraj nenehno povezanost prek tehnologije, kljub temu pa se med mladimi vse pogosteje pojavlja občutek osamljenosti in relacijske nepovezanosti. Ta pojav, znan kot relacijska praznina, označuje razkorak med kvantiteto digitalnih stikov in kakovostjo resničnih odnosov. Digitalna tehnologija omogoča neprekinjeno komunikacijo, vendar ta pogosto ostaja površinska in ne dosega globine, ki jo človek potrebuje za občutek varnosti, bližine in sprejetosti. Mladi imajo pogosto množico stikov, pri tem pa malo zaupljivih in trajnih odnosov, kar vodi v občutke praznine in osamljenosti. Relacijska praznina ne vpliva le na posameznikovo psihično počutje, temveč tudi na vrednotenje partnerskih zvez, zakona in družinskega življenja. Odnosi se vse bolj doživljajo kot začasna izbira ali projekt, ne pa kot naravni del življenjskega razvoja. Vse to prispeva k preusmeritvi življenjskih prioritet, odlašanju z družinskim življenjem ter dolgoročno vpliva na demografske kazalce, kot sta upad porok in rodnosti. Digitalna doba tako kljub svoji povezovalni moči prinaša tudi nova tveganja za kakovost človeških odnosov in prihodnost družbe. 2 Hiperpovezani svet + površinskost komunikacije = relacijska praznina Mlada generacija je danes bolj digitalno povezana kot katerakoli generacija prej, a raziskave kažejo, da so ravno mladi med najbolj osamljenimi [1, 2]. Ta občutek osamljenosti lahko označimo tudi s pojmom »relacijska praznina«, ki se kaže kot razkorak med kvantiteto in kvaliteto stikov: možno je pošiljati nešteta sporočila in biti povezan z ljudmi po vsem svetu v vsakem trenutku, a to ne pomeni, da doživljamo globoko Permission to make digital or hard copies of part or all of this work for personal or classroom use is granted without fee provided that copies are not made or distributed for profit or commercial advantage and that copies bear this notice and the full citation on the first page. Copyrights for third-party components of this work must be honored. For all other uses, contact the owner/author(s). Information Society 2025, 6–10 October 2025, Ljubljana, Slovenia © 2025 Copyright held by the owner/author(s). https://doi.org/10.70314/is.2025.demografija.1 54 povezanost. Obstaja namreč razlika med kontaktom in povezavo: slednja pomeni psihološko povezanost, ki zahteva globino, pozornost in čas, medtem ko se komunikacija prek neštetih digitalnih aplikacij pogosto razprši v površinske interakcije [3]. Posledica je, da ima mnogo mladih široke mreže virtualnih znancev (kontaktov), a malo resničnih zaupnih odnosov (povezanosti). Digitalna povezanost ne nudi enakih koristi kot pristni osebni stiki. Čeprav mnogi mladi poročajo, da jim spletno druženje koristi, druge ugotovitve nakazujejo, da spletne interakcije ne omogočajo enakega čustvenega in socialnega razvoja kot neposredna komunikacija iz oči v oči [4]. Mladostniki, ki večino časa, ki je namenjen druženju, preživijo na družbenih omrežjih, lahko tako razvijejo bolj plitke veščine komuniciranja, soočajo se z več nerazumevanji in nesporazumi ter težje razvijajo globoke odnose [5]. Raziskave o komunikaciji na splošno namreč kažejo, da si ljudje med pogovorom lahko pogosto napačno razlagamo sporočila sogovornikov, kadar podzavestno izhajamo iz lastne perspektive namesto da bi upoštevali miselna stanja drugega [6]. Ta egocentrični način komunikacije ter omejene sposobnosti empatije so v digitalnih kontekstih še močnejši [7], saj so besedilna sporočila in spletna komunikacija oropani številnih neverbalnih namigov, ki v komunikaciji v živo pomagajo razjasniti pomen [6, 8, 9]. Pri mladih tako prihaja do občutka, da nimajo nikogar, ki bi jih zares razumel ali poznal. S tem se udejanji paradoks digitalne povezanosti, ki je ta, da ljudje pogosto ostajajo “sami skupaj” (ang. alone together) [9]. V tem se kaže relacijska praznina, kjer imajo mladi na videz veliko “prijateljev” na družbenih omrežjih, a še vedno občutijo, da ni pravega medsebojnega razumevanja in intime. Poleg tega številne privlačne digitalne vsebine (od neskončnih količin posnetkov do videoiger) ponujajo hitro potešitev potrebe po distrakciji in zabavi, zaradi česar mnogi mladi raje ostajajo doma pred zaslonom, namesto da bi sklepali nova poznanstva v živo [10]. S tem se zmanjšuje količina in kvaliteta njihovih izkušenj v resničnem svetu, to pa je ključnega pomena za urjenje njihovih socialnih veščin. Narašča trend, ki kaže, da več kot polovica mladih odraslih (starih 18–34 let) ni v nikakršnem intimnem razmerju niti ne živijo s partnerjem, polovica samskih pa sploh ne išče partnerja aktivno [11]. Pomanjkanje rednih neposrednih stikov z vrstniki pomeni izziv razvoja kapacitete za globlje čustvene odnose pri mladih. Ko pride do srečanja v živo, iz oči v oči, se mnogi v družbi počutijo negotovo ali anksiozno, saj niso vajeni spontanega povezovanja in reševanja konfliktov v živo [5]. Relacijska praznina pri mladih se tako kaže kot pomanjkanje socialne spretnosti in občutka povezanosti, kar lahko vodi v začarani krog: osamljeni posamezniki se zatekajo v digitalni svet po uteho, s tem pa še bolj zanemarjajo realne odnose [4]. Digitalna komunikacija spreminja medosebne odnose med mladimi odraslimi [7]. Čeprav omogoča udobje in povezave na daljavo, lahko vodi do preobremenjenosti z informacijami, tesnobe in zmanjšanega števila osebnih stikov [12]. Enostavnost spletnih zmenkov in mobilnih aplikacij je zabrisala meje med realnim in virtualnim prostorom, kar je povzročilo manjšo zavezanost k ohranjanju odnosov in povečalo občutek osamljenosti [13]. 3 Vpliv relacijske praznine in digitalnih vsebin na vrednotenje zakona in družine Ena najresnejših posledic razširjene relacijske praznine, h kateri prispevajo digitalne platforme in komunikacija, se odraža na demografskih trendih. V mnogih državah po svetu zadnja desetletja beležijo upadanje stopnje sklepanja zakonskih zvez in rodnosti, čemur botrujejo kompleksni vzroki: od ekonomskih dejavnikov do kulturnih premikov [14], kot pomemben dejavnik pa se vse bolj izpostavlja tudi pomanjkanje stabilnih partnerskih odnosov med mladimi [15]. Projekcije kažejo, da bi lahko kar tretjina današnjih najstnikov do svojega 45. leta nikoli ne sklenila zakonske zveze [16]. Takšni trendi nakazujejo, da bo vse več ljudi ostajalo samskih celotno reproduktivno obdobje. To ima neposredne posledice na rodnost, saj (zakonska) zveza tradicionalno spodbuja rojstva in zagotavlja okolje zanje. Upad porok tako napoveduje tudi trend nižje rodnosti. Slika 1. Starostno specifične stopnje rodnosti v Sloveniji [17] Poleg prispevanja k relacijski praznini, spletni mediji in digitalne vsebine predvsem pri mladi generaciji močno vplivajo na vrednotenje zakona, družine in otrok. Medijska kultura vse bolj poudarja individualizem, potrošništvo, subjektivno zadovoljstvo in osebni uspeh [18]. Otroci in družina niso več naravni smoter življenja, temveč ena izmed možnih življenjskih izbir. Za številne mlade partnerstvo ni več samoumevna življenjska pot, temveč postaja zavestna »izbira« ali celo »projekt«, ki ga oblikujejo glede na svoje osebne cilje, identiteto in okoliščine. Tak pristop se oddaljuje od tradicionalnih vrednot in naravnih razvojnih poti, saj povezovanje s partnerjem vključuje premišljeno tehtanje koristi, tveganj, prednosti in slabosti. Digitalni mediji pomembno prispevajo k tej preobrazbi, saj pogosto prikazujejo zakonsko zvezo in družinsko življenje kot manj zaželeni okoliščini v primerjavi z individualnimi dosežki in samouresničitvijo [19]. Povečana dostopnost in vpliv spletnih vsebin lahko zmanjšata zaznano vrednost tradicionalnih družinskih struktur, kar se odraža tudi v nižji rodnosti, saj vse več mladih odraslih prednost daje osebnemu razvoju pred oblikovanjem družine [20]. Medijska sporočila pogosto propagirajo teme, kot so neoliberalizem, globalizem in rahljanje socialnih vezi [21]. To vodi do zmanjšanja pravega medosebnega povezovanja in zmanjšanega pomena družinske skupnosti ter s tem spodbujanja demografske zanke, kjer je rodnost občutno nižja od ravni obnavljanja prebivalstva. Digitalna doba torej nedvomno prispeva k spremenjenim prioritetam in vedenjskim vzorcem, ki posredno vplivajo na 55 odločanje o partnerski skupnosti in otrocih [22]. Po eni strani mladi vlagajo več časa v izobraževanje, kariero in lastne interese, pri čemer digitalne tehnologije ponujajo obilico vsebin in dejavnosti, ki lahko odložijo tradicionalne življenjske mejnike (poroka, starševstvo). Po drugi strani pa hiperpovezanost omogoča nove oblike intime in seksualnosti izven stabilne zveze (od aplikacij za bežna srečanja do spletne pornografije), kar lahko zmanjšuje motivacijo za vstop v zahtevnejše, trajne odnose, povečuje pa tudi relacijsko praznino [18, 23]. Ljudje manj zahajajo v fizične interakcije, se kasneje spuščajo v resne zveze ali pa so manj zadovoljni v obstoječih zvezah zaradi stalnih distrakcij in alternativ, ki jih ponuja digitalni svet [24]. Digitalna komunikacija omogoča tudi vzpostavitev virtualnih skupnosti, ki delno nadomeščajo tradicionalne lokalne skupnosti, kar vpliva na selitvene trende, oblikovanje družin in življenjske stile mladih [25]. V različnih raziskavah je bilo ugotovljeno, da uporaba družbenih omrežij zmanjšuje željo mladih po otrocih. Pri tem so identificirali naslednje mehanizme: širjenje informacij o kontracepciji in poudarjanje stroškov otrok prek spleta, kar poveča zavedanje o negativnih plateh starševstva [26]; manj skupnega časa partnerjev, saj vsak zre v svoj zaslon (to zmanjšuje tako priložnosti za spočetje kot zadovoljstvo v odnosu) [27]; ter celo zmanjšanje kakovosti zakonskih odnosov in povečanje tveganja za ločitev pri parih, kjer je pretirana raba družbenih medijev povzročila konflikt ali nezvestobo [28, 29]. Takšen pristop vodi do večje individualizacije in pogostejšega prekinjanja odnosov. S širjenjem individualizma in materializma preko digitalnih platform postajajo mlajše generacije bolj neodvisne, ženske imajo po vsem svetu več dostopa do znanja, ekonomske svobode in so manj »prisiljene« v poroko zaradi ekonomskega preživetja [30]. Potrošniška kultura in nenehna dostopnost zabave v digitalnih kontekstih lahko do neke mere nadomestita željo po družini. Nekateri mladi poročajo, da občutijo zadostno izpolnitev v karieri, potovanjih, hobijih in potrošnji, medtem ko bi starševstvo zanje pomenilo prevelik odvzem svobode [24]. Odnosi tako nimajo nujno več trajnostnega ali reproduktivnega značaja, temveč so pogosto kratkotrajni ali odprti za različne interpretacije [31]. Vse te spremembe vodijo v opazne premike: mlajše generacije v številnih državah dajejo prednost samoizpolnitvi pred tradicionalnimi družinskimi vlogami, kar je globalno povezano z upadanjem števila sklenjenih zakonskih zvez in števila novorojenčkov. Temu pritrjujejo tudi demografski podatki in sociološke analize, ki kažejo na stalni upad rodnosti, večji delež odraslih brez otrok in povečano nestanovitnost partnerskih zvez [32]. Vedno manj mladih se sploh spušča v odnose, iz katerih bi lahko nastale družine. Svetovna poprečna stopnja rodnosti je padla z 5,1 otroka na žensko (leta 1964) na 2,4 v 2019, projekcije do leta 2100 pa kažejo nadaljnje znižanje na približno 1,9 [33]. Kar 183 od 195 držav naj bi ob koncu stoletja imelo rodnost pod nivojem obnavljanja prebivalstva, kar se dogaja tudi v državah z nizko zaposlenostjo žensk in bolj tradicionalnimi vrednotami [34]. Gre za globalen pojav, ki presega zgolj ekonomijo: celo tam, kjer so ženske manj izobražene in karierno usmerjene, mladi ne oblikujejo družin. Porast samskosti po celem svetu [35, 36] je neločljivo povezan s padcem rodnosti. Zanimivo je, da se to dogaja povsod naenkrat, tudi v državah z različnimi ekonomskimi in kulturnimi pogoji [32]. V ozadju te globalne spremembe je vrsta dejavnikov, kot so visoki življenjski stroški, negotove zaposlitve in težave pri dostopu do stanovanj. A kot skupni imenovalec izstopa digitalna doba, ki prek privlačnih vsebin spodbuja individualizem, potrošništvo, iskanje osebnega zadovoljstva in uspeha, pogosto na račun dolgoročnih odnosov in družinskega življenja. Poleg tega digitalna komunikacija, ki sicer do določene mere zapolnjuje potrebo po stikih, mladim ne nudi orodij za gradnjo globokih in trajnih odnosov v živo. Posledično se kljub navidezni povezanosti pogosto srečujejo z občutkom relacijske praznine. Pomanjkanje močnih intimnih vezi ima tako demografske in družbene posledice. A čeprav se moderni trendi predstavljajo kot izbira svobodnega posameznika, številne raziskave [37, 38, 39] dokazujejo, da kakovostni odnosi, zakon in družina prinašajo vrsto koristi za posameznikovo zdravje, srečo in družbeno podporo. Relacijska praznina torej ne vpliva le na statistiko porok in rojstev, temveč tudi na kakovost življenja generacije, ki bo morda materialno preskrbljena, a socialno in čustveno prikrajšana. 4 Sklep Relacijska praznina v digitalni dobi predstavlja kompleksen izziv, ki prežema tako intimno doživljanje posameznika kot širše družbene vzorce. Pri mladih vidimo paradoks: so generacija z največ stiki in povezavami, a obenem generacija, ki pogosto občuti osamljenost, površnost odnosov in pomanjkanje smisla. Hiperpovezanost preko digitalne tehnologije ne more nadomestiti človeške potrebe po globoki povezanosti; nasprotno, v preobilju komunikacije brez pravega stika mnogi doživljajo občutek praznine. Poleg tega številne digitalne vsebine (od družbenih omrežij do tržno naravnanih platform) sistematično poudarjajo individualnost in samouresničitev kot pot do sreče, s čimer potiskajo v ozadje vrednote medsebojne povezanosti, predanosti in soodvisnosti. V takšnem okolju je povezovanje z drugim pogosto predstavljeno kot ovira za osebno svobodo, ne pa kot vir smisla in rasti. Relacijska praznina, značilna za digitalno dobo, razkriva, da tehnološki razvoj ne zagotavlja nujno napredka v kakovosti medosebnih odnosov. Kljub vseprisotni digitalni povezanosti številni posamezniki, zlasti pripadniki mlajših generacij, doživljajo naraščajočo osamljenost, negotovost v odnosih ter občutek socialne odtujenosti. Fragmentacija komunikacije, pretežno površinski stiki in zmanjšana pogostost neposrednih interakcij zmanjšujejo čustveno bližino in znižujejo sposobnost oblikovanja trajnih, zaupljivih povezav. Na družbeni ravni se ti procesi odražajo v pomembnih demografskih spremembah, kot so upadanje števila partnerskih zvez, poznejše in redkejše poroke ter dolgotrajno zniževanje rodnosti v številnih državah. Takšni trendi odpirajo ključna vprašanja glede prihodnje družbene strukture: kako vzdrževati medgeneracijsko solidarnost, kako zagotoviti oskrbo za starajočo se populacijo brez potomcev in kako redefinirati koncept družine v spreminjajočem se družbenem kontekstu. Obenem sprožajo tudi razpravo o kakovosti bivanja: ali lahko materialni dosežki in digitalne mreže nadomestijo psihosocialno izpolnjenost, ki jo zagotavljajo stabilni in čustveno bogati odnosi? Ne glede na stopnjo tehnološke razvitosti človek ostaja relacijsko bitje, katerega osebnostna rast, čustvena stabilnost in občutek pripadnosti temeljijo na izkušnji pristne, vzajemne in časovno vzdržne medosebne povezanosti. 56 Za reševanje tovrstnih izzivov so potrebni ukrepi na več nivojih, tako na osebni (npr. z ozaveščanjem o škodljivih učinkih pretirane rabe zaslonov ter spodbujanje uravnoteženega odnosa do digitalne tehnologije), kot na družbeni (npr. v vzgoji in izobraževanju uvajati vsebine, ki mladim pomagajo razvijati socialne veščine, empatijo, aktivno poslušanje in gradnjo zdravih odnosov). Rešitve najverjetneje ležijo v iskanju novega ravnovesja, kjer bo mogoče izkoristiti prednosti digitalne povezanosti, ne da bi ob tem žrtvovali globino odnosov. S tem bodo mlade generacije ne le dobile digitalno znanje, temveč tudi orodja za bogato socialno in čustveno življenje, kar bo dolgoročno prispevalo k bolj zdravi, povezani in vitalni družbi. Zahvala Doseženi rezultati so nastali v okviru projekta Teologija in digitalizacija: antropološki in etični izzivi (št. J6-60105), ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost (ARIS) iz državnega proračuna. Literatura [1] Parkinson, P. (2022). The loneliness of the digitally connected. Cambridge Papers, 31(4), 1–6. [2] Primack, B. A., Shensa, A., Sidani, J. E., Whaite, E. O., Lin, L. Y., Rosen, D., ...in Miller, E. (2017). Social media use and perceived social isolation among young adults in the U.S. American Journal of Preventive Medicine, 53(1), 1–8. https://doi.org/10.1016/j.amepre.2017.01.010 [3] Silva, H. M. (2025). The reconfiguration of social bonds in the digital age: Virtual connections vs. face-to-face relationships. Nature Anthropology, 3(1), 10003. https://doi.org/10.70322/natanthropol.2025.10003 [4] Yayan, E. H., Suna Dağ, Y. in Düken, M. E. (2019). The effects of technology use on working young loneliness and social relationships. Perspectives in psychiatric care, 55(2), 194–200. https://doi.org/10.1111/ppc.12318 [5] Caprilli, S. (2025) The challenge of being adolescents and young adults in a world pervaded by digital/virtual communication, Psychoanalysis, Self and Context, 20(3), 283–284. https://doi.org/10.1080/24720038.2025.2483539 [6] Keysar, B. (2007). Communication and miscommunication: The role of egocentric processes. Intercultural Pragmatics, 4(1), 71–84. https://doi.org/10.1515/IP.2007.004 [7] Ściupider-Młodkowska, M. B. (2024). “Z” generation in research with Polish and Czech students: A selected comparative analysis in building and understanding relationships. Studies on the Theory of Education, 46(1), 183–197. https://doi.org/10.5604/01.3001.0054.4429 [8] Eddy, A. (2019). Is technology killing human emotion? How computermediated communication compares to face-to-face interactions. V F. Alt, A. Bulling in T. Döring (ur.), Mensch und Computer 2019 (MuC’19) (str. 527 – 530). Association for Computing Machinery. [9] Susiang, M. I. N. in Ghofur, M. (2024). The influence of social media on changes in social values among millennials. Socious Journal, 1(5), 21–28. https://doi.org/10.62872/59e75r06 [10] Bear, H., Fazel, M. in Skripkauskaite, S. (2025). Isolation despite hyperconnectivity? The association between adolescents’ mental health and online behaviours in a large study of school-aged students. Current Psychology, 44, 7124–7137. https://doi.org/10.1007/s12144-025-07643-z [11] Brown, A. R. in Manning, W. D. (2021). Relationship status trends according to age and gender, 2019–2021. V Family Profiles (str. 21–25). National Center for Family & Marriage Research. [12] Holkar, R. (2022). How digital communication is reshaping interpersonal relationships in urban India: A study of communication trends among young adults. Journal of Public Representative and Society Provision, 2(3), 129–138. https://doi.org/10.55885/jprsp.v2i3.233 [13] Yakushina, O. I. (2023). Contemporary digital communications and their impact on building personal relationships. Theory and Practice of Social Development, 7, 97–106. https://doi.org/10.24158/tipor.2023.7.13 [14] Liu, H., Zhang, L. in Liu, N. (2022). Economic uncertainty, cultural and ideational transition, and low fertility. Sustainability, 14(14), 8344. [15] Mrozek, A. in Mitchell, P. J. (2024). I… Do? Why marriage still matters. Cardus. [16] Stone, L. (2024). 1-in-3: A record share of young adults will never marry. https://ifstudies.org/blog/1-in-3-a-record-share-of-young-adults-willnever-marry [17] Republika Slovenija Statistični urad. 2023 Število rojstev upadlo na najnižjo raven doslej. https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/12936 [18] Mansoor, A. in Dangwal, P. (2024). Understanding the interplay of social media usage and relationships among young adults. International Journal for Multidisciplinary Research, 6(2), 1–9. https://doi.org/10.36948/ijfmr.2024.v06i02.17787 [19] Jamieson, L. (2013). Personal relationships, intimacy and the self in a mediatised culture. V A. McKee in D. Holmes (ur.), The Media and the Intimate Self (str. 13–33). Palgrave Macmillan. [20] Lesthaeghe, R. (2010). The unfolding story of the second demographic transition. Population and Development Review, 36(2), 211–251. https://doi.org/10.1111/j.1728-4457.2010.00328.x [21] Marston, K. (2022). #Relationshipgoals: Fantasies of the good life in young people’s digitally-networked peer cultures. Journal of Youth Studies, 27(2), 303–321. https://doi.org/10.1080/13676261.2022.2124106 [22] Rimer, J. in Tilleczek, K. C. (2019). Digital media, youth, and social relationships. V J. Rimer in K. Tilleczek (ur.), Youth in the digital age (str. 113–127). Routledge. [23] Wen, Y. (2024). Love in the digital age: Exploring the transformation impact of the internet on romantic relationships. Highlights in Business, Economics and Management, 41, 59–66. [24] Zhao, J., Zou, Z., Chen, J., Chen, Y., Lin, W., Pei, X., Li, E., Dong, Y. in Chen, X. (2024). Offline social capital, online social capital, and fertility intentions: Evidence from China. Humanities and Social Sciences Communications, 11, 1131. https://doi.org/10.1057/s41599-024-03643-9 [25] Romeo, Angelo. 2024. New forms of interaction in the digital age: The use of the telephone. Social Sciences, 13(3), 153. https://doi.org/10.3390/socsci13030153 [26] Cheng, K. W. (2011). The effect of contraceptive knowledge on fertility: The roles of mass media and social networks. Journal of Family and Economic Issues, 32(2), 257–267. https://doi.org/10.1007/s10834-0119248-1 [27] McDaniel, B. (2015). “Technoference”: Everyday intrusions and interruptions of technology in couple and family relationships. V C. J. Bruess (ur.), Family communication in the age of digital and social media (str. xx–xx). Peter Lang Publishing. [28] Mohd Kamal, N. (2021). Social media: Contributors to relationship dissolution? V M. Che Su, A. Mohd Khairie, Y. Norhafezah, M. H. Baharudin in T. Nursafwah (ur.), Breaking the Barriers, Inspiring Tomorrow. Proceedings of the 7th International Conference on Communication and Media 2020 (i-COME’20), 7-8 November, 2020, Sintok, Malaysia (str. 440–448). European Proceedings. [29] Zheng, S. L., Duan, Y. W. in Ward, M. R. (2019). The effect of broadband internet on divorce in China. Technological Forecasting and Social Change, 139, 99–114. https://doi.org/10.1016/j.techfore.2018.07.038 [30] Dettling, L. J. (2016). Broadband in the labor market: The impact of residential high-speed internet on married women’s labor force participation. ILR Review, 70(2), 451–482. https://doi.org/10.1177/0019793916644721 [31] Mengzhen, L., Berezina, E. in Benjamin, J. (2024). Insights into young adults’ views on long-term and short-term romantic relationships in the United Kingdom. Sexuality & Culture, 28, 1407–1423. https://doi.org/10.1007/s12119-023-10183-y [32] Gams, M. in Osredkar, M. J. (2021). Katoliški nauk in znanost o demografskih vprašanjih. Bogoslovni vestnik, 81(3), 555–567. http://dx.doi.org/10.34291/BV2021/03/Gams [33] The World Bank. (2021). Fertility rate, total (births per woman). https://data.worldbank.org/indicator/SP.DYN.TFRT.IN [34] Vollset, S. E., Goren, E., Yuan, C. W., Cao, J., Smith, A. E., Hsiao, T., … Murray, C. J. L. (2020). Fertility, mortality, migration, and population scenarios for 195 countries and territories from 2017 to 2100: A forecasting analysis for the Global Burden of Disease Study. The Lancet, 396(10258), 1285–1306. https://doi.org/10.1016/s0140-6736(20)30677-2 [35] Esteve, A., Kashyap, R., Garcia Roman, J., Cheng, Y. A., Fukuda, S., Nie, W. in Lee, H. O. (2020). Demographic change and increasing late singlehood in East Asia, 2010–2050. Demographic Research, 43, 1367– 1398. https://doi.org/10.4054/DemRes.2020.43.46 [36] Klinenberg, E. (2012). Going solo: The extraordinary rise and surprising appeal of living alone. Penguin Books. [37] Downward, P., Rasciute, S. in Kumar, H. (2022). Mental health and satisfaction with partners: A longitudinal analysis in the UK. BMC Psychology, 10, 15. https://doi.org/10.1186/s40359-022-00723-w [38] Lawrence, E. M., Rogers, R. G., Zajacova, A. in Wadsworth, T. (2019). Marital happiness, marital status, health, and longevity. Journal of Happiness Studies, 20, 1539–1561. https://doi.org/10.1007/s10902-0180009-9 [39] Roth, M., Landolt, S. A., Nussbeck, F. W., Weitkamp, K. in Bodenmann, G. (2025). Positive outcomes of long-term relationship satisfaction trajectories in stable romantic couples: A 10-year longitudinal study. International Journal of Applied Positive Psychology, 10, 8. https://doi.org/10.1007/s41042-024-00201-1 57 58 Indeks avtorjev / Author index Arko Nataša .................................................................................................................................................................................... 7 Bavdaž Mojca ............................................................................................................................................................................... 38 Došenovič Bonča Petra ................................................................................................................................................................ 38 Gams Matjaž ................................................................................................................................................................................ 11 Gekić Haris ................................................................................................................................................................................... 17 Malačič Janez ............................................................................................................................................................................... 24 Osredkar Mari Jože ...................................................................................................................................................................... 33 Poljak Lukek Saša ........................................................................................................................................................................ 20 Ponikvar Nina ............................................................................................................................................................................... 38 Ražman Sara ................................................................................................................................................................................. 38 Redek Tjaša .................................................................................................................................................................................. 38 Repič Slavič Tanja ....................................................................................................................................................................... 43 Sambt Jože ................................................................................................................................................................................... 49 Simonič Barbara ........................................................................................................................................................................... 54 59 Demografske in družinske analize Demographic and Family Analyses Uredniki l Editors: Janez Malačič Mari Jože Osredkar Jože Sambt Matjaž Gams